Spoštovani!
Tudi meni povzroča preglavice tašča, vendar ne direktno. Obremenjenost z njo mi povzroča že fizične bolečine (seveda psihološkega izvora)

Situacija je taka:
Z možem živiva v sosednjem kraju. Moj problem je v bistvu to, da se ne morem sprijaznit s tem da tašča pač je kakršna je. Moja ( s tem se strinjata tudi moj mož in tast, pa še kdo) slika o njej pa je sledeča:
Tašči je najpomembnejši v življenju zunanji videz. Kaj si bodo mislili sosedi, kaj bodo rekli sorodniki. Reče eno, misli drugo (ponavadi itak nič ne misli). Moževa sestra je bolj izobražena kot on, zato je tudi bolj pomembna. Enako velja za njenega (hčerinega) moža. Njuno mnenje vedno šteje. Onadva sta (recimo) pravnika, poznata pomembne ljudi, vabijo ju k Lionsom…, in ju nosi po rokah. Če imata kakšen problem, sta največja uboščka, ki jima je treba pomagati. Moževa sestra si je poiskala ‘sebi primernega’ moža na prigovarjanje tašče (češ- je že čas da se poročiš in si ustvariš družino- ona je bodočemu možu postavila ultimat o poroki).
Mož je seveda nepomemben, ima samo srednjo šolo, nič kaj perspektivno službo in zato popolnoma manjvreden kot sestra. Za naju je dobra stara hiša, jo bova že sama vzdrževala, oni pa živijo skupaj in za vse poskrbi tašča (revčka sta zaposlena, naj si malo odpočijeta. To, da tudi midva z možem delava cele dneve – z vikendi vred- pa je nepomembno Pač ne opravljava tako pomembnega dela.)Kljub temu da je izrednno bister ga niso spodbujali k študiju (tašča je zelo mahnjena na denar in končno je prišla priložnost da gre sin v službo in začne plačevati stroške. (‘brezveze, kaj boš študiral. pa tako fajn ponudbo za delo si dobil’) v Ljubljani je študirala že sestra, vendar problem ni bil v tem, da si ne bi mogli privoščiti še enga študenta ( so zelo dobro situitani), pač pa v taščinem materializmu To sicer zanika, a jaz verjamem možu). Ko sva še hodila na obiske so vedno govorili o njih in opravljali sosede in znance. nihče se ni brigal za najine probleme.
Je tudi zelo gospodovalna, vtika se v vse vse hoče vedeti in urejati po svoje. Tast je pač tak da se je očitno že navadil in se ne vmešava v nič (copata). Moti me tudi to, da vedno kadar opisuje nekega človeka začne z opisom njegove zunanjosti. Če je npr. ženska vitka, lepo oblečena in urejena , je to najbolj pomembno. karakter ni važen. Tudi sama jo taka: zelo urejena, elegantna, stanovanje se blešči (razen morda omare, v katere gostje ne vidijo!!!), v notranjosti pa takšna hudobija. Ne vem, mogoče res ni tako hudobna, mogoče je le tako neumna…je pa vsekakor nepoštena. To je na kratko, čeprav bi se lahko razpisala…ojej!

Na začetku sva se sicer razumeli, vendar ko sem začela spoznavati njen karakter se mi je zamerila. Hudo. Medtem sva se z možem poročila in šla na svoje (prej smo se videli samo kakšen vikend ko sem prišla jaz k možu! ). Ker jo je mož še pred najino poroko (za moje pojme preveč) upošteval, sem mu že takrat dala ultimat naj se odloči med mano in njo. Najraje je ne bi povabila niti na poroko da mi pogled nanjo ne pokvari dneva. Ker sem bila vedno kadar jo je omenil nejevoljna in ker ga je, kadar je bil tam spravila v slabo voljo, sem mu nekako prepovedala hodit tja. Kadar smo skupaj (na kakšnem rojstnem dnevu) je vedno prijazna. Tudi meni osebno nikoli nič noče. Enkrat sem že bila pri njej in ji povedala kaj me moti – da ni enaka do svojih otrok (naj vsaj prizna da dela razlike), da moža to njeno obnašanje prizadene (in s tem tudi mene), naj naju ne vabi samo zato da ne bodo sosedje spraševali kje da sva. Pa nič. Zanikala je da ni tako (vendar ni bila prav nič prepričljiva). Priznala ni ničesar, rekla je, da bi se mogli o tem pogovorit vsi (tudi sestra z možem!) in pri tem je ostalo. Tega obiska ni omenila niti možu, niti kdaj kasneje ko smo se videli ni bilo govora o tem. Kot da se ni zgodilo. Razen okrog moje službe se ne mora več (je hodila okrog da je videla moje sodelavce, ki naj bi jo hvalili- joj kako fajn taščo imaš)
Problem je v tem, da vem, da to ni resnica. Toliko jo že poznam da vem kaj si misli in to mi povzroča bolečine. O tem je takoj obvestila hčero in o tem so sigurno govorili cel teden.
Zdaj se vidimo le še na rojstnih dneh, vendar opažam da sploh ne spregovoriva. Sama sem pač bolj zamerljive narave, odkita in če mi kaj ni prav to jasno povem. Če se mi kdo zdi hudoben, nesramen ali ima kakšno drugo lastnost ki je za moje pojme ‘grda’ se s tem pač ne ubadam (ljudje smo si različni, če hoče biti tak naj bo) ampak ga tudi črtam. Zame ni več prijatelj in se ne družim z njim. Takšnih izkušenj sicer nimam veliko, vendar nikdar ni bilo problemov s tem. Zaradi takega ravnanja me nihče ni obsojal. Vem da z resnico ni za prretiravati- ampak v lastni družini… Sem naivna če upam na odkritost, nekoristoljubje, zaupanje in ljubezen vsaj v družini? Pomagati ker rad pomagaš nekomu ki ga imaš rad in ne zato ker je tudi on pomagal tebi? (to pač imam od moje družine- nanje se lahko VEDNO in BREZPOGOJNO obrnem). Povabiti nekoga na obisk ker si želiš njegove družbe in ne le zato ker ga že dolgo ni bilo (ali pa ker si bil pač nazadnje ti pri njem?)

Zavedam se, da tašče ne morem kar tako črtati iz svojega življenja. Ker je materialistka, ker je hudobna, sebična in nepravična. Ker ne mara lastnega sina (aja, tudi tast je enkrat v pogovoru z možem dejal da ne ve zakaj ga ne mara!)
Kaj bo, ko bova imela otroke?
Na telefon se oglaša mož, kajti bojim se, da bi bila ona (absurd!!!). In kadar je, začutim tesnobo v želodcu. Kadar smo zmenjeni za obisk sem najmanj dan pred tem popolnoma zamorjena, skoraj depresivna. če je kje le najmanjša možnost da se srečamo bom naredila vse da se je izognem. Tega ne razume nihče. Mene RES boli glava, RES čutim tesnobo v trebuhu (kot strah pred izpitom npr.), res mi ni do ničesar. Naslednji dan sem v redu. Kadar sva se z možem sprla je bila posredi ona (jo je pač zagovarjal).
Vem da ni rešitev da bi prekinili VSE odnose (čeprav bi to meni najbolj ustrezalo), kar se mi tudi ne zdi prav. Je le mama mojemu možu. Ampak ne vem več kaj lahko storim jaz. Povedala sem ji kaj me muči, tudi tast ve zakaj naju ni več okrog, z možem se itak ponavadi skregata ker ona uveljavlja svoje mnenje… Kaj naj še storim? Če še ni prepozno (ponavadi potrebujem kar nekaj let da prebolim to s čimer me je nekdo prizadel).
Kaj naj storim da ne bom vedno ko bom slišala njeno ime postala nervozna? Imam preganjavico (vse je vendar še kako res)?
Te situacije kratkomalo ne prenesem več. Če menite da se moram sprijaznit, mi prosim svetujte kako. Kako naj se pripravim do tega da se bom pretvarjala (to je namreč ena od lastnosti, ki jih pri ljudeh najbolj preziram?) Ta reč se namreč vleče že dve leti in verjemite, da je sovraštvo že globoko vsidrano v meni.
(tudi zdaj ko to pišem in mislim nanjo se kar tresem…in če kdo vstopi v prostor bo sigurno deležen tistega levjega pogleda).
Upam, da mi lahko kaj pametnega svetujete!
Hvala

Spoštovana Alibaba,
nekaj drži zagotovo:tašče ne boste spremenili, pač pa lahko popravite svoje ranjeno samospoštovanje ne s tem da bežite pred njo ( kaj pa je drugega kot beg, če si ne upate dvigniti slušalke, kadar pričakujete, da kliče ona?) ampak da jo sprejmete na svojem področju, takorekoč v svoji trdnjavi- na kavi.Bodite vljudni, a ne servilni in se ji,ko boste menili da je bila že dovolj časa pri vas prijazno zahvalite za obisk.Ves čas pogovora morate obdržati vlogo gostiteljice- gospodarice v hiši, njej pa ob slovesu obljubite, da jo boste še povabili na obisk.Ob dosledno izpeljanem manevru se boste počutili dovolj močno, taščo pa boste malo manj sovražili .

Spoštovani!
Hvala za odgovor, obenem pa se opravičujem ker sem bila tako dolga- v navalu jeze me je malo zaneslo…
Še vedno pa iščem odgovor na vprašanje KAKO se pripraviti do tega, da taščo sprejmem takšno kot je (vem, da je ne bom spremenila), saj ima vse lastnosti, ki jih pri ljudeh zaničujem. Vem da ji bom nekoč odpustila, ampak to bo trejalo leta. Ne želim se preveč pretvarjati (ona je mojstrica v tem) in neumno se mi zdi pogovarjanje o najinem življenju (če bo dobila kakšno zanimivo informacijo jo bo takoj razbobnala naprej), ki jo očitno ne zanima. Naj poslušam samo njo?
Kakšen konkreten nasvet (10 kret globokovdihni…)?
Hvala še enkrat!

Spoštovana Alibaba,
naučite se smahljati, smehljaj je namreč tisto učinkovito sredstvo, ki razoroži še tako žolčnega nasprotnika.V nadalnjem ne iščite “instant” metode, kako bi se v pogovoru z njo pomirili.Potrebno bo večkratno srečanje( vi vsakič v vlogi gostiteljice), da boste pstopno okrepili svojo pozicijo.Glede pretvarjanja pa tole: vaš odnos naj bo vseskozi korekten, torej tak, da vam ne bo mogla ničesar očitati, ni pa ji potrebno neposredno pripovedovati, kako jo sovražite in vse ostalo, kar ste navedli.