še enkrat manija
Spoštovani!
Poročena sem 23 let in ves čas me moti moževo vedenje.Ker pa mislim, da je tudi vzgoja sestavni del njegovega vedenja, bi začela pri njej.
Moj mož je starejši sin od dveh. Družina je bila dobro situirana. V svoji vzgoji pa sta starša uporabljala nasilje, tako da je bil za svoje napake vedno telesno kaznovan. Dokler je bil živ oče, je to “delo “opravljal on, kasneje mati.
Če je sroril kaj narobe, ga je mati zatožila očetu, da ga tepel, vmes pa se je vtaknila mati in ga začela “zagovarjati”, ker se ji je “smilil”.
Pri 12 letih mu je umrl oče, in od takrat naprej je bil “postavljen” na njegovo mesto.
Mati je poleg fizičnega nasilja zelo pogosto uporabljala tudi psihičnega.
Če je storil “napako” ga je odslovila z besedami “kar pojdi, te nemaram”.
Ko je domov v spričevalu prinesel negativno oceno, jo je to tako vrgla, da je obležala za 14 dni, ker jo je vščipnilo v križu, in to vse “samo zaradi tebe”.
Z njim, kot že prej v zakonu ni spregovorila tudi po več mesecev.(V treh mesecih, ki sem jih preživela pri njih, z mano ni govorila 3 tedne), po končanem molku, pa je začela govoriti, kot da se ni nič zgodilo.
Ko je prišla iz službe, je vedno našla kako stvar, zaradi katere ga je nadrla.
Vse to pa je počela zelo kontrolirano, nikoli pred drugimi. Če sem bila takrat jaz pri njih, je takoj obmolknila. Spomnim se primera, ko je njegov brat prebarval cevi za centralno kurjavo in je prišla domov je rekla”Ja sine, kako si bil pa danes priden:”
In takoj nato, ko je zagledala par kapelj barve na tleh:”Ja poglej kakšen si naredil.
A nisi mogel nekaj dati na tla. Kdo bo pa posparavi to svinjarijo!”
Moram še povedati, da so v tej družini vedno iskali krivca, svoje krivde(za moje pojme odgovornost za neko dejanje), pa nikoli nihče ni priznal.
Tašča je velikokrat rekla:”Veš ,da nisem priznala, ker bi bila potem jaz kriva.”
Nikoli se o svojih odnosih in o svoji družini ne pogovarjajo, zelo radi pa se pogovarjajo o drugih ljudeh in njihovem življenju.
In sedaj vedenje mojega moža. Ves čas zakona je bil izredno agresiven.
Njegov moto je, da ga baba nebo komandirala. Da on počne kar se mu zljubi in kar si želi. Ko sva se sprla, se je opravičil, vendar, ko sem ga nekoč vprašala, zakaj se opravičuje, mi je odgovoril, da zaradi tega, če je slučajno storil kaj napačnega.
Je izredno dejaven človek, vedno v gibanju. Vedno, ko smo bili kje v družbi, sem ga mogla držat nazaj, saj se je , za moje pojme preveč razživel. Tudi , spet po mojem mnenju, nima odgovornosti pri denarju. Če neko stvar potrebuje, jo preprosto kupi, brez, da bi predhodno razmislil, kako jo bo plačal.
Ja bom že, pravi. Ko se razbesni, in zato mu je včasih potrebna zgolj malenkost,
se dere, žali , vpije, tudi stvari meče po tleh, do onemoglosti.
Res zadnje čase manj, ker mu takoj na začetku rečem, če s takšnim načinom izraža svojo ljubezen.
Za vse, kar se je v zakonu zgodilo, krivi mene.
Pravi:”Jest se nemaram kregat, ampak ti to hočeš.”
“Jest te ne bi nikdar udaril, ampak ti pripelješ, do tega.”
“Bi se lahko tko lepo razumela, ampak ti nočeš.”
Skratka, vedno “krivdo” pripiše meni. On se ne počuti”krivega” niti odgovornega.
Ravno tako nikakor ne bi odšel nikamor, kjer bi lahko najine “probleme”predstavila
nevtralnemu človeku.
Velikokrat sem pomislila, da se obnaša manično, od vas pa bi predvsem želela izvedeti, na kakšen način bi ga lahko pripravila, da bi se oglasila pri psihiatru.
Hvala.