pozdravljeni!

ne vem točno kako naj napišem vse kar čutim, ampak bom poskusila.
stara sem 23 let,študentka,zaposlena. živim doma pri starših s katerimi nimam težav. z mamo sva skoraj najboljši prijateljici, oče pa nikoli ni bil moj “oče”. s tem mislim, da se ni nikoli pretirano ukvarjal z mano. finančno me je vedno podpiral, čustveno pa ne.
moj problem je, da se nikakor ne morem sprostiti v moški družbi, razen če to niso že stari prijatelji. za sabo imam le eno”vezo”, če bi se temu lahko tako reklo. omenjen fant je bil, vsaj takrat je tako zgledalo, dober prijatelj,s katerim se preživela le eno noč, potem pa ga nisem mogla več videti. dolgo sem krivila njega, zakaj se ni bolj potrudil, zdaj pa vidim, da je problem vedno bil v meni.
samo toliko, da povem, da moji prijatelji nikakor ne razumejo, zakaj sem pri teh letih še vedno sama.nimam se za grdo, ampak vem, da sem premalo samozavestna. zanimivo je, da v ženski družbi nimam teh težav. lahko sproščeno govorim, se smejim. nimam lezbiščnih nagnenj. ženske me niso nikoli privlačile, le v njihovi družbi se počutim bolj sproščeno.

kaj mislite?

samo par nasvetov rabim!
hvala

Spoštovana Sama,
zdi se mi,da se na gibljete v pravi družbi. So namreč družbe zagrenjenih samskih žensk, ki medsebojno tolažijo svoj “Bridget-Jones sindrom” in kamor vi ne spadate in so družbe vitalnih vrstnic vaših let, ki se ukvarjajo s športom in se ob tem tudi srečujejo s športniki enkrat kot gledalke, drugič v obrnjeni vlogi.Takšni družbi se priključite in čez kak mesec poročajte o uspehu!

Živjo!

Tudi jaz se počutim podobno kot ti. Nimam sicer takih problemov kot ti, sem se pa pred kratkim razšla s fantom, s katerim sva bila skupaj dolga leta. Stara sem 22 let. On ima že drugo in pravi, da je zaljubljen vanjo. Sicer ga nočem nazaj, vem, da je prav, da sva šla narazen, ampak občutek izgube in samote raste iz dneva v dan. Hotela sem ti samo povedati, da vem, kako se počutiš in, da v tem nisi sama. Verjamem, da bo nekoč minilo in se bomo počutile bolje (vse ženske v podobni situaciji). Ni pa lahko.

pozdravljeni!

na začetku bi se vam zahvalila za potrditev svojih lastnih dvomov glede družbe v kateri se gibljem. res je, da so to ljudje katere poznam že celo življenje, ampak vem pa tudi, da v njihovi družbi dobim varnost in potuho. med njimi nimam potrebe truditi se biti boljša, uspešnejša, privlačnejša, pametnejša. sprejeta sem takšna kot sem. kar je seveda prav, ampak tudi ne ( upam, da razumete kaj sem vam poskušala povedati).
strah me je tistega kar bom odkrila, glede sebe, če grem stran. toliko časa je že minilo odkar me je nekdo presenetil s svojo osebnostjo.
svetovali ste mi naj se priključim kakšni športni dejavnosti in nasvet sem upoštevala.

hvala še enkrat,
vam pa bom poročala če sem bila kaj uspešna pri komunikaciji.drugače se bova pa mogla še malo pogovoriti.