"kdo je kriv" in Iva
Pozdravljeni!
Pišem vam v zvezi s pisanjem mojega dekleta, ki se predstavlja pod imenom “Iva” in mi rada postreže z vašimi odgovori. Edina stvar, ki pa jo s tem želi pa je, da opraviči svoja dejanja oziroma svoj odnos do mene. Preden začnem opisovati najino razmerje naj vam omenim, da sem bil jaz tisti, ki ji je predlagal, da skupaj poiščeva strokovno pomoč, pravzaprav je bil to pogoj za to, da ne bom odšel. Že od začetka najine zveze ji skušam razložiti, da nisem last nikogar in da mi ne more ukazovati in me siliti, da počnem stvari, ki jih nočem niti ne želim. Ob tem naj povem še to, da mi non-stop (skoraj 3 leta) vdira v mojo zasebnost (pregleduje klicane številke, neodgovorjene klice, mi bere sms sporočila v mojem mobilcu, nadalje preiskuje mojo elektronsko pošto, naroča prijateljicam naj vohunijo za mano itd.), kljub temu, da sem ji neštetokrat povedal, da si tega ne želim. Za vsak manjši spor dobesedno kliče “mami, mami bom povedala” in to večrat tudi naredi. Kakorkoli to naredi, naredi tako, da sem jaz tisti, ki sem “kriv”. Bolj kot ji pravim, da ne bo večno živela z mamo (mimogrede kupila sva stanovanje – jaz sem vzel kredit, njej ga financirajo starši), manj razume, da morava najin odnos reševati sama. Veliko je stvari v vsakdanjiku, ki jih mora povprečen človek storiti. Ne bom tukaj izražal tega, kaj ona ne stori oz. noče, vendar zmore, pa vseeno ne stori kljub temu da se konkretna stvar nanaša izključno nanjo. To po vsej verjetnosti izhaja iz tega, da ji je vedno bilo v vsem ustreženo, ker njen oče odkrito priznava. Že dlje časa odkrivam, da mogoče najina zveze res nima prihodnosti, pa si vedno govorim, saj bo boljše, skratka upam.
No, kar se pa mene tiče. Nisem abstinent, nisem pa tudi alkoholik, kot me želi prikazati. Tudi ne kadim. Povejte mi ali je res tako nenormalno, če človek spije nekaj piv, pa ima svojo diskoteko in je delno to tudi del posla? Pa še to se zgodi enkrat na mesec. Je res tako napačno, če hodim enkrat tedensko v savno in tudi po savnanju spijem pivo? No resnično nikoli se še nisem zalotil, da bi sam prišel v bar ali gostilno in bi si naročil pivo. Zgodi se mi tudi, da včasih zdravim mačka cel naslednji dan, ampak to še zdaleč ni »SAMO« takrat, ko sem doma. Doma sem vsak dan! Alkohola ne potrebujem, mi je čisto vseeno ali spijem sok ali pivo, spijem pač pijačo, ki mi v tistem trenutku »paše« in menim, da mi nihče na tem svetu ne more vzeti te pravice, katero pijačo bom izbral. Ne jemljem si pravice odločati o življenju druge osebe, a zagotovo vem, da imam pravico odločati o svojem. S partnerjem sva lastnika podjetja vsak do polovice in priznam, da imam zaradi tega več dela in delam včasih tudi dlje od ustaljenega urnika, vendar si lahko po drugi strani privoščim tudi kakšen dan doma, podaljšan vikend in drugo. Ne zaslužim malo za lokalne razmere. Vendar kar zaslužim, tako in tako zapravim v gostilnah ali pa brezveze, vsaj po njenem. Po mojem pa varčujem v nacionalni stanovanjski varčevalni shemi, varčujem rentno in sem najel kredit, pa še šparam za odplačilo deleža firme, ki sem ga kupil. V službi pa tako ali tako ni kaj za delati in vsi zaposleni tako in tako samo zabijamo čas ali pa delamo slabo »po njenem«! Ko sem civilno služil vojsko in sem si uredil že tako in tako dober delovnik, delal sem tudi za firmo, »spet nisem bil nič doma«, pa čeprav veliko več kot bi bil, če bi vse šlo rednim potem. Društvu paraplegikov sem organiziral projekt s katerim smo zbrali 6 milijonov tolarjev za prilagojeno kombi vozilo in še takrat, ko sem pač potreboval več časa v zameno za veliko več prostega časa ji ni bilo prav. Zdaj sem jo zaposlil na firmi zaradi, saj veste česa….da pač ne bo čisto brez lastnih sredstev v času…. Sicer pa je študentka in že dve leti ne študira, mama pa ji je letos plačala šolnino in srčno upam, da bo kaj iz tega.
No, pa še nekaj zadnjih stavkov. Ne prenesem več že kontinuiranega nerganja, »babjih čenč« in večnih neeejev ter nasprotovanj (kot da bi tekmovala zanje)! Ni res, da se nočem in ne želim pogovarjati z njo, a vedno znova se mi zdi da ji gre skozi eno uho noter in drugo ven, posebej ko izražam svoje mnenje. Če ji kdaj rečem naj mi da mir, se moram vedno jaz umakniti pa še takrat beži za mano. Zgodilo se je že tudi, da sem začel pakirati, pa je bil tu jok in stok in obljube, kako bo vse boljše. Že naslednje jutro je huje in »krivec« sem jaz! Nikoli ni boljše! Ko iz obupa nekaj časa ne govorim z njo se mi silno prilizuje, a isti trenutek, ko začnem zopet normalno komunicirati jih spet dobim po grbi. Dobila bova otroka, ki si ga neznansko želim, toda kaj naj storim, ob vsem povedanem? Že vnaprej se vam iskreno zahvaljujem za odgovor.
Dobila bosta otroka? Oprostite, včasih se mi zdi, da človeška neumnost ne pozna meja … Otrok NI sredstvo, s katerim bi krpali razmerje, je živo bitje in za razmerje kvečjemu pomeni dodatno preizkušnjo. Pri vas pa tako ali tako vse poka po šivih. Zdravorazumsko ravnanje bi seveda bilo, da najprej zakrpata ta vajin zakon, šele potem razmišljata o otrocih.
Kar me je pri Ivi zbodlo v oči in sem hotela pokomentirati, je ravno ta naslov, “kdo je kriv”. V partnerstvu pri prepirih ugotavljanje krivde ni potrebno. Če se to dogaja, je jasno, kam vodi – v nesmiselna dokazovanja, v igro moči in podrejanja, v še večje sovraštvo, v nespoštovanje partnerja. Oba sta, vzemimo tako, “kriva”, ker bosta v ta sovražni svet pripeljala otroka. Oba sta kriva, ker ne znata vzpostaviti stika drug z drugim ali pa drug drugega zapustiti in si poiskati ustreznejših partnerjev.
Povsem očitno je, da imate od življenja drugačna pričakovanja, da so vaša merila povsem drugačna od meril partnerke. Vprašajte se, ali ste ob njej res lahko srečni, saj boste nenehno butali ob njene zidove in rušili njene meje. Ne skušajta vzgajati drug drugega. Poiščita kompromise. Toda te bo v dveh tako različnih svetovih, kot sta vajina, silno težko najti…