Moj problem ni tako zelo redek, vendar vam pišem v upanju, da bom našla odgovor na vprašanje ZAKAJ.
Sedaj imam že približno dobra tri leta motnje prehranjevanja. Nikoli še nisem bruhala, niti nisem hirala… Se pa občasno prenajedam (povprečno enkrat, mogoče tudi dvakrat tedensko). Potem me seveda peče občutek krivde, ampak to velikokrat ni dovolj in se spet najem. Ni mi jasno, zakaj to počnem. Prebrala sem že ogromno literature na to temo in podobno… Lahko rečem, da sem dobro seznanjena s tem. Ampak nikakor ne morem najti vzroka za svoje početje. Dobro sem razmišljala o svoji preteklosti, vendar se ni zgodilo nikoli nič takega, da bi lahko vplivalo na to mojo odvisnost. Živela sem srečno otroštvo, v šoli mi je šlo vedno odlično (sedaj sem na faksu in imam tudi dober občutek; mislim, da ne bom imela bistvenih problemov), imela sem dobre prijatelje, s starši se nisem nikoli kregala, saj imamo zelo odkrit in sproščen odnos. Že dve leti imam tudi fanta, ki me zelo ljubi, enako jaz njega; tudi z njim imam odličen odnos, morebitne probleme vedno rešiva s pogovorom…
Res pa je, da so se moje prehranjevalne motnje začele v srednji šoli; najprej sem postala vegetarijanka in hkrati opustila tudi vse industrijske izdelke ter sladkor; takrat sem živela precej “zdravo” in tudi izgubila 7kg (prej sem imela 65kg pri višini 167cm; toliko jih imam tudi trenutno). Potem pa se je začelo; vegetarijanka sem ostala še približno dve leti, vendar se mi je v tistem času in še potem teža nenehno spreminjala; od 59 do največ 75kg (lani). Najboljša prijateljica je imela iste probleme, le da je ona občasno še bruhala. Odnos se je zaradi teh problemov popolnoma spremenil; govorili sva le še o hrani, brezupno iskali izhod iz te zmede, sčasoma pa sva videli krivca za najine težave ena v drugi. Dolgo časa nisva imeli konkretnega stika, sedaj se vidiva le občasno… Ona se je rešila te odvisnosti in prišla na zdravo težo; žalostno pri tem pa je, da je zelo malo – večinoma pa sladkarije, še slabše pa je, da je eno odvisnost zamenjala za dve oziroma tri druge. Poleg sladkarij sedaj veliko kadi cigarete, spije ogromne količine kave in občasno pije alkohol. Jaz sem še vedno v “stari odvisnosti” in se bašem s hrano, čeprav se – kot sem se vedno – trudim, da bi prenehala. Naredila pa sem pameten korak, saj ne jem sladkarij, ker sem ugotovila, da koncentriran sladkor slabo vpliva na moje psihično počutje (postanem otožna, nerazpoložena…), prav tako ne pijem kave, ker se začnem tresti, pa tudi črnogleda postanem. Alkohola pa nikoli niti pila nisem, enako nisem kadila. Začela sem se tudi ukvarjati malce več s telesno telovadbo.
Vse sem vam opisala malce bolj na široko, da imate približno predstavo o moji situaciji… Jaz namreč ne vem, kaj je narobe… Kaj me sili v nažiranje? Sem se mogoče tega tako navadila? Jezna sem nase, ker sem tako nemočna… čeprav se zavedam, da bi lahko ustavila… Vse je tako paradoksalno… Zapletam se…
Prosim, pomagajte mi!

Za odgovor se vam najlepše zahvaljujem, Jasmina

Spoštovana Jasmina,
prisilno prenajedanje ima tako, kot vsa druga prisilna ravnanja korenine v biokemičnem disbalansu v centralnem živčevju.Pojavlja se hkrati z motnjami samopodobe( kar so včasih domnevali kot vzrok) in čustveno prerobčutljivostjo,ki ima lahko genetske predispozicije.Zdravljenje je v prvi vrsti z zdravili predvsem zaviralci prevzema serotonina, vendar je prav tako nujna psihoterapija.Oboje boste našli pri psihiatru.Če ste študentka se lahko oglasite v Zdravstvenem domu za študente Univerze v Ljubljani na Aškerčevi 4

Draga Jasmina
Škoda, da nisi dala emaila, ker bi si lahko skupaj pomagale prebroditi te težave. Tudi jaz se prenajedam včasih, vendar, da jaz to potem izbruham.Zdi se mi, da bi ti pomagala skupina OA (overeating anonimus). Meni sicer takrat najbolj ni, ker sem bila še v anoreksiji. Kaj več o tej skupini lahko najdeš na internetu. Če bi me rada kaj vprašala mi piši na email.
[email protected].

Draga Jasmina, tukaj se je nasla se ena oseba,ki ji hrana dela zivljenske probleme in jo ovira pri tem,da bi polno zazivela.Tudi jaz sem prebrala ze mnnogo literarure, govorila z ljudmi ki so se znasli v podobnih tezavah, a zaman!
Pa vendar, ko se pocasi gibljem po tej krivulji enkrat dol, drugic dol spoznavam da sem navelicana vsega tega in da sem sposobna stopiti v dan brez te ovire,ceprav se ne vem tocno kako. Ravno te dni se pripravljam, da bi se udelezila kaksne skupinske terapije, bodisi pri overeaters anonymous ali pa pri zenski svetovalnici na Miklosicevi! Bodi tako pogumna in se mi pridruzi, kajti vem da zmores!!!!!!!!!
Pogovor dela cudeze!
Jasmina je pisal/pisala:
>
> Moj problem ni tako zelo redek, vendar vam pišem v upanju, da
> bom našla odgovor na vprašanje ZAKAJ.
> Sedaj imam že približno dobra tri leta motnje prehranjevanja.
> Nikoli še nisem bruhala, niti nisem hirala… Se pa občasno
> prenajedam (povprečno enkrat, mogoče tudi dvakrat tedensko).
> Potem me seveda peče občutek krivde, ampak to velikokrat ni
> dovolj in se spet najem. Ni mi jasno, zakaj to počnem.
> Prebrala sem že ogromno literature na to temo in podobno…
> Lahko rečem, da sem dobro seznanjena s tem. Ampak nikakor ne
> morem najti vzroka za svoje početje. Dobro sem razmišljala o
> svoji preteklosti, vendar se ni zgodilo nikoli nič takega, da
> bi lahko vplivalo na to mojo odvisnost. Živela sem srečno
> otroštvo, v šoli mi je šlo vedno odlično (sedaj sem na faksu
> in imam tudi dober občutek; mislim, da ne bom imela bistvenih
> problemov), imela sem dobre prijatelje, s starši se nisem
> nikoli kregala, saj imamo zelo odkrit in sproščen odnos. Že
> dve leti imam tudi fanta, ki me zelo ljubi, enako jaz njega;
> tudi z njim imam odličen odnos, morebitne probleme vedno
> rešiva s pogovorom…
> Res pa je, da so se moje prehranjevalne motnje začele v
> srednji šoli; najprej sem postala vegetarijanka in hkrati
> opustila tudi vse industrijske izdelke ter sladkor; takrat
> sem živela precej “zdravo” in tudi izgubila 7kg (prej sem
> imela 65kg pri višini 167cm; toliko jih imam tudi trenutno).
> Potem pa se je začelo; vegetarijanka sem ostala še približno
> dve leti, vendar se mi je v tistem času in še potem teža
> nenehno spreminjala; od 59 do največ 75kg (lani). Najboljša
> prijateljica je imela iste probleme, le da je ona občasno še
> bruhala. Odnos se je zaradi teh problemov popolnoma
> spremenil; govorili sva le še o hrani, brezupno iskali izhod
> iz te zmede, sčasoma pa sva videli krivca za najine težave
> ena v drugi. Dolgo časa nisva imeli konkretnega stika, sedaj
> se vidiva le občasno… Ona se je rešila te odvisnosti in
> prišla na zdravo težo; žalostno pri tem pa je, da je zelo
> malo – večinoma pa sladkarije, še slabše pa je, da je eno
> odvisnost zamenjala za dve oziroma tri druge. Poleg sladkarij
> sedaj veliko kadi cigarete, spije ogromne količine kave in
> občasno pije alkohol. Jaz sem še vedno v “stari odvisnosti”
> in se bašem s hrano, čeprav se – kot sem se vedno – trudim,
> da bi prenehala. Naredila pa sem pameten korak, saj ne jem
> sladkarij, ker sem ugotovila, da koncentriran sladkor slabo
> vpliva na moje psihično počutje (postanem otožna,
> nerazpoložena…), prav tako ne pijem kave, ker se začnem
> tresti, pa tudi črnogleda postanem. Alkohola pa nikoli niti
> pila nisem, enako nisem kadila. Začela sem se tudi ukvarjati
> malce več s telesno telovadbo.
> Vse sem vam opisala malce bolj na široko, da imate približno
> predstavo o moji situaciji… Jaz namreč ne vem, kaj je
> narobe… Kaj me sili v nažiranje? Sem se mogoče tega tako
> navadila? Jezna sem nase, ker sem tako nemočna… čeprav se
> zavedam, da bi lahko ustavila… Vse je tako paradoksalno…
> Zapletam se…
> Prosim, pomagajte mi!
>
> Za odgovor se vam najlepše zahvaljujem, Jasmina

Zdravo Jasmina, tudi jaz imam podoben problem kot ti. Začelo se je z dietami nekako ob koncu srednje šole, ki pa dejansko sploh ne bi bile potrebne (pri višini 174cm sem imela okoli 59kg); te diete so bile neučinkovite, ker nikoli nisem zdržala do konca, potem pa sem našla čudežno rešitev za zmanjšanje telesne teže: post. Zdaj šele vidim, kako nezdravo je bilo to početje: jedla nisem nič, pila pa sem kavo in zvečer v družbi tudi alkohol…po nekaj dneh pa nisem več zdržala in sem pojedla vse, kar sem videla. Potem pa slaba vest, pa planiranje novega posta…Ta zgodba se mi je potem ponavljala par let, ko med tednom nisem jedla nič, konec tedna, ko sem prišla domov iz LJ, pa sem se nabasala do onemoglosti…Potem sem kako leto uspela prebroditi dokaj normalno, brez skrajnosti, vendar sem nekako spet zašla na stara pota. Po fazi basanja se vedno odločim za post, nato preidem na dieto in kar naenkrat ne zdržim več in se spet nažrem… Ob tem pa samoobtoževanje, slaba vest, samopomilovanje, misli o samomoru, iskanje rešitve… ki pa je še nisem našla. To traja že nekako 8 let in povedala nisem še nikomur. Ne vejo niti starši niti moja najboljša prijateljica, fante pa pogosto menjam, ker me je groza, da bi kdo ugotovil, kaj delam sama s sabo. V fazi prenajedanja se izogibam družbi in planiram, kako se bom izvlekla iz začaranega kroga, vendar počasi obupavam da bom kdaj prišla ven iz tega. Torej, če si pametna, poišči pomoč, ne bodi preponosna tako kot jaz, ker priti ven iz tega dreka sam je prekleto težko!