življenje je lepo
Pozdravljeni!
Vaša rubrika je zelo v redu, zato sem se odločil, da se tudi sam obrnem na vas. Bom bolj malo dolg, na kratko se to ne da vse pojasniti. Pa bodo še posamezne stvari, ki so mogoče pomembne za razumevanje današnjega dneva, stanja in odnosov med mano in ženo.
Poročen sem deset let in oče prav toliko starega sina. Z ženo sva se pred poroko poznala dobre dve leti. V tem času mi je umrla mama, kar me je zelo prizadelo. Skoraj celo leto, zaradi osebnega žalovanja, nisem mogel skoraj nikamor (mislim ven konec tedna: disko, kino itd.). Potem sva se poročila ( po dobrem letu od smrti mame) rodil se nama je sin. V letu 1994 smo se preselili v novozgrajeno hišo, v katero sva ves čas vlagala ves svoj prihodek, čas in tudi odnose. Vse sva morala sama zgraditi, najela sva nekaj kreditov katere odplačujeva še danes. Hotela sva še enega otroka a do zanositve v letu in pol ni prišlo. Zvrstili so zdravniški pregledi, najprej žena, pri kateri je bilo vse OK, nato še pri meni. Ugotovljena mi je bila zmanjšana plodnost tako, da so nama zdravniki predlagali inseminacijo (IVI). Vsi ti pregledi so bili ženi težki, tako da ni želela na umetno oploditev, čeprav je bilo že prav vse dogovorjeno. Vse to skupaj sva opustila. Konec leta 1997 pa je žena naravno zanosila z mano, nenačrtovano. Že takoj, ko je zvedela, da je noseča je totalno izgubila živce oziroma kontrolo nad sabo. Name so deževali očitki, da sem ji naredil pohabljenca (ker je pač del mojega semena nenormalne oblike). Obiskala sva svojega zdravnika (tistega pri katerem sva bila že prej zaradi zdravljenja neplodnosti), ki je dejal da se bo v sedmem mesecu nosečnosti videlo ali je plod zdrav ali ne. Na žalost je žena v sedmem tednu splavila oziroma je morala narediti splav, ker je bil zarodek mrtev. Tisti dan (19 december) smo imeli s podjetjem novoletno zabavo. Zjutraj sem ženo peljal v porodnišnico (0b 9h), dogovorila sva se, da popoldan ob 5h pokličem. Ob dvanajstih sem prišel pred porodnišnico in jokal. Šel sem na novoletno zabavo (samo fizično) za dve uri (dobili smo “novoletne kuverte”), nato pa domov. Ob petih sem jo hotel poklicati a se ona sama pojavi pred vrati že iz porodnišnice. Jokala je. Očitala mi je, da sem brezčuten človek, ki jo pustim samo v najtežjih trenutkih in se grem gonit na zabavo (na tako izraze se morate privaditi). Vse to dogajanje je pustilo med nama za enkrat nepremostljiv prepad. Vso krivdo za splav je navrgla name in na moje seme, čeprav je so tako doktor, pri katerem sva se zdravila za neplodnost, kot tudi drugi pri katerih sem se zanimal, dejali da samo zdrava semenčica lahko oplodi jajčece in je vzrokov za splav lahko vsaj petdeset.
Kar se tiče najinega spolnega življenja je že od prvega dne bolj katastrofa. Sem njen prvi moški, da se me želi, kot moškega mi ni nikoli pokazala. Sedaj mi je navrgla, da z mano ni niti enkrat doživela orgazma in sem slabič ter, da imam prekratkega, da bi lahko kaj “uštimal” pri njej. Če ne bi bolj poznal žensk in imel nekaj izkušenj bi me to zlomilo. Spolne odnose imava takrat ko jih jaz izsilim (1x mesečno), včasih se počutim kot psiček, ki prosi za kost.
Par let nazaj sem začel s prijatelji, v zimskem času, z rekreacijsko košarko in to v petkih zvečer. Redko smo takoj zavili domov, spili smo pivce ali dva, par krat pa smo šli tudi v disko, enkrat tudi v nočni klub gledat barske plesalke. Vse to sem ji povedal in sem sedaj še kurbir in prasec, seveda poleg pijanca. Res je, da imam v firmi sodelavko, ki je tudi prijateljica. Človek se včasih mora malo zaupati komu, ki ga posluša. Tako je žena enkrat dobila SMS od nje in od takrat so še hujši očitki (“gona”).
Je izredno pridna, tako v službi kot doma. Vedno imamo čisto, sesamo vsak drugi dan, lika pozno v noč, ne trpi nepospravljeneih prostorov. Včasih imam občutek, da je prav obsedena s stem. Ker je vedno očitala, koliko dela za mene sem sam začel likati svoje cunje, tudi posesam, pomivam posodo.
Tudi finance so stalni problem, končal sem VSŠ, a zaslužim manj kot 200.000,00 SIT mesečno. In to nisem noben dedec, ker tako malo zaslužim. Ona ima srednješolsko izobrazbo, zasluži manj kot jaz.
Nisem njen princ.
Sam po vsem tem skušam točkaj-koliko živeti normalno, se delam, da je. No pri ženi pa ni vse OK. Stalno jo boli trebuh, letos je prišlo to celo tako daleč, da je zaradi močnih bolečin morala na operacijo. Mislili so namreč, da ima počen želodec pa ni bilo nič od tega, brez zveze so jo odprli. Točnih vzrokov za močne bolečine še niso odkrili. Jesti mora vsak večer neke tablete. Je tudi izredno slabokrvna, je zelo malo, še pije ne veliko (kozarec vode na dan). Predvsem pa stalno napeta in “po domače” živčna. Kolerik (moja diagnoza). Ko se razjezi sem vse samo človek ne, očita mi tudi to, da mi je bilo vedno več za druge (za mrtvo mamo), da zanjo nisem nič naredil. V takem vzdušju je težko živeti, tudi otrok trpi. Poskušal sem, da bi se pogovorila, noče. Prav tako odklanja kakršno koli pomoč od drugod. Noče na kakšne izlete v firmi, tudi od prijateljic se je ogradila (“komu naj pa povem po pravici”). Vse se vrti v začaranem krogu. Mogoče bi bilo drugače če bi imela še enega otroka.
Živiva brez pravega cilja, edina svetla in skupna točka nama je najin sin a se tudi bojim da ga uničujeva z najinim odnosom.
Sam teško prenašam, da sem kljub izgradnji hiše, diplomiranju na VSŠ, zaposlitvi, pomoči doma, puščanju cele plače doma, seksualni moči, vedno popljuvan, zaničevan ma skratka glavno govno na tem svetu samo ne mož in oče. Ampak počasi sem si že izgradil zid pred tem, me sploh toliko ne prizadene. Vesel in srečen sem, da živim. Sploh, sem zadovoljen sam sabo (“narobe?”), zadovolstvo v življenju sem našel v vsakodnevnem večernem sprehodu, branju knjig, zanimanju za filme itd. Sem zadovoljen s tem kar sem in imam.
Skrbi pa me za ženo, ker včasih pravi, da bo samo nekam šla in jo ne bom več videl (“poj se bom pa lahko gonil”) ali pa, da jo bom spravil v Begunje v psihiatrično bolnico.
Kako naprej? Vem, da boste svetovali kakšen temeljit pogovor a tega pri ženi ni mogoče doseči.
Skušal sem prikazati obe plati; mene takega kot sem (tudi slabega). Nočem, da bi izpadlo kot obtoževanje žene, samo rad bi ji pomagal, da bi bila včasih vsaj malo srečna in zadovoljna (“kako bom, če pa imam tebe, takega kretena in nesposobneža”). Stvari niso nikdar črno bele!
Upam, da čeprav bi vse to mogoče skupaj sodilo v kakšno zakonsko posvetovalnico, da boste pomagali oziroma svetovali. Pa oprostite, če sem bil predolg in je deloma ta “pisarija” brez repa in glave.
Hvala za odgovor, s spoštovanjem!
Spoštovani Martin,
res je ,vajin odnos je v krizi in čeprav oba slutita, kaj je razlog, se ga ne lotita, temveč bežita vsak v svojo osamo.Ženi to predstavlja pretirana redoljubnost, vam pa “opravičljiva ” odsotnoast od doma.Najti bosta morala način za pogovor, ki se ne bo končal sredi stavka ob obojestranskem občutku, da se pač ne splača pogovarjati, ker takoj začno padati očitki za nazaj in jim ni konca.Za začetek sklenitra, da se bosta pogovarjala le v sedanjem času.Povejta si najprej VSAK SVOJE ŽELJE, potem pa jih začnita usklajevati s SKUPNIMI ŽELJAMI.Pri tem bodita vztrajna, zato si morata vnaprej vzeti dovolj časa.Če sta oba nagnjena k povzdigovanju glasu, izberita za pogovor kraj, kjer to ne bo mogoče( slaščičarna, banka, pošta.)Z ženo govorite spoštlivo, ne omenjajte, ji na primer,kako malo zasluži v primerjavi z vami, hkrati pa tudi ne dovolite, da bi vas ona žalila( to napravite z vprašanjem: “Zakaj me hočeš prizadeti?”) Nesoglasja ,ki tiči v vaju rojstvo otroka ne bi izgladilo, temveč še obremenilo, zato morata najprej urediti vajin odnos.Ker vajina napeta situacija ni nastala čez noč, se tudi ne bo hitro razpletla in morata računati na dolgotrajen napor, vendar je vredno.Otrok namreč potrebuje zadovoljna starša za svoj ugoden razvoj.
pozdravljen,
res neverjetno kaj vse prenašaš in še vedno verjameš, da je življenje lepo.bravo!!!zanima pa me-zakaj! če to počneš zaradi sina, potem mu ne delaš usluge. biti priča nenehnemu poniževanju, pa naj bo to s strani mame ali očeta, nikakor ne pomaga. čeprav verjetno to ne počneta vpričo njega, verjetno veš, da otroci veliko več vidijo in slišijo, kot si odrasli mislimo. kot si napisal, si si zgradil nekakšen zid okrog sebe in da te stvari več ne prizadanejo tako močno. zakaj sam sebe mučiš? imaš vso pravico čutiti to kar čutiš in seveda to tudi povedati. žalostno je, da se o tem ne moreš pogovarjati s svojo partnerko.
verjetno boš dobil veliko nasvetov od različnih ljudi o tem kaj narediti, ampak živeti tvojo dramo je seveda nekaj popolnoma drugega.
rada bi rekla, da bo vse v redu, ampak dejstvo je da mogoče bo pa še slabše. najbolje kar ti lahko svetujem je, da ostaneš zvest sebi in tistemu kar verjameš, da bi zakon moral predstavljati( sem seveda ne sodijo ponižovanja in zmerjanja).
veliko sreče in oglasi se še kaj, da vidim kako si.
lp
Glede na to kar si napisal, mi je kristalno jasno, da te tvoja žena nima rada. Ne ceni te ne kot moškega in ne kot moža in ni mi jasno zakaj vztrajaš v taki zvezi, ker s tem mučiš sebe, njo in otroka. Ker si bil kot praviš ženin prvi moški, ona mogoče samo iz tega razloga vztraja s teboj ali pa ima rada drugega moškega, ki pa ji je nedosegljiv, ker drugače bi se ločila. To zelo dobro pokažejo očitki na račun tvojega “gonjenja”, kajti človek, ki nečesa slabega ne počenja, tudi ne čuti potrebe, da bi to očital komu drugemu. Dejstvo je, da so ljudje, ki varajo svoje partnerje največji ljubosumneži, ker se sami počutijo krive.
Na tvojem mestu bi se sprijaznila s tem, da te nima rada in da z ničemer več ne moreš pridobiti njene ljubezni, samo agonijo boš podaljševal in zapravljal čas in leta. Odidi in začni živeti na novo.
Glede na tvoje pisanje, je meni kristalno jasno, da te tvoja žena nima rada. Zakaj vztraja s tabo ne vem, mogoče ne želi biti ločenka, ali pa ima rada drugega, ki pa ji je nedostopen. Zakaj pa vztrajaš v takem zakonu ti, mi je pa še manj jasno. Kako moreš imeti rad žensko, ki ti jasno pokaže, da te ne mara, da ne prenese tvojih dotikov, zavrača tvojo ljubezen? Kje imaš svoje samospoštovanje, kako lahko dovoliš, da se tako grdo obnaša do tebe? Glede na stanje tvojega zakona je dejstvo, da si z ničemer več ne moreš pridobiti njene ljubezni. V tem zakonu trpite vsi: ti, ona, še najbolj pa otrok. Mar ne veš, da s tem otroku povzročaš neizmerno gorje, kar naprej ga je strah,postaja nesiguren v sebe. Svetujem ti, da si prebereš knjigo dr.Marijana Košička, Človek imej se rad.
Pozdrav vsem!
Sem pa prav presenečen ko so še trije novi odgovori oziroma razmišljanaj na mojo življensko pot. Hvala vam za vse kometarje.
Kaj naj napišem?
Še enkrat poudarjam, da sploh nočem, da izpade to kot eno obtoževanje partnerja. Zakaj ne grem? Ne vem? Sem že mogoče v tistih letih ko razmišljam z glavo in ne s čustvi. Mi mogoče več pomeni nova hiša, svoj kot v njej, okolje (na to sem navezan) znanci, prijatelji. Pa zakonska zaobljuba- skupaj dokler naju smrt ne loči. V enih stvareh Vse to bi z odhodom izgubil. Vem, da bi gotovo pridobil več.
Pravijo, da so najbolj stresne te tri reči v življenju:
-izguba svojcev,
-ločitev,
-menjava službe.
Svoje starše sem igubil, bolečina ob tem je nepopisna. Pa sem preživel, življenje imam še rajši po tem, ne se čudit zdi se mi globje.
Službo sem zamenjal že štirikkrat. Ko sem začutil, da ne gre in se je pokazala nova možnost sem šel. To zame ni več stres.
Ločitev-tega se še bojim, nisem še pripravljen. Res je, da si ob najmanjši malenkosti, ki pokaže na boljše odnose, to možnost odmislim. Ampak to je vse redkeje. Mogoče še ne vidim možnosti v ločenem življenju.
Lep pozdrav.
Tisto knjigo bom res vzel v roke.
pozdravljen,
glej, ne si mislit, da te kdorkoli obtožuje. tako kot sem napisala, vsak lahko pove svoje “strokovno” mnenje, ampak živeti to je nekaj čisto drugega.
zdi se mi pohvalno, da tako trezno in dolgoročno razmišljaš o svoji prihodnosti, saj se veliko ljudi odloča preveč inpulzivno o partnerskem življenju, seveda toliko bolj v kriznih situacijah.
knjigo pa tudi jaz toplo priporočam.
pazi nase
lp
Morda bi se stvari boljše odvijale, če bi pokazal ženi, da si tudi sam svoja osebnost in da imas meje, ki jih druga oseba ne sme prestopiti.
Žena tako dela s teboj ker ji sam to dopuščaš. Imata odvisen odnos pri katerem tudi sam sodeluješ in se ji ne upreš temveč samo bežiš, zato si tudi sam sokriv za zakonsko krizo.
Če ne spoštuješ samega sebe in ti se ne ker dopuščaš da nekdo drug tako ravna s teboj, potem te tudi drugi vidijo takšnega in s teboj tako ravnajo.
Vidva bi morala obojestransko poskušati rešiti nastalo situacijo ti si pa že resigniral in iščeš lepoto življenja v drugih stvareh kar pa čuti tvoja žena in to jezo in nemogoče obnašanje v njej samo še potencira.
Postavi se zase in ji pokaži da se ceniš kot oseba, pogovori se z njo kaj bi želela, da se v vajinem odnosu spremeni in kaj ti lahko za to storiš. Spremenimo lažje sami sebe kot pa partnerja in mnogokrat takšne spremembe dobro vplivajo tudi na partnerja.
Pa še besedico o tvojem “čustvenem ” obnašanju do žene:
Ko ti je umrla mama kar eno leto skoraj da nisi mogel stopiti iz hiše, ko pa je žena spontano splavila si bil čustveno tako potrt, da si uspel biti kar na novoletni zabavi. S tem si ženi resnično pokazal koliko te je neuspela nosečnost prizadela, da ne govorim o samskih odhodih odraslega poročenega moškega v diskoteke in na barske plesalke.
Glede tvojega prijateljskega odnosa s sodelavko pa tole:
Prijateljica naj ti bo žena, ona je oseba s katero se lahko vse pogovoriš, ti pa si si našel drugo žensko tako da drug drugemu lahko potožita nad težkim živlejnjem, ki ga imata doma in se tolažita, vendar pa takšen odnos in takšna tolažba hitro prerasteta v kaj več in žena se upravičeno (vendar na napačen način) jezi.
Morda se žena z žaljivkami in svojim nemogočim obnašanjem samo postavlja po robu tvojemu čustvenemu odmikanju oz. nejasnemu izkazovanju čustev.
Skratka poskušaj spremeniti najprej svoj odnos do žene in se bo spremenila tudi ona sama.
Živjo,
se strinjam z Ono! Pismo, da premalo zaslužiš, očitno se je gospa navadila na tvoj denar in zdej bi še več! To že ni ljubezen. Plus vse ostalo kar sem prebrala(vzela sem si cajt pod srednja leta in v tej rubriki). Loči se, vsaj jaz bi se neglede na starost, ti pa si še mlad! Hvala bogu imaš plačo, da se boš preživel, otroke boš pa tako in tako imel pravico videvati.
Druži se s prijatelji, ti so najboljše zdravilo, še posebej, ko ostaneš sam in ko boš najbolj sproščen (itak sem prebrala, da si optimist), boš naletel na tako žensko, ki je podobna tebi, povrhu mogoče še mlajšo, dobro bejbo in uživaj kot pravi dedec. Ne prenagli se spet z zakonom, samo iz strahu, da boš ostal sam.
Nisem še bila poročena, tako da ti ne morem solit pameti, ampak, ko mi je film poknil, zaradi staršev, sem spokala, z 4Xmanjšo plačo. Imela sem dovolj za stanarino, z minusi sem plačevala položnice, težko je bilo, ampak kmalu je izginila depresija in ko sem šla na zabavo s prijatelji sem spoznala fanta in se tudi zaročila. Dalje ne mislim opisovat, pomembno je naredit korak ven iz “teme”!
Srečno!