Pozdravljeni,
rada bi vas vprašala, če se stari oz.starejši ljudje lahko spremenijo.
Skrbi me za mojo mamo oz.bolj zame, moža in sina. Živimo skupaj že 7 let, smo v bloku v dvosobnem stanovanju in dokler smo se razumeli, je bilo prostora dovolj. Približno dve leti nazaj pa se je začel pekel. Prej je bila bolj tiha, umirjena. Zdaj pa je prav hudobna.
Vse nam dela kontra. Če se ji da, skuha, ali pa tudi ne. Vse na hitro. Najbolj ji odgovarja, da sedi na sedežni in “meditira”. Nič se ji ne da delat, še hodit ne.
Vsa je vesela, če kdo pride na obisk (zato jih zdaj sploh nimamo več!!), da naju kritizira. Pa res take grde, nizke udarce daje, velikokrat tudi laži.
Velikokrat sem se že hotela z njo pogovorit. Predlagala sem ji tudi, če hoče živeti sama, da ji vse uredim. Seveda – v jok in da je vedela, da bi jo najraje živo zakopali itd. Kar se tiče njene prehrane, osebno mislim, da ni v redu. Zelo malo je, pa je vseeno debela. Jemlje pa več vrst tablet ( proti visokemu pritisku, za znižanje holesterola, proti bolečinam in verjetno še kaj). Sama vem, da bi težko živela, saj je že manjši problem, da se naroči pri zdravniku.
Hotela sem ji pomagati, da bi bila malo na svežem zraku, pa smo najeli vrt. Pa je izpadlo, da sva z možem grozna in kruta, saj hočeva da 60 let stara ženska dela na vrtu namesto naju, in podobne izjave.
Zaenkrat bom zaključila. Ne vem, če sem bila dovolj jasna. V bistvu me zanima vaše mnenje ali izkušnje s težavami starejših ljudi. Kako jo spodbuditi za kaj? Kako ji dopovedati, da ji želimo le dobro?
Hvala, Dori

Spoštovana Dori,
strinjam se z vami,da je za mamo škodljivo,če le poseda, hkrati pa njej verjamem, da ji ni do dela na vrtu, ki si ga ji sama izbrala.Ne manj družbe, ampak več družbe potrebuje, zato ji jo le privoščite: sama naj obiskuje prijateljice, k sebi naj jih povabi, ko vas ne bodo motile, aktivnejše naj se vključi v vse dejavnosti društva upokojencev ipd.Zavedati se morate, da NI njena dolžnost, da bi morala kuhati, ampak njena dobra volja, za katero pa morate čimbolj poskrbeti.Šestdeset let končno ni tako visoka starost, da se človek ne bi mogel ukvarjati z vsem naštetim.Če so po sredi motnje spomina( o katerih niste pisali),in sta muhavost in “zloba” le najbolj moteči lastnosti, je možno da sta le odraz popuščanja sposobnosti zaradi organske motnje delovanja možgan..Omenite svoje ugotovitve maminemu splošnemu zdravniku, pa ji bo lahko pedpisal sredstva za izboljšaje možganske preskrbe s krvjo.Za njeno gibanje v naravi poskrbite z izleti.

Mamo dajte v dom upokojencev, kamor sodi. Odgovorni ste za to, da jo na stara leta materialno preživite, niste pa odgovorni za njeno čustveno življenje. Energijo raje vlagajte v svoje otroke, če jih imate, oziroma v kvaliteto lastnega življenja oziroma lastno zadovoljstvo..

Hvala za odgovor. Še enkrat se oglašam. Se mi je zdelo, da nisem bila dovolj jasna. Kar se tiče družbe – nikamor noče. Nima prijateljic, tudi v društvo upokojencev se noče vključiti. Vse to sem poskusila na lep, nevsiljiv način, pa pravi, da tam samo opravljajo. Če gremo na izlet, jo seveda povabim, pa noče z nami. Vedno najde kakšen izgovor. Zdi se mi, da je najraje sama doma.
Samo še vprašanje bi vam rada zastavila: Ali se vam zdi, da bi ji pri teh letih in v tej situaciji škodilo oz. negativno vplivalo nanjo, če bi živela sama? Ali mislite, da bi se njen osebni zdravnik pogovoril z mano, ne da bi ona izvedela? ( Ne vem, ali je to dovoljeno?!).
Še enkrat hvala in lep pozdrav. Dori

Spoštovani Edi,
predlagam, da poskušate pogledati na svet skozi oči šestdesetletne ženske in povejte .ali si želite, da bi vas kdo DAL v dom upokojencev, kot to svetujete Dori. V tej starosti je še marsikatera ženska poklicno ali poslovno aktivna, mnoge celo vodijo pomembne strokovne ali kulturne institucije in, če so si izbrale dolgotrajnejši študij s postdiplomsko nadgradnjo, mnoge izmed nejih še nimajo niti dovoj delone dobe za upokojitev!

Ja, postavljam se v njeno vlogo in zatrdno sem se odločil, da bom tretje življensko obdobje, ki je lahko celo najbolj polno užitkov (ko smo otroci se moramo veliko učiti, v drugem obdobju porabimo preveč časa za delo, tako da se še otrokom ne moremo posvečati v polni meri itd…), preživel čimbolj aktivno, stanoval ne bom pri svojih otrocih, upam, da se bom lahko posvečal vnukom, ko pa ne bom zmožen več poskrbeti zase, se bom preselil v dom upokojencev in ne bom nadlegoval svojih otrok, ker bom za svoje dobro počutje poiskušal narediti čim več sam in v krogu svoje partnerice in prijateljev mojih let. Od svojih otrok in vnukov NE pričakujem ničesar, seveda pa bom vesel vsake pozornosti, vendar jih nikakor NE BOM čustveno izsiljeval, ker menim, da morajo ono svojo čustveno pozornost usmerjat predvsem v vzgojo svojih otrok.

V naravi ptički odletijo iz gnezda in se ne vrnejo nazaj skrbet za ostarele starše. Ljudje smo humani, zato na različne načine skrbimo za ostarele in tako je prav. Vendar morajo starejši ljudje znati presoditi, kaj je normalno in primerno, kaj pa je nadlega in pretirane zahteve, morajo se znati pravočasno umakniti.

Moja mama je čez 70. Zaenkrat še živi sama na našem domu. Vsi v okolici vedo povedati, da trije bratje vzorno skrbimo za njo, ne samo v materialnem smislu, ampak tudi v stalni skrbi za njeno zdravje, pomoči na vrtu, itd… Celo si razdelimo čas, kdaj bomo šli na obisk k njej posamezno, kdaj pa jo bomo presenetili z vsemi njenimi vnuki in pravnuki. Ampak mama nikoli niti z besedo ne omeni, da bi kaj rada, da kaj potrebuje, to moramo sami ugotoviti. In ko bo oslabela, smo se dogovorili (tudi z njo), da jo bomo preselili v dom upokojencev, ki je zelo blizu mojega stanovanja, da jo bodo lahko vnuki, če bodo želeli, obiskovali.

Vse ni vedno tako idealno, kot sem napisal, vendar se trudimo in mislimo, da je naša mama srečna, še posebej ko vidi različne drugačne primere iz soseščine in pogosto se pohvali, kako zlate sine ima….

Čustveno izsiljevanje starih staršev je pogosto vir nesoglasij v družini in žal tudi vzorec, ki se zelo rad prenaša iz roda v rod, pri čemer pa vedno najbolj trpi najmlajša generacija – otroci.

Spoštovana Dori,
materin osebni zdravnik se bo seveda pogovoril z vami saj potrebuje za svojo oceno objektivne podatke,ki jih lahko nudi le najožji svojec ,tudi imate kot hči,pravico izvedeti za njegove ugotovitve o materinem stanju, vendar se bo moral pogovoriti predvsem z njo.Če bi na primer ugotovil pri njej na primer depresivnost, bi to v marsičem pojasnilo njeno odklanjanje kakršnekoli dejavnosti i n bi jo bilo smiselno zdraviti.V tem primeru samota zanjo ne bi bila smotrna,še več celo škodljiva.

Mama ima gotovo velike težave sama s seboj, zato je takšna. Morda je izgubila tisti smisel življenja. Moja mama je stara 65 let, pa je še vedno živahna intelektualka, rada živi in je zelo samostojna. Pravzaprav uživa v življenju. Tudi njene prijateljice so takšne. Kadarkoli rada pomaga, če ji povem, da jo potrebujem. Živi pa z očetom v hiši, medtem ko sva se midva z bratom odselila.

Zato ne poznam takih težav kot jih ima tvoja mama, gotovo pa je v depresiji ali kaj takega, družba je tista, ki ji lahko pomaga, če bi le naška kakšno dobro prijateljico, lahko je tudi to kakšna iz otroštva ali iz mladosti, pa se nista dolgo videli, ker nista imeli časa in bosta imeli tako možnost za obujanje spominov. Predvsem pa poskrbi zase, če imate možnost, si poiščite kakšno večje stanovanje, saj menim, da je dvosobno vendarle malo premajhno za štiričlansko družino. Upam samo le, da bom tudi jaz vsaj pol tako dobra kot je moja mama.

LP!