S partnerjem sva skupaj približno 20 let. Nikoli ni bilo vse kot bi moralo biti (sumničavost, preverjanje… z njegove strani). Imava dva otroka (oba najstnika). Težave v odnosu so se začele stopnjevati pred približno 12 leti. Takrat so tudi pri partnerju odkrili nevrološko in tudi psihiatrične bolezni. Nekaj let je bilo še kar ok, pred dvema letoma pa je partner poskušal s samomorom. Od takrat gre vse samo navzdol. Hodi sicer redno na psihiatrične obravnave, vmes je bil tudi parkrat hospitaliziran. Težava je v tem, da se poskuša “sam zdraviti”. Zdravila, ki ima predpisane, jih ne jemlje po navodilih, ampak po občutku vzame tudi več. Poleg predpisanih zdravil uporablja tudi prepovedane substance. Dostikrat je ves dan prespal. Sicer oba hodiva redno v službo. Pred približno pol leta sem mu “zagrozila”, če ne bo prenehal z vsem tem, da se bom odselila. (mislila sem, da ga bo grožnja “prizemljila”)
Zgodilo pa se je popolnoma nepričakovano… Zbližal se je z neko prijateljico, ki ga menda razume – za razliko od mene in mi tudi rekel, da se bo odselil. Seveda se je premislil in obrnil zgodbo. Začel je govoriti, da ga mečem iz hiše.
Otroka seveda vse to opazujeta. Ne vesta vsega, vendar pa veliko slišita in si določene stvari po svoje razlagata. Začel ju je podkupovati in mi tudi zagrozil, naj kar grem, otroka pa se bosta itak odločila ostati pri njem.
Zdelo se mi je prav in mislim, da sta otroka (12 in 17) dovolj velika in imata pravico vedeti, kaj se dogaja, zato sem jima vse povedala.
Ne spim, nimam apetita, sploh ne vem, na koga naj se obrnem. Želim, da bi se končno vse to mučenje končalo.
Ne vem, kako naprej? Ali je prav, da otroka to vesta?

Otroci še kako razumejo, zato je prav, da se odrasli o teh stvareh z njimi tudi odraslo pogovorijo.. pogovarjajo ves čas!

Ostalo je pa stvar lastniških razmerij, kdo je lastnik nepremičnine (če je bila kupljena v času zakona, partnerstva je to pol-pol – če ni dokazov od večjemu vlaganju enega izmed zakoncev) itd.

Veronika Podgoršek je spisala dokaj korektno knjigo, ki govori prav o ločitvah, odnosih, skrbništvu ter lastništvu: Ljubezen po ljubezni.

https://www.bukla.si/knjigarna/ljubezen-in-spolnost/ljubezen-po-ljubezni.html

Kot otrok razpadle družine pri poodbnih letih, kot so vaši otroci, sem si želela, da bi mi že sproti vse povedali in da bi se ta ločitev zgodila že prej, ker sem videla, da je vztrajanje prineslo za enega izmed staršev ogromno trpljenja. In na koncu, ko  so se stvari začele odkrivat, je bil kup teh prej zamolčanih stvari vedno večji, težko sem vse ponotranjila, za nazaj se mi je pa vse začelo podirat. Spomini, odnosi, slika, ki sem si jo ustvarila o staršu. Groza. Zdaj je mimo že vrsto let, posledice pa so še vedno.

Seveda ja prav, da se jima pove. Otroci imajo pravico vedeti, kaj se dogaja. Veliko slišita, opazujeta… lahko si naredita zaključke, ki niso pravi. Zato se usedi z njima, jima razloži, ničesar ne prikrivaj in naj se sama odločita, s kom si želita živeti. Moja ta druga hči je bila tudi eno leto pri bivšem (ker ji ni težil), nakar je ugotovila, da to vseeno ni to. Od takrat gleda name in bivšega zelo drugače. Je pač rabila tako izkušnjo.

Otrokoma razloži čisto vse. To je jasno. Kar se tiče tiste prijateljice, ki ga takoooo razume…. Ne skrbi. Naj se odselk k njej, če hoče. Misliš, da bo dolgo prenašala vse, kar prenašaš sedaj ti? Eno je, da ti človek malo pojamra in se ti pač zasmili, drugo pa je potem živeti s takim človekom in njegovimi težavami vsak dan. Otroka bi prav tako hitro pobegnila od njega, tako da tudi če gresta k njemu, bosta kmalu nazaj. Čeprqv niti ne vem, če bi sploh lahko bila pri njemu, pa tudi če bi to sama želela. Če ima tip papirje, da je “malo premaknjen”, verjwtno ne bo spoznan za primernega skrbnika mladoletnih otrok.