Pozdravljeni. Potrebujem mnenje. Sem mama, babica, tašča. Imam dva otroka. Ločena sem in otroka sta to nekako predelala, ko smo se pogovorili. Prej sem bila vsega sama kriva. Mlajši me z družino vabi na kosila, tudi žena vabi, čeprav ni vse idealno, ker verjetno jaz prevečkrat dam kake sladkarije otrokom, ampak se razide lepo, se pogovarjamo in upoštevam počasi.
Druga pa se umika. Pogovor ne koristi, rada bi imela čas za fanta s katerim živi in za psa. Ne kličem veliko, sem ji pa dvakrat na teden napisala sms, če so dobro in če kaj prideta. Ampak nima časa, ker mora posvečati ves čas psu. In dejansko ga res posveča, vse je pes, mama nič, brat nič, ostali nič. Kako naj pridem do nje, je en sms res preveč, ker je rekla, naj ji ne pišem, da bo že sama poklicala. Pa ne pokliče. Vzrok je pa pes. Pa sva imeli dobre odnose, je bila moja punčka celo. Potem je odrasla, tega seveda ni bilo več…Pogovoriti s ene da, ker zaradi psa nima časa. Kako naj to rešim.

Pes je tu samo izgovor. Kaj je v resnici na stvari, pa vesta vidve s hčerko, ne mi tu na forumu

Spoštovani Belilabodek,

vzroke za hčerino umikanje bo veliko bolj smiselno iskati v vaših preteklih odnosih z vami kot materjo in njenim očetom, v odnosih v času njenega odraščanja. Kako se je vaša hči počutila kot otrok ob vas? Kakšno je bilo domače družinsko vzdušje, domači odnosi? Negotovo, težko, napeto, veliko prepirov, nerazčiščenih tem? Je bila morda hči vaša pogosta sogovornica, poslušalka, podpora vam? Sama pa je morda ostala prezrta, neslišana, nepomembna, polna občutkov, ki so se ji nevede nalagali? Razhod staršev otroke v vsakem primeru zaznamuje: s strahovi, z negotovostjo, izgubo varnosti, razdvojenostjo, s spremembami… Velikokrat se trudijo ustreči enemu od staršev zaradi strahu pred izgubo, odhodom, nemalokrat se počutijo krive za razhod in nerazumevanje staršev. Veliko nevidnih bremen in zamer nosijo v srcu. Kakšen je njen odnos z očetom?

Čuti se, da želi hči živeti po svoje, da je to zanjo za zdaj »lažja« pot. Ostaja pa nekaj neizgovorjenega med vama. Kar je pomembno, da veste, je, da omogočite/zagotovite hčerki občutek, da ji boste v oporo, če/ko vas bo potrebovala – ne glede na vse. Da lahko kadarkoli pride k vam, da vas lahko kadarkoli pokliče, če vas bo potrebovala ali tako želela. Da hči ima ta občutek podpore ter svobode na drugi strani. Ko bo hči pripravljena, se tudi iskreno pogovorita o zadržanih temah in zamerah. Na način, da jo zares slišite, začutite in sprejmete tudi najtežjo resnico o sebi, odnosih. Morda marsičesa niste pripravljeni slišati, videti, se s čim soočiti in kaj spremeniti ali upoštevati. To boste najbolj vedeli sami, zato se večkrat poglobite vase, spoznajte svoje lastnosti in izzive. Do hčere lahko pridete tako, da jo začutite in sprejmete takšno, kot je. Svoje življenje usmerite v svoje cilje, drugače, kot je bilo nekoč. Vse dobro v vaših odnosih in na vaši poti želim.

Verjetno se niti ne zavedaš tega, ampak očitno zelo rada drugim vsiljuješ svoje mnenje in delaš po svoje, tudi če drugim to ni všeč – vnukom daješ sladkarije, čeprav starši tega ne odobravajo, a imaš srečo, da sta očitno zelo potrpežljiva. Zakaj s tem ne prenehaš, če to povzroča napetost med vami?
Verjetno je bilo kaj takega tudi v odnosu s hčerko, samo da se je ona naveličala stalnega pregovarjanja. Tudi ko ti napiše, da jo pusti pri miru in se bo že ona oglasila tebi, ti še kar težiš naprej. Spoštuj njeno odločitev, nekoč bo že sama poklicala. Najhuje je pa nemara to, da zaradi tega prekinja tudi odnose z bratom (ker če bi obiskovala njega, tebe pa ne, bi bilo vse skupaj še slabše, pa tudi brat bi ji verjetno najedal, zakaj ne pokliče mame, skratka, trenutno je v fazi, ko se noče ukvarjati z vašo družinsko dinamiko).
Iskreno se vprašaj in odgovori, ali ti svoja otroka sploh spoštuješ kot odrasli osebi.

Dr. Novak iskrena hvala za nasvet, bala sem se toliko “vtikati” da bi bila v oporo, ker so že odrasli. Kot nov odnos je, ko sem to naredila, zdelo se mi je, da je tako, pa kaj ko tudi mama odraslim otrokom je novo področje, pa človek ne ve.
Hvala