Zdravo,
z možem sva poročena pol leta in sva si uredila stanovanje v zgornjem nadstropju pri njemu doma. imava svoje gospodinjstvo, vendar skupen vhod. S tastom in taščo smo se pred poroko vedno dobro razumeli, sedaj ko pa živimo pod eno streho ugotavljam, da me sploh ne spoštujeta. Moža ko pride domov čakata na vratih in ga vedno prosita da naredi to ali ono, le da je pri njima, čeprav bi vse lahko storila sama in ga potem sprašujeta vse možno kaj in kako počneva. Pri možu doma imajo navado da ima oče vedno prav, četudi vsi vedo da ni vedno tako, in se mu nihče ne upa nasprotovati.
Ko sva se o težavah z možem poskušala pogovoriti s taščo in tastom je bilo en teden dobro, potem pa spet vse po starem. Ko sem tastu enkrat omenila, da mora možu dati malo svobode me je preklel in se cel mesec ni pogovarjal z mano in me niti pogledal ni, sedaj se pa dela kot da se ni nič zgodilo. Pa sem si rekla, mogoče sem šla res predaleč, da mu pod njegovo streho pametujem in bi se to moral zmeniti mož, pa sem se raje umaknila in se jim izogibala, vendar vedno bila spoštljiva ko sem jih srečala.
Sem pa ta teden po nesreči slišala taščo govoriti kako sem lena, nesposobna in gnila, samo zato, ker cel vikend ne perem perila in pomivam stanovanja cel dan tako kot ima ona navado. To pač naredim ko imam čas in si vikend vzamem za naju.
Res ne vem kako naj zdržim v tej hiši, če me nihče ne spoštuje. Je imel kdo podoben primer in ga uspešno rešil ali je edina rešitev selitev?

Iskreno, se ti zdi možno, da bi tast in tašča svoj način razmišljanja spremenila za 180 stopinj? Poznaš kak primer, da se je človek tako spremenil?
Je pa jedro teh težav tvoj mož, ki svojim staršem ne zna postaviti mej. Prvič, ko sta ga ustavila na vratih, bi moral reči, da bo prišel, ko bo ON imel čas in za tiste stvari, ki jih sama res ne moreta. Če misliš, da je tvoj mož sposoben staršema na grob način, če ne gre drugače, vcepiti meje, nujne za uspešno sobivanje, potem se pogovori z njim v tej smeri. Ne pričakuj preveč, ker če bi on imel občutek za te zadeve, bi že zdavnaj starše postavil na svoje mesto.
Ampak kot rečeno, ne bi bila optimistična. Ker starši, ki se zavedajo svoje šibkosti, se skušajo brzdati sami, saj vedo, da ne smejo dušiti otrok. Tisti ta skulirani imajo pa itak svoje življenje in nimajo časa gnjavit odraslih otrok, tudi če živijo pod isto streho.
Jaz bi se odselila … Nekaj časa sem po sili razmer sobivala v skupni hiši s svakinjo in njeno družino pa taščo, niso mi ostali lepi spomini na to obdobje.

Mah glej, če naj jaz na hitro odgovorim, mi je prvo na misel padel svoj vhod v hišo(če je to možno)In hodiš vedno le tam gor, oni pa naj opravljajo doli kako hočejo in kogar hočejo. Torej vspostaviti moreta popolno autonomijo svojega nadstropja. PA vsaj upam lahko,da imata svoje nadstropje pisano v dokumentih, saj če ne, je pol vseskupaj sploh rizično vlagati v to stanovanje in čakati na usmiljenje glavnih “firerjev”.

Čimprej stran od tasta in tašče, večina zvez, kjer pari živijo s starši od partnerja se skrha.