Najdi forum

Pozdravljeni
Niti ne vem kje in kako naj začnem zato bom kar pri sebi. Sem 23letnica, moja ljubezensko življenje in življenje nasploh, žal kot z besedo “trpljenje” ne morem opisati, težave so na vsakem vogalu od zdravja, do financ itd. itd. Skušam in skušam ne se utopiti v žalosti, da ne bi storila kakšne neumnosti. Imam depresijo ter tesnobo, ki sta moji spremljevalki od kar pomnim. No o tem bi lahko pisala ure in ure, da bi nastale debele knjige zato preidem na bistvo te teme. Pred 6imi meseci sem se z sedanjim partnerjem preselila v skupno gospodinjstvo, je Poljak in živiva na Poljskem.. tukaj je lepo, Poljsko obožujem, glede tega sem srečna, nisem pa srečna v ljubezni.. čutim da je med nami nastala ena luknja, ena praznina, neskončno ga imam rada in si življenje brez njega ne predstavljam (vem sliši se otročje) ampak vem da se to razmerje na dolgi rok ne bo obneslo.. Čutim da je nekaj narobe, nevem nisem prepričana mogoče me vara, ima en kup prijateljic sicer so one v razmerju ampak poleg službe in fitnessa da bi vsakodnevno kam zahajal to ne.. Enkrat je bil pri starših in se 2 uri ni oglasil na telefon, bil je izklopljen, kasneje je rekel da je bil prazen in da ga je polnil sicer verjamem da je bil pri starših ker je to tudi dokazal, je skrivnosten, njegov tel. je skrivnost.. Brskat v zasebnost nočem, priznam pa da me mika da bi se šla detektivko in ga dobila na laži.. vendar bi me zlomilo ampak to razmerje tako ali drugače nima prihodnosti.. že tako se počutim prevarano, ker mi je bila obljubljena sreča, ljubezen in spoštovanje a ne čutim ne eno ne drugo ne tretje, le praznino in hladnost .. Iti stran mi pa otežuje samota, nikogar nimam, mati živi v Sloveniji a se ne razumemo dobro, o prijateljih sej veste, ko jih rabiš jih ni.. Sama sem v svetu, zlomljeno srce, razočarana, trpim.. Nevem na koga naj se obrnem zato iščem pomoč tukaj za kanček motivacije in dober predlog

Samo prijavljeni uporabniki lahko vidijo priponke.

Vem, da se butasto sliši… Ne potrebuješ “izgovora”, da se razideš.
Nekako ti ni več do te zveze (zakaj ne vem), zdaj pa lahko popraviš (oziroma poskusiš), lahko se razideš brez nekih “dokazov” ali pa čakaš.

Butasto bom rekla – med korono si se preselila v tujino in drugo gospodinjstvo. To je zelo veliko novega, tujega in nepoznanega naenkrat. Kako imaš s službo urejeno pa tudi lahko doprinese.
Če nisi “ziher”, da bi se razšla – se poskusi malo “uštuliti” v njegovo družbo: npr. Da reče svojim prijateljem, če bi njihova punca malo hangala, pa kakšna sestra, … Da se vključiš.
Že tu v Sloveniji je marsikdo zelo obupan, pa je 15min z avtom od vseh “prijateljev” samo vaška pivnica se je malo zaprla. Tako daleč od doma izolacija pa mora biti res mnogo močnejša.
Mogoče si naredi en fejst plan za neki čas, kjer si najdeš “življenje ločeno od njega”. Ker po napisanem vseeno smatram, da je velik del, da si brez kančka domačega. Npr. Se malo pričkata zaradi umazanega krožnika, on lahko gre na kavo k prijatelju pojamrat, ti pa nimaš kam in nimaš komu, doma pa bi lahko šla k prijateljici pa pogodrnjala…
Daj si za novoletno zaobljubo načrt kako se vpeljati tam v družbo, preko hobijev, učenja poljščine, kakšna skupina “prišlekov”, malo poprosi, da te punce od njegovih prijateljev malo s seboj vzamejo kam in vpeljejo; v končni fazi če imaš upokojene sosede z zelenjavnimi vrtovi in kvačkanje-manijo tudi to je podpora in okolje – mogoče pa ti bo odgovarjalo.
Pa naj se ne vleče v nedogled – ve ni za biti, je za iti, samo je pa vseeno prav, da poskusiš.

Vsekakor veliko sreče.

Ni tako enostavno, enkrat sem že odšla pa me je prosjaču, da se vrnem pa sem se, stvari so štimale nekaj časa zdej pa vse po starem al še slabše. Preprosto mi do tega razmerja ni, ker se ne ujemava, skupnih interesov ni, skupaj ne greva nikamor, za prijatelje in prijateljice z njimi celo v tujino ni problem, zame pa ni prostora niti za sprehod do sosednjega mesta, počutim se ne pomembno, samo da čistim, perem pa kuham, pa še to mu ni prav če je kej “narobe”, prepir išče vse povsod, je rahlo egoist pa denar je njegova največja skrb, ta materializem, pohlepnost po denarju mi ni všeč, jaz sem glih nasprotje.. Žal čeprav ga imam neskončno rada, vidim da se ne bo obneslo in bo težko oditi, potrebujem podporo le to

To ni ljubezen, ampak strah pred samoto. Zato si raje nekvalitetno vezana, kot pa da bi končno začela pospravljat po “podstrešju”.

Poglej, si v novi državi … imaš dvoje. Če ti je všeč, si najdeš službo (morda s pomočjo agencije?) in se sščasoma odseliš. Razmerje prekineš. Če ti ni všeč, se odseliš nazaj domov (sklepam da v Slovenijo?) in prekineš odnos. To da si ti prikljenjena v slaba odnos ne pomaga tvoji depresiji. Ne vem pa zakaj imam občutek, po prebranem, da si imela prevelika pričakovanja (da bo happy ending kot v filmu) in da nekako stojiš in čakaš da se razmere uredijo same od sebe. Zdi se tudi, da je zaljubljenost minila in ker ti ne izkazuje vsak dan ljubezni, si pričela bit posesivna in ljubosumna. Morda vajin odnos sploh ni tako slab, ampak ti bi ga rada spremenila da bo tebi všeč.

Nujno potrebuješ psihoterapevta, da se boš naučila najprej sebe imet rada in posledično boš lahko začela razčiščevat svoje življenje. Lahko najdeš tudi slovenskega seveda. To je nujen korak da boš ugotovila kaj te v resnici jezi in če je res ta odnos tako slab. Normalno je da se počutiš nemočno, ampak sedaj je skrajni čas za korak naprej 😉 Srečno.

Ženska stara si 23!! Uživaj mladost ne pa da se pri teh letih obremenjuješ z “ljubeznijo”. A nujno bit v zvezi? Pusti ga in uživaj življenje, pravi bo že prišel, če ne takoj pa čez 5 let. A se ti kam mudi?

Včasih je bolje biti sam, kakor v družbi nekoga s katerim ti ni prijetno. Če si ugotovila, da nista za skupaj pojdi. Skrbi te, ker v Sloveniji nimaš nikogar, a prej ali slej boš spoznala ljudi. Sedaj smo itak vsi bolj izolirani. V bistvu ko si sam bolje spoznaš sebe in si popolnoma svoboden. Nima smisla, da ga dobiš na laži, itak praviš, da nista za skupaj. Shrani energijo za kaj drugega. Močno ti svetujem, da se začneš ukvarjat s kakšnim športom, saj se potem bolje počutiš, ugodno vpliva na hormone sreče in na samozavest. Lahko si pa še ti malo egoist in preden odideš si malo “pripraviš teren”. Bodisi spoznas koga ali si začneš dopisovat… Da te nekdo nasmeje in razvedri. Vseeno pa ti svetujem, da se ne obesiš na nikogar, a vlagaš vase in svojo osebnostno rast.
Vse bo še dobro! Srečno!

Ženske ste res neverjetne. Prou ne morem verjet kakšne pišete in kako ste lahko tako ……(raje ne bom napisal). Pišeš kako je tvoj lajf trpljenje, tvoja zveza je luknja, s sedanjim partnerjem se na dolgi rok ne vidiš skupaj, imaš zlomljeno srce, si razočarana,…..AMPAK ga imaš neskončno rada in si življenja brez njega ne predstavljaš. Pa lepo te prosim no, pa kaj je z vami????? Stara si 23 let in se obnašaš kot, da si na koncu življenja in te samo ta Poljak še ohranja pri življenju. Pa dej se že postavi na svoje noge in naredi nekaj zase. Pa ne mi govort, da se ne najde en tip, ki te bo spoštoval in cenil, da te ima ob sebi. Lepo te prosim, da se začni cenit. On se predobro zaveda tvoje situacije in te zato izkorišča. Boš to celo življenje trpela in se uničevala namesto, da bi živela življenje, ki si ga zaslužiš? Imaš službo? Poišči si službo v Sloveniji in pojdi na svoje, če ne moreš biti doma. Sčasoma boš pa že nekoga našla s katerim bi lahko živela in se obojestransko imela rada.

Lahko mi pišeš: [email protected]

PoslušJ svoje srce in pojdi

Nisi napisala, ali imaš službo, ali govoriš poljsko? Imaš svoj krog prijateljev?
Ne pričakuj, da bo moški v celoti prevzel breme za tvojo srečo. Tega ne moreš in ne smeš naprtiti nikomur, ker bo vsak klonil, vsak se bo umaknil. Za svojo srečo in spoštovanje poskrbi sama.
Nauči se poljsko, sigurno imajo za imigrante zastonj tečaje. Nato si najdi službo, pa svoje prijatelje. Zaposli si glavo, da ne boš samo na njemu visela, da on ne bo center tvojega življenja. To je namreč za vajino zvezo slabo.
Praviš, da ti je lepo na Poljskem, a hkrati ti je tesno in samotno. Praviš, da ga imaš rada, a hočeš stran. Praviš, da je skrivnosten, a hkrati praviš, da veš da ne hodi nikamor. Čutiš prazinino, a on te prosi, da ostaneš.
Nekaj je narobe, ampak ne nujno z njim. Razumeš? Težko je kaj predlagati, ker se zdi, da ne vidim cele slike.
Morda te ima rad, a si kar naprej sumničava, nimaš svojega življenja. To je lahko za partnerja zelo dušeče.
Ne pokaže ti telefona? Zakaj bi ti ga kazal? Jaz nimam možu kaj skrivat, pa bi mi šlo na živce, če bi mi brskal po telefonu in če bi ga zahteval., ti povem, da bi bil ogenj v strehi.
Razumeš?
Začni živeti svoj lajf. Dobi si službo, in če ti ne bo ustrezal, če bi drugačnega partnerja, se odseli in si najdi drugega Poljaka.
Cel kup punc poznam, ki so se preselile v tujino zaradi ljubezni. Ljubezni je bilo konec, a so v državi vseeno ostale in spoznale koga drugega. Tak je lajf.

Moroayce

Če se to ponavlja (s tem, da sta 23), pa težko rečem kaj drugega, kot da odidi. Ne vem kakšna je tvoja situacija – in v končni fazi je vseeno… Preveri kam bi se lahko odselila npr. K staršem, v študentski dom, kakšnim sorodnikom, ali kakšna prijateljica potrebuje cimro, ali prideš finančno sama ali s podporo čez mesec itd. Kar oditi s spodnjicami na riti, je recept za povratek.
Kar se pa vračanja tiče, bom malo bolj pripravna – je pa nasvet isti/podoben.
1) Napiši si (ni nujno zdaj, ali pa naenkrat) na list papirja ali v zvezek (tako, da ga tvoj fant ne najde/vidi), kaj vse ti gre na živce in te boli – pač vse od tega, da npr. Pusti WC desko gor, gre s prijateljicami na počitnice v tujino… Veliko, malo, pomembno in nepomembno. Vse napiši in si shrani na skrito mesto.
2) naredi si načrt : kaj boš vzela, kam boš šla, preko koga boš komunicirala, če bi tvoj fant kaj hotel/rabil/jokal itd. Vsako malenkost, ki si jo lahko izmisliš “reši”
Če imaš težave kje začeti, si zamisli kak bi prijateljici v takšni situaciji rekla… Npr. Te pograbi “panika” kje bi živela – nikogar nimam / parkrat globoko vdihni in pomisli kaj bi drugi rekla, … Večina bi začela “ali lahko greš k staršem, starim staršem, sestri, bratu, tralalalala… Po temu kopitu – večina (nas) ljudi odlaša v nedogled, potem pa skoči brez premisleka, gre nazaj in ponovi v še težji situaciji/okoliščini. Lažje boš počakala še en dan kot ponovila še enkrat. Dober, vzdržen načrt je zelo pomemben.
3) odidi in se vsaj 66dni ne vrni: 66x naj bi morali ponoviti neko stvar, da postane rutina – zato tako butasta številka. In vsakič, ko bo hudo, si preberi ali dopiši v svoj “zvezek” iz točke 1.
Ljudje kar malo pozabimo ta slabe stvari – zdi se mi, da je po angleško “euphoric recall”. Naj te ne zavede. Naj te ne zamika pogledati na Facebook, naj te ne premami, da so stroški manjši, če sta skupaj, naj te ne živcira, da npr. Sta imela avto na njegovo ime in si zdaj peš in z javnim prevozom. Naj ne bo vsak dan, po odhodu samo obujanje kaj bi bilo, če bi bilo – prebrodi ampak ne ostani ujeta… Npr. Na poti iz trgovine vidiš en ostareli par, ki se sprehaja – pa se začne kaj bi bilo, če bi bilo, zakaj ni bilo, lahko bi bilo… Tu se moraš ujeti, “žalovati”, sprejeti in iti dalje: želela sem, povedala sem in ni bilo > je vedel, ni želel – z drugimi je šel na izlete v tujino, z menoj v xy času ni mogel peš do trgovine še sprehoditi > moj naslednji partner tako ne bo delal z menoj, ne tako in ne tako dolgo – povedano jasno, glasno, odločno… Tudi če moraš pred ogledalom vaditi in ponavljati en teden…

Vem, da je na dolgo napisano, in v nasprotju z mojim prvim komentarjem – jaz se tudi spopadam z nesamozavestjo, včasih me bolj prime trenutna, včasih dolgosežnejša – edino, kar res lahko dam roko v ogenj: najslabše je nazaj pasti in najtežje se pripraviti za tiste 2-3 mesece po prvem koraku, da tudi, če spodrsneš, ne padeš.

Če je tokrat spet preveč v en ekstrem, se vnaprej opravičujem in zgovarjam, da smo neznanci na internetu – odgovor lahko moduliram ob dodatnih informacijah.
Kar pogumno, premišljeno in odločno – je enostavno reči, težko izvesti ampak edino kar res pomaga. Navada je železna srajca, z navadnimi škarjami ne gre, s sekiro in vztrajnostjo pa.
V eni drugi debati sem napisala eni *starejši* od tebe: 66 Božičev verjetno nimaš, 66minut, ur, dni, tednov, mesecev pa imaš lahko… Ti lahko tudi svoj 66. Božič brez njega dočakaš pri 89 – premisli in se odloči, odideš lahko prej ali slej (slej je težje); ampak ko se odločiš oditi, pa stoj za svojo odločitvijo.
Ta “skrivni dnevnik” zelo pomaga – meni je pomagal videti koliko mikroagresij se je nabralo: tudi najbolj dobronamerna oseba bo razumela malenkosti kot malenkosti, ker je pljunek v morje – kako je puščava postala morje iz pljunkov pa ve samo tisti, ki je to ali podobno doživel.

Kar pogumno, premišljeno in odločno.
Lp

Hvala za mnenja in odgovore
Da nekaj razjasnim to ko sem omenila da se dve uri ni oglasil in imel prazen tel. pri starših je bil 10 ur in od tega 2 uri izklopljen tel. sem napisala sms pol pa klic in je bil nedosegljiv, klicala sem pa če je vse ok, ker se tistega dne ni počutil ravno najbolje. In ne, ne dušim ga in panično klicarim vsakih 5min.

Praznike, katere bom preživela najverjetneje sama.. no ja lahko ne bo ampak potem pa le na svoje, poljsko znam dobro saj se učim dobre dve leti poleg tega pa poljščina ni tako tuja od slovenščine.. kot sem že omenila mi je tukaj lepo, Poljsko obožujem in nameravam ostati tukaj. Trenutno sem v finančnem krču, bo treba zgrabit za delo kljub stiski, po delu pa čas zase in početi to kar me sprošča in zadovoljuje predvsem glasba in narava, kasneje ko bo situacija dopuščala pa potovanja. Bo težko, še bo kakšna solzica, pa neprespana noč, pa kak beden dan a bo šlo, tudi to bo minilo

Če si dobro je dobro tudi jaz sem dobro;
Vse kar se ti dogaja je morda le resnica v tvojih mislih-strahovih.
Živimo-ukrepamo lahko le v sedanjosti zato se poskusi zavedati, da edina pot do resničnosti kaj je; leži v tvojem pogumu da partnerju poveš z njem deliš kako se počutiš, kaj bo sledilo je usoda katera ti je zaupana da jo premagaš.
Vedi pa da prijatelji so le ljudje kateri te bodo razumeli in spoštovali ter trpeli s teboj oz. ti pomagali razumeti in pokazali pot iz trpečega stanja.
Upam da se sprijazniš da praznina je dobra ker omogoča dodano kvaliteto na tvoji življenski poti katera naj bo neustrašna ljubezen. preživeti
Dvom je huda stvar, če jo ne razrešiš TAKOJ zato glej nanj kot na praznino katero boš sposobna izkoreniniti le z BREZPOGOJNO ljubeznijo do usode in ljudi v tvoji bližini in zatno začni ljubiti najprej sebe in svojo praznino katera je prostor za napredek v ljubezni kar si.
Sočustvujem s teboj in ti želim dobro kar pa najbolj veš kaj je tebi v dobro.
Ne glej v prihodnost poglej kaj je le tako se boš veselila vsakega trenutka preteklosti sedanjosti in prihodnosti.
Našim dušam smo dolžni le da živimo veselo. Moč duše nam to omogoča neglede kaj je blo bo je.
Upam da se motiš glede ljubezni partnerja in bo pripravljen ljubiti in ti bo namenil radost.
Živimo dvakrtat ko se zavemo da živimo v napačni smeri in se zavemo da je življenje le to kar živimo le eno življenje katero moramo živeti pravilno.
Upam da ti je to hitro intuativno pisanje bilo je in bo v tvojo po- MOČ.
Ljubi sebe in svojo usodo…pravi prijatelji so in bodo vedno!
Prijateljstvo-Ljubezen je v svojem bistvu partnerstvo in obratno.

Uspešno iskanje službe 1500 služb za 80.000 ljudi!

Prosim za vir teh podatkov? Pa kolikokrat si že bil na Poljskem 🙂
Pa ne toliko se lepit na medije kako grozna država je to

V kolikor tudi tvoji občutki in mnenje ne štejeta v tem odnosu in je tip totalen egoist, se ti ne javi in potem naloži nekaj v tri krasne, da je imel prazen telefon, bi rekla, da so to očitni znaki zveze s psihopatom oz. osebo, ki ima narcisistično osebnostno motnjo (NOM).
Če sta še skupaj ti svetujem, da si pozorna na njegove izjave. Ko boš ugotovila, da ti laže brez slabe vesti in prepoznala še druge znake značilne za prikrite narcise (convert narcisisst), ti bo jasno s kom imaš opravka. Fitnes za izklesano telo, veliko “prijateljic” in te fore so že znak, da je ubogo bitje zakompleksano in da si zdravi Ego na ta način.

    Jaz ti ne bom kaj pisala ker vem , da boš izbrala pekel še v bodoče. Poznam take ko želijo nasvet naredijo pa nič . Saj po teh odgovorih tebi ne  bo začelo cveteti z njim.,

New Report

Close