Fantovi dvomi
Pozdravljeni,
imam velik problem. S fantom sva skupaj skoraj 4 leta, zadnje čase pa se pri njem pojavljajo neki dvomi, me je že enkrat pustil ampak je po 4 dneh v solzah prišel nazaj, čez nekaj časa sva bila spet skupaj in se trudiva na zvezi. On je res oseba s katero se najbokj razumem in je moj najboljši prijatelj. Danes je slučajno nanesla tema na pogovor o njegovih dvomih, ki so še vedno prisotni. Pravi, da želi vztrajati in da si ne predstavlja življenja brez mene, saj me ima še vedno rad, da pa se poskuša boriti z dvomi oz. jih nekako predelati. Jaz moram reči, da me vse to kar prizadane in me spravlja v paniko, ne morem več normalno funkcionirati. Vem pa da ima fant ogromno težav tudi drugje, je v službi, ki si je ne želi in jo bo zamenjal po koroni, hoče se odseliti, ker ima s straši probleme, star je 24 let, jaz pa 23 in jaz sem diplomirala tudi iščem novo službo, dejansko sva oba na neki prelomnici. Moram reči, da vem in čutim, da me ima rad in se trudi, jaz pa tudi, ampak pravi, da tudi sam ne ve kje so dvomi, pravi, da noče biti z drugo ampak, da ima dvome o vsem skupaj, o prihodnosti, o tem ali sem prava, o tem kje bo čez par let v življenju. Sama sem še mlada in sem malo bolj stabilna oseba z močnim karaterjem, zato sprašujem če je to normalno? Ali to v vsaki zvezi pride? Ker naša zveza je do zdaj lepo funkcionirala, rada se imava, prepirov skorajda ni. Je to samo njegovo obdobje? Kako naj se jaz obnašam, pogovarjava se zadnje čase kar veliko o najinih čustvih in njegovih dvomih, vesela sem da mi pove in naj povem še da vsakič joka in vidim kako mu je težko. Je pa že od nekdaj zelo čustven. Rekel je, da ko sva šla za par dni narazen ni mogel niti delati, jesti, nič. In tudi ko je prišel k meni je zgledal grozno kot da nič ne bi spal. Tudi zavedal se je, da me pogreša in da dela narobe, ampak ne razumem kdaj potem te dvomi zares izginejo.
Hvala za odgovore, pa ne mi s tem da ima drugo, nekaj drugega ga matra. Prosila bi predvsem za nasvete in mnenja. Res bi rada da nama uspe.
Če bi fant imel odlično službo, ki ga veseli in bi imel dobre odnose s starši.. vidva niti ne bi postala par.. če slučajno bi.. bi vas takrat, ko vas je že zapustil.. dejansko zapustil in se ne vračal.
Ker pa je situacija obrnjena, nima nobene oporne točke, se vrača k vam v ZAPIK. Oba sta tako kot dve mladi mucki, ki se tolažita. Morda primerna za ta trenutek (tolažbe), vendar popolnoma neprimerna za stalno partnerstvo.
Žal je pa večina ljudi podobno preplašena, se ne upa povedati po resnici in imajo raje vrabca v roki, kot goloba na strehi. Kar naenkrat se poročijo.. “ker se spodobi”.. imajo otroke.. “ker tako naj bi bilo”.. potem pa otroci postanejo kolikor toliko samostojni.. in ZAZEVA OGROMNA PRAZNINA.
Zapik udari nazaj.. nič se ni napredovalo, nič se ni zgodilo.. samo izpolnjevalo družbene vzorce, kot če bi šel na Občino izpolnit z modrim kulijem vse možne papirne obrazce in s tem dokazoval svojo srčnost – svoj bit.. a srce in bistvo človeka s tem ostaja prazno in osamljeno.
TISTO, KAR VAMA JE (TRENUTNO) SKUPNO, JE STRAH!
Nesamozavest. Nesigurnost.
Prej ali slej se bo eden (redko oba hkrati) dovolj opogumil, osamosvojil.. da bo odšel. Le, če imate srečo.. se bo to zgodilo preden kupita skupnega psa, stanovanje.. se poročita in zaplodita potomstvo, na katerega se bo obesilo največjo in najtežjo možno nalogo: Naj bi držali skupaj starša.
