Je to varanje?Kaj naj naredim z najinim zakonom?
Pozdravljeni,
Sem 30 let stara,poročena 5 let,z možem sva skupaj že skoraj 12 let. Bil je moj prvi resni fant in na začetku sva imela toliko skupnega,bil je tudi vedno nasmejan,poln energije in pozitiven. Tekom let je izgubil enega izmed staršev, zato je zapustil faks in šel delat,da je pomagal materi. Seveda se je to poznalo na njegovem značaju,ampak to sem razumela in vedno sem mu stala ob strani, ob vsakem projektu,cilju in želji,ki jo je imel. Že od vsega začetka sva veliko komunicirala preko telefona,ker je vedno bil z nečem zaposlen,videla sva se le ob vikendih, kar je bilo še veliko težje,ko sem prihajala iz faksa domov in sem še delala ob vikendih,vendar sem se mu vedno prilagodila s časom. Ob končanih izpitih na faksu,ko me je čakala le diploma,me je zaprosil za roko in leto kasneje sva se poročila. V tem času sva gradila,jaz sem delala preko študenta,za poroko sem bila za vse sama,kar mi je pomagala,je bila moja družina,saj bodoča tašča ni želela nič pomagati. Ko sva se odločala,kje bova živela,sva bila razdvojena,saj je bila možnost si narediti stanovanje pri meni ,vendar tudi pri njemu, s tem ,da naju je pri njemu čakal finančno zelo večji projekt. Da bi živela pri mojih,ni hotel slišati in tako sem na koncu popustila. Začel se je velik projekt,hkrati priprave na poroko in začeli so se tudi problemi z bodočo taščo,saj se je vtikovala v prenovo hiše,me obrekovala povsod po kraju, hodila k delavcem,ki so pomagali/bili najeti za delo in me ozmerjala,govorila,kako bi morali kaj narediti…vse to sem potrpela,ko je prišlo do tega,da hiša sploh ni še bila prepisana na mojega moža,ampak na vse člane družine,pa mi je dokipelo,saj je skrivala do zadnjega. Ker je čas poroke hitro prišel,nisva skončala vsega in sva morala nekaj časa živeti z njo. Tu so se začeli problemi,zbujanje sredi noči z radiem,ko moža ni bilo, obrekovanje po telefonu pred vrati najine spalnice,ko je vedela,da sem tam,stikanje po najinih stvareh in ostalo. Seveda sem se zaprla vase,po kraju nisem poznala nobenega,mož tudi ni imel ne časa ,ne želje,da bi mi kaj pokazal kraj,ne ljudi.
Ker sem živela pri tašči,sem ji želela kaj pomagati,a kaj,ko sem na koncu delala vse,ji prala,kuhala,čistila po hiši,medtem ko je sama bila pred tv ves čas,hkrati pa sem pomagala pri obnovi in gradnje hiše. Mož sprva ni verjel,kaj se dogaja,ko njega ni,in verjemite mi,da ga ni bilo po cele dneve,saj je zaradi narave dela skoraj cel dan od doma. Šele ,ko je videl,kaj se dogaja,sva na hitro pohitela z obnovo toliko,da sva lahko šla proč iz njene hiše. A kaj,ko je ta hiša ena zraven druge. Skozi leta se je obrekovanje in vtikovanje nadaljevalo, prišlo je do tega,da ne morem več govoriti z njo…preprosto ne morem. Vse to je načelo najin odnos,najino intimo,veliko se kregava in vedno manj si imava za povedati. Mož se je zaprl v delo,vem da je deloholik,ampak vsaj kakšen dan,da bi si vzel prost,ampak ne. Za prost dan se moram skregati z njim,pa še na koncu je potem samo slabe volje cel dan,da nimaš nikakršnega veselja. V vsem tem času nimava otroka,najprej sem sama želela počakati,da se zadeve umirijo z gradnjo,da tudi sama dobim delo in vsaj malo napredujem,tudi če nimam diplome (pri kateri z njegove strani nikoli ni bilo pretirane podpore). Zdaj,ko sva toliko stara,mi je začel praviti,da najbrž ne bova niti imela otrok,ker naj bi imel neke zdravstvene težave,za katere mi v vseh teh letih ni povedal. Hkrati sem letos izvedela,da si je preko klepetalnic erotično pisal z drugimi ,ko sva še hodila in ko sva bila že poročena,si je pisal po klepetalnicah z drugimi o najinih težavah,najinih sporih. Ko sem ga zasačila,mi je priznal,ampak rekel,da je že pozabil,da si je pisal,da mi zato ni povedal,ampak kako naj mu sploh še kaj verjamem po tem? Sama se trudim ves čas zanj, nikoli mu nisem odrekala sexa,še več,prosjačim zanj,da se me usmili parkrat na leto. Ker sva se ob tem problemu močno skregala,je nazadnje rekel,da naredi vse,samo da ne grem,da greva do zakonske posvetovalnice….minilo je že pol leta od takrat in ni ne duha,ne sluha o tem. Ko pride domov(v poznih večernih urah) se le stušira,poje večerjo,gleda tv,računalnik in zaspi. In to se nadaljuje vsak večer,tuš,večerja,tv,spanje. Grozno mi je,da se mu prilagajam že 12 let in še vedno sem na koncu razočarana in osamljena. Vsake toliko časa pride en svetel moment za naju,ampak kaj ,ko za tem dolgo časa nič. Počutim se prevarana,prevarana tudi zaradi let in truda, ki ga vlagam v odnos,z njegove strani pa nič. Vsakič,ko mu kaj omenim to,je samo jezen,če mu rečem,da bom šla proč od njega,me prosi,da naj ne grem,da bo naredil vse,ampak na koncu ni nič. Kaj naj naredim? Bojim se,da ostanem sama, da je to to,kar bom v življenju dobila od ljubezni.
V vsem tem času nimava otroka
To je edina pozitivna stvar v tvojem zapisu. Hvala bogu ( ali komur pač že ), da v ta pekel še nista potegnila še enega nesrečnika.
Tvoj strah, da je to to in da kaj več ne boš dobila od ljubezni ( oprosti, ampak nič od tega, kar si opisala, ni ljubezen ), se bo uresničil, če boš ostala, kjer si.
Poguglaj malo definicije maminih sinčkov in še bolj se posveti odgovoru na vprašanje, zakaj ostajaš v tako strupenem in v vseh smislih jalovem okolju. Ker dejstvo je, da neko korist od tega imaš, ampak to ni kakšna finančna, stanovanjska oz druga materialna “vidna ” korist. Govorim o psihološki koristi. Nekje si se naučila in nekaj v tebi je zato prepričano da se splača tako trpeti in da druge izbire nimaš in da si vse to zaslužiš. Tudi vloga žrtve, ne glede na to, da res trpijo, ima svoje psihološke koristi. Temelj takih vzorcev je običajno globoko zasidrano prepričanje ” Nisem dovolj dober /dobra. ”
To pa bo treba rešiti v psihoterapiji.
Reši se.
Kaj je 12 let proti življenju ? Predstavljaj si samo sebe v takih razmerah čez 10, 20, 30 let. Si sploh upaš?
Prebereš lahko tudi moje odgovore v tej temi
https://med.over.net/forum5/viewtopic.php?f=163&t=11236531
Besedo ” alkoholizem ” pač zamenjaj z drugim izrazom- mamin sinček, čustveno nedostopen, neempatičen, duševno poškodovan…..
Pozdravljena!
Kaj narediti? Mislim, da odgovor že sama najbolje poznaš. Povej mi, si srečna? Ker če nisi, zakaj bi pri tem sploh še vztrajala? S partnerjem si se pogovorila o težavah, je tako? In koliko časa še misliš živeti v tem začaranem krogu? Iz leta v leto ti bo samo še težje. Vsakič ko se boš ozrla nazaj, boš videla še več izgubljenih let. Poleg tega, samo še ti vlagaš v zvezo. Iz njegove strani ni nič. Zamisli se nad tem. Moje mnenje.. če se za zvezo trudi samo en partner, medtem ko je drugemu vseeno, je ta zveza že tako ali tako obsojena na propad. Opogumi se, naredi korak in poskrbi da boš v življenju bila srečna. Še zdaleč nisi vsega izgubila! Verjemi vase! Ker tudi jaz verjamem, da boš našla nekoga, kateri ti bo posvečal in nudil toliko časa, kolikor boš ti njemu. Le spoznati ga še moraš 🙂 odločitev glede tega, kaj boš naredila, je tvoja! Premisli.. pa srečno!
L.p.
Najprej si dobi dobrega odvetnika.
Glede na to, da sta postavila hišo na tašinemu dvorišču, najbrž ne boš hotela ostati tam, zato dobro utemelji, da ti bo izplačal tvojo polovico.
Stara si “komaj” 30 let, imaš še možnosti za družino in predvsem otroke. ampak samo še tam 10 let, zato se ne obiraj. 12 let si v glavnem goltala sranje in ti to zamenjuješ za ljubezen.
Po ločitvi nujno pojdi na terapijo zase, da se malo v red spraviš.
Pa korajžno naprej.
Punca, verjetno nas je tukaj kar nekaj, ki smo starejši od tebe, pa se nam zdi, da smo še vedno mladi. Tako, da pri 30 letih res nisi še absolutno nič zamudila – pri teh letih si lahko življenje še vsaj 2x postaviš povsem na novo.
Naj ti ne bo škoda enega leta, da se rešiš moža in omgazakajsplohobstajajotakšneosebe tašče (pa potem verjetno še vsaj toliko časa, da se spraviš k sebi).
Je pa absolutno škoda vsakega dneva, ko še živiš kakor živiš.
Kot so napisali zgoraj, naredi načrt z odvetnikom, da ne odideš ravno praznih rok potem pa samo akcija … mož, kakršen že je, te očitno ne bo prav nič pogrešal in mamica bo spet imela sinka samo zase, da mu streže iz vseh strani.
Ti se pa spravi k sebi, potegni črto ter začni znova.
In ne odlašaj z nekimi izgovori, da zdajle zaradi korone ne moreš do odvetnika ipd.
Good luck!
PS Morda bi veljalo uzakoniti, da si je prepovedano urejati stanovanje pri starših za dlje kot 3 leta? Vem, da je to včasih realno edina možnost (tudi sam sem jo izkoristil), ampak toliko zgodb se žalostno konča že zaradi dejstva, da staro in mlado pač nima istih pogledov na svet.
Vem kaj je zakon brez ljubezni in to je zakon brez ljubezni. Verjemi mi, da si tega ne zaslužiš, takega življenja takega človeka. Hvala bogu, da nimata otrok, ampak ti jih boš imela, samo stran od tam in sicer takoj brez odlašanja. Če sta oba vlagala v hišo si dobi odvetnika, da dobiš nazaj kar ti pripada. Uredi si svoje življenje. Zdaj verjetno misliš, da nikoli ne boš spoznana moškega, ki bo zate, ampak boš. In takrat se bo samo od sebe uredilo vse. Želim ti srečo, ampak ti moraš narediti prvi korak, potem pa samo pogumno naprej. Hotel te bo prepričati v nasprotno, vse ti bo obljubil, vedi pa da ne bo naredil nič.
Jaz mislim, da še imata prihodnost.
Ampak ne na taščinem teritoriju.
On se toliko umika v delo, ker ni kos ne mami ne zmešnjavi.
Nekaj mora narediti, a ne more nič. Noče te izgubiti, a te ne zna obdržati. Ne more zapustiti doma, a v njem ne more živeti.
Pobegni. A ga vzemi s seboj. Daj vama šanso, da preživita vidva in vajin zakon. Rad bi karkoli rešil, a ne zna.
Zato tukaj prideš na vrsto TI. Odločno in neizprosno.
Postavi ultimat, odidita takoj. Poveš, da greš in da pričakuješ, da gre s teboj. V najem v garsonjero za pol leta, da zadihata in se na novo spoznata in postavita na noge. V naprej si že naglej stanovanje in se dogovoriz najemodajalcem. Da mož ne bo imel izgovorov. In tašči nič razlagat, ker ti bo hotela preprečit.
Samo spokajta in čao. Kaj bosta z bajto na taščini zemlji, bosta tuhtala kasneje. Lahko prodata, oddajata, … ni pomembno. Najprej pobegnita iz zmajeve votline. Vzamita vse osebne stvari in vse, kar boš rabila drobnih zadev. Tavečje pohištvo pusti.
Edina strupena stvar v vaninem odnosu je strupena tašča. Govorim iz lastnih izkušenj. Na smrt skregana sva pobegnila od tašče. Pred 15 leti. Še danes sva skupaj.
Za otročka pa imata še možnosti. Lahko se vama posreči, lahko gresta na umetno, lahko posvojita…
A najprej se rehabilitirajta kot par.
Včasih je za neplodnoat kriv stres in nezdrav način življenja. In življenje tvojega moža je ta trenutek ena sama velika žveplena smrdeča zmešnjava, iz katere ne vidi izhoda. Prižgi vama luč, da bosta videla izhod. On samo tiplje v temi in te nemo prosi za pomoč, ker je sam ni sposoben dati. Ker ni kos mami. A te ne more izpustiti, saj si mu edina svetla točka v življenju.
Sama “stiskam rame” zaradi treh otrok, da se ne bi selili od starša do starša, da ne bi nosila prevelikega finančnega bremena itd. Moj tudi ne postori ravno veliko v stanovanju, večino časa se kuja (sploh ne vem več za kaj) in zasačila sem ga kako je iskal druge.
Odkrito… Pojdi, dokler nimata otrok! Pojdi! Imaš le 30 let in še vse zivljenje pred sabo. Zdaj veš kako je biti nesrečen. Pojdi in bodi SREČNA!
