Zdravo. Zadnje čase, slabo leto, sem na koncu z voljo. Praktično je nimam več. Zberem tistih par ur energije za službo, doma pa sem kot cunja, nič se mi ne da. Razlog ni korona, ampak to, da v zvezi že več časa stagniram na mestu. S partnerjem sva skupaj že zelo dolgo. Meni je to to. Gledano kot oseba je tip za ga iskat z lučko. Sem v letih, ko bi lahko počasi razmišljala o družini, službo imava oba, ampak si otrok ne želiva še nekaj let. Imava še čas. Živiva v stanovanju partnerjevih staršev, po hodniku, kuhnji, kopalnici nama hodijo tudi oni, čeprav imajo svojo kuhinjo in kopalnico. V stanovanju živi še brat od mojega, ki kar udere v spalnico brez olike. Stalno se derejo. Ne morem po hodniku do kuhinje brez da bi me kdo gledal. Partner reda ne naredi, jaz ga ne morem, sem probala. Ne vidim prihodnosti kjer sem sedaj, je samo neka postojanka na kateri sem obstala. Imava možnost, da si urediva stanovanje drugje, ampak partner noče ker… ne vem zakaj. Mi ne da resnega odgovora. Obnaša se kot da imava 15 let in imava časa na pretek. Res je da je lokacija kjer sva sedaj v mestu, druga pa na deželi. Meni je to +, njemu očitno ne. Ne razume, da traja tudi do 1 leta, da si zrihtava prostor, ki bo primeren za familijo. Je potreben namreč resne obnove. V najem noče pa tudi predrago je. Rada bi si nekaj ustvarila in tistih 700€ na mesec pride kar prav. Meni se pa meša ker kjer sem sedaj nimam mira, nimam prostora kamor se lahko umaknem, kjer lahko delam, kuham brez da me sprašujejo kaj diši. Rada ga imam, ne vidim življenja brez njega, ampak počasi mi je vseeno za čisto vse. Ne da se mi pucat, ker imam dovolj starega in uničenega pohištva, starih nepobeljenih sten, uničenih tal. Za vsako stvar moram vprašat, hodim po jajcih cel čas. Placa za stvari ni. Prisilim se, da grem ven vsak dan za uro ali dve. Drugače bi najraje samo ležala pod rjuho in spala in kadila. Trava mi pomaga, da sklopim tesnobo vsaj ponoči. Nekako sem mu dala do konca leta, da se zjasni kam greva živet ker tako ne gre več, ampak mi gre čas tako počasi, da bi najraje kar šla. Se drugače zelo dobro razumeva, se ne kregava, ni pritiska. Zveza je super. Razen tega, da ne morem živet več tu. Kot mladostnica sem bila depresivna, anksiozna, bila sem zlorabljena pri 14ih in sem se dolgo vlekla iz te luknje. Ubistvu mi je partner precej pomagal pri tem. Začela sem se s5 rezat, da sploh vem da obstajam. Vsak dan mi gre na jok in sem senca osebe, ki sem bla prej. Drugače sem bila ambiciozna, zagnana in precej aktivna oseba. V službi seveda ne opazijo ker skrivam, sem nasmejana, se šalim, jih zabavam, enako doma. Ko sem sama pa razmišljam o samomoru, čeprav nisem tako na tleh, lajf imam lep, gre se za čustva. Ne znam ven iz luknje v katero sem s5 padla. Niti nimam jajc za samomor pa tudi ne bi šla tako daleč, je pa misel vedno tam. V ozadju. Kaj bi bilo, če bi nehala obstajati?

Čimprej oba skipaj ali pa sama stran.
Škoda vsakega izgubljenega trenutka.

Pozdravljena,
Pogovori se s partnerjem in mu tako odkrito kot si sedaj obrazloži svoje občutke. Lahko je tudi on v takšnem kalupu in mu je zato teško že samo o tem razmisljat. Povej mu odkrito, lahko te preseneti.

Najprej vse pohvale, da živiš, kakor živiš, kljub izkušnji iz otroštva. Popolnoma razumem kaj ti dogaja v glavi, saj imam za sabo skoraj slično izkušnjo. Tudi sama sem bila zlorabljana nekaj let kot otrok, in ja tudi jaz sem se rezala, razmišljala o samomoru in hodila skozi take faze, katere opisuješ ti. Enkrat volje za izvoz, spet drugič je ni dovolj da bi jo uvažal iz vsega sveta. Odnosi so bili vedno težavni… Lahko bi opisovala simptomov še in še, pa tudi verjamem da jih je pri tebi polno kapo, ki jih nisi opisala. No in zakaj sem se odločila, da ti pišem… Sama sem se par mesecev odločila, da začnem obiskovati psihoterapevtko. Tako, dobro. Izkušeno. Ne tiste instant terapevte. Sama sem bila s svojim življenjem “čisto zadovoljna” pa sem se vseeno komaj prebijala skozi čas. Težava pa so bile pozlačene travme iz otroštva s katerimi se nisem znala in upala soočiti. Krivca pa sem iskala zunaj in tako odjebala od sebe veliko dobrih stvari. Sumim da je pri tebi podobna težava. Naj ti ne bo nerodno poiskati pomoč, tudi denar vložen v to, se je pri meni izkazal kot do danes najbolje izvedena naložba. Pa srečno, vidi se da si borka.

Bubarida,
Naj ti povem, da te do potankosti razumem, saj sem že prehodila tvojo pot – od zlorabe v najstniških letih, rezanja, depresije, zataknjenosti pri (bivšem) partnerju in njegovih starših.
Partnerjevi starši očitno ne spoštujejo vajine zasebnosti oz. mislijo, da imajo vso pravico hoditi po stanovanju, ki so vama ga podarili. To je zelo neotesano. Glede na to, da si ti že načela to temo, pa se očitno ne držijo dogovorov oz. niso vzeli v obzir tvojih želja, v tej hiši ni več prostora zate. Tako.
Imaš drugo možnost. Pojdi. Samo pojdi. Fanta imaš rada, ampak kako ti on to vrača? Tako, da te pusti propadat? Ali ne vidi, kaj se ti dogaja, kako se počutiš? Ali pa tudi pred njim skrivaš svojo stisko? Morala mu boš iskreno povedat, brez zavlačevanja (do novega leta itd.). Da ne bo šlo tako, ne zdržiš. Drugače se boš zlomila. S samopoškodovanjem in samomorilnimi mislimi si nam že povedala, da si v zelo hudi stiski.
Pojdi. In ga povabi, naj pride s tabo. Še to leto. Želim ti, da vama uspe, da ti bo sledil. Življenje na deželi vama bo dobro delo. In tudi vajinim otrokom, ko pride njihov čas <3

si si ze sama use odgovorila. odseli se. preprosto. otrok nimaš službo imaš. ne mi govorit da nimaš dost za garsonjero, mogoče celo enosobno al pa enosbosno z kabinetom. greš pač nekam blizu sluzbe, če ti je sluzba ok res. če pa se odseliš nekam kamorkoli kjer bos blizu imela drugo sluzbo da boš po mozonosti lahko šla peš na šiht. preprosto. pa si v najemu neki časa pa je. tolko da prideš k sebi, tačas pa treniraš in iščeš boljsi siht in boljsi plac za zivet. sama. pa je. če hoče poleg naj pride. če ne, pač adijo.

Živjo,

prebral sem tvoj klic na pomoč … in moral reči, da mi ni vse jasno.

Da se predstavim, imam izkušnje z anksioznostjo in hudo depresijo. Osebne, Na srečo v preteklosti 🙂 Ne poznam te, a ni mi vseeno zate. Ne delaj samomora.

Zdi se mi, da si res precej aksiozna. Vse te moti, to da nisi sama, da so ljudje okoli tebe in te sprašujejo kaj diši …. To vse na žalost izvira iz tebe.

Jaz to pri tebi vidim kot posledico, posledico nezadovoljstva, strahu, neudobja … Najprej praviš, da zveza stagnira, potem pa, da je to to. Nisem strokovnjak za zveze, ampak se mi zdi, da sta naletela na oviro. Poskusi najti odgovore … zakaj si anksiozna … sprašuj se, kaj me moti, česa se bojim, kaj hočem. Nekaj te zelo moti, zelo te je strah prihodnosti, ker se ne premakne, kot želiš. In žalost, da nisi tam, kjer hočeš biti, te vleče navzdol.

Prosim poišči pomoč – ne vzemi tega kot slabo, čeprav tvoje telo hoče to vzeti kot slabo. Poznam to. Lahko ti priporočam psihoterapevta v Ljubljani, ki je pomagal meni. Tudi zdravila priporočam. Lahko stopiš do osebne zdravnice, ki ti jih lahko predpiše. Pomagajo. Meni so. Tudi pri anksioznosti …. tiste preskakujoče misli se počasi umirijo, in ne moreš verjeti, kako se lahko naekrat sprostiš in je svet čisto drugačen …

Želim si, da ti uspe, želim ti, da se spoznaš še bolj. Poskusi si želeti, da bi spet živela, spet čutila … življenje v sebi … Vem, boš rekla, ne morem. Poznam … Poskusi se imeti rada, in si privošči sem in tja, kar si želiš … sladoled, šopek rož … spanec …

Težko bo, ne bom lagal, a uspelo ti bo, in potem boš vesela truda in časa. Ne bo takoj. Lahko traja leto, dve ali tri. Poskusi se izogibati besedne zveze morala bi … imeti otroke, boljšo zvezo … biti poročena … itd. itd. Nič ni treba, čas pozdravi …čas pride za vse.

Poskusi na sprehodu ne razmišljati in samo opazovati naravo. To je verjetno še daleč, a uspelo ti bo.

Poskusi se pogovarjati s terapevtom. Če maš malo dohodka, ti določeni dajo popust … Terapija ni priznanje, da si bolna, da si “nenormalna”, failala ali karkoli slabega. Nisi ti kriva. Tvoje zdravstveno stanje je to, anksioznost. Svet je žal krut, in ne moremo vsega spremeniti, kot bi želeli. Terapevt ti bo pomagal vprašati se prava vprašanja, da boš spremenila svoje prepričanje, kdo si in svoje ovire, ki so ti jih postavili drugi. Pomagal ti bo sprejeti dvom, da ni vse tako črno, kot misliš … Pomagal bo, da se boš lahko borila, dal ti bo orodje.

In pa še nekaj … meni je zelo pomagalo spremeniti okolje …. nekaj časa stran od vsega, kar te spominja na kaj bolečega … stran od preteklosti. Novo okolje. Lahko je staro … tvoj dom, prijateljica … Pavza mogoče, da daš zvezo na pavzo in vzameš čas zase … Ker najprej morata vsak sebe imeti rada in se spoštovati, šele potem lahko drug drugega.

Upam, da sem kaj pomagal …. lahko me kontaktiraš tukaj, če imaš kakšno vprašanje.
Lp

Boljše kot je napisala Queen_nepr se kar ne da …
Postavi si rok – sebi ter njemu.

Nekako nerodno sicer zveni stavek, da je tip, ki ga je treba iskati z lučjo, potem pa v nadaljevanju beremo takšne stvari.
Če bi bil to kar praviš, bi te (kljub temu, da gre za njegovo družino in na njihovo prisotnost gleda drugače kot ti) poslušal, razumel, ukrepal. Precej sitno mora biti dejstvo, da si v hiši njegovih staršev bila ti primorana delati red. Halo, kaj za vraga mu ni jasno – si njegova družina sedaj ti ali oni?
Kot rečeno, sama sebi si dolžna to zadevo rešiti, tako ali drugače. Če ti bo sledil super / če ne, ko ga jebe, steraj k vragu celo hišo, potegni črto in začni znova. In nikoli se ne vprašaj ali si naredila napako – stokrat boljše je biti sam (navsezadnje ne živiš v pragozdu obdana v volkovi in zato nujno potrebna moškega varstva) … čeprav sodeč po tonu tvojega pisanja s svojo osebnostjo ne bo dolgo, ko boš našla nekoga, ki te bo vreden.
Good luck!

Preberi si še enkrat, kaj si napisala – ti je jasno, v kakšni buli si, če razmišljaš o samomoru?
V buli pa si zaradi nečesa, kar je sicer popolnoma pod tvojim nadzorom. Zaradi bivališča. Zamenjaj ga za nekje, kjer boš imela vsaj svojo sobo in s tem zasebnost. Naj ti ne bo škoda denarja za to – mislim, škoda denarja na eni strani, na drugi strani se ti pa zdi samomor neka sprejemljiva opcija.
Tvoja selitev ne pomeni tudi konca zveze – s fantom ti ni treba (še) zaključit, a če srednjeročno ne bo začel misliti tudi nate, to za tvoje nadaljevanje življenja ne bo v redu, naj bo (drugače) še tako dober, popoln, razumevajoč … In to, česar si ti želiš, je minimum od dostojnih bivalnih razmer.
Mislim, da smo te vsi v tej temi začutili in nas je zabolelo. Naredi vendar to zase. Ko boš zadihala in ne boš stalno v krču zaradi njegovih neuvidevnih sorodnikov, se boš vprašala, zakaj si tako dolgo odlašala.