Pišem, da dam to ven iz sebe..
Znašla sem se v zelo neprijetni situaciji, zaradi katere imam večkrat pomisleke zakaj je sploh vredno živeti, ampak se poskušam zmeraj prepričati da vse slabo mine..
Stara sem 22, še vedno živim pri starših, med tednom v mestu, saj izdelujem težji faks. Letos mi zaradi vse situacije s korono ni uspelo narediti vseh izpitov, niti diplomskega dela. Eno ponavljanje letnika sem že izkoristila tako da bom verjetno izgubila status. Starši doma so tako razočarani, da mi nočejo več finančno pomagati (nekaj so mi dali za stanovanje in bencin). Nisem razvajena, vse vikende sem poskušala delati študentsko delo, da sem si pokrivala del stroškov, vendar sem ga izgubila zaradi korone, sedaj pa sem delo zavrnila, da bi se lahko posvetila faksu, saj mi oboje nebi šlo nikakor skozi. Torej sem ostala brez prihodkov, z napol resinimi izpiti in totalnim nerazumevanjem staršev (nisem jezna zaradi ukinitve dohodkov, ampak zaradi nerazumevanja da če ne narediš vsakega težkega izpita ki ga pade tricetrt sosolcev v prvem poskusu, si idiot ki se ne uči, tudi če so videli da dva tedna sedim za zvezki). Veš čas samo razmišljam kako bom zrihtala faks in pod takšnim stresom da bi najraje večkrat kar obupala ker nimam nikakršne podpore. Vem da bom enkrat vse naredila ampak mogoče bom pač rabila eno leto več kot nekateri.
Med faksom sem v 4 letih izgubila tudi kar nekaj prijateljev, nekatere zaradi tega ker mi ni bil všeč njihov odnos do soljudi, druge pa zaradi tega ker pac nisem več imela toliko časa da bi vzdrževala stike. Našla sem kar nekaj novih, vendar so se tudi ti stiki okrhali saj nisem več imela časa toliko hoditi na zabave niti mi med šolo ni bilo tako do tega, pa smo se manj družili. Imam eno dobro prijateljico ki mi zmerja svetuje glede teh stvari vendar ji glede zdajšnje situacije nočem nič razlagati in težiti, saj ima tudi ona trenutno nekatere svoje probleme.
Imam tudi fanta, s katerim se kar razumeva, imam ga zelo rada. Vendar ko sem pod stresom ves čas razmišljam kako bi mi bilo bolje sami in mislim da ne razume ravno moje stiske, saj je on sam faks opravil brez problema in že ima službo. In ker ne razume mojih skrbi sva se že tudi sprla. Onsamo reče “pa saj bo” ampak sploh ne razume kako grozne stvari mi gredo po glavi zaradi stiske.
V moji glavi kar brni, sploh ne vem kaj naj naredim da bom izboljšala vsaj eno situacijo. Nikamor se ne morem ravno obrnit, nimam časa za službo, saj imam preveč dela za faks, vendar nimam denarja, staršem sem trenutno totalno odveč, razume skoraj noben. Mogoče se bo večini zdel moj problem totalno brezvezen in rešljiv, ampak sama sem trenutno v črni luknji in me je strah da se bom enkrat samo vdala

Če padeš na izpitu, pomeni, da:
A) Se ne učiš (samoumnevno)
B) Se učiš neučinkovito (sem spadajo razni motilci, od ljudi, do telefona, interneta, socialnih omrežij, hrupa, nezanimanja)
C) Preprosto ne razumeš snovi (matematika/fizika ipd.)

Ne morem verjeti da obstajate taki ljudje, ki punce ne razumete. Razmišljanje da nekdo ne naredi izpita zato ker se premalo uči ali ker je len je skrajno nazadnjaško. Sam ti kot inženir strojništva povem da sem na mnogih izpitih padel tudi zato ker je bil izpit precej drugačen od snovi, obravnavane na vajah.

Punci pa bi rad povedal da jo razumem da je v težki situaciji.

draga

razumem tvojo stisko. sama sem 3leta po zelo tezkem faksu, in ravno po zloglasnem najtezjem strokovnem izpitu, ki ga premore nas sistem (intenzivno ucenje min 8 ur na dan, min 6-8 mesecev)…

nimam sicer lastnih izkusenj z nerazumevanjem starsev, sem pa bila prica temu pri prijateljici…. zoprno, da je groza…

Ti pa lahko zaupam mojo zgodbo, in morda se najdes v njej… tudi sama sem vmes 1 leto ponavljala in na koncu se pavzirala (kupila status na drugi soli), vse z namenom, da sem lahko vmes delala.. namrec moja vrednota je bila biti cim bolj samostojna (tudi financno), in imeti cim vec izkusenj ze pred koncem faksa (vec kot 2leti sem delala hkrati celo v 2 sluzbah, v eni strokovna dela z mojega podrocja, v drugi pa kelnarila, kar me je dobesedno sproscalo). za pogosto zuranje nisem imela niti casa niti energije. tudi sama zato nisem imela sirokega kroga prijateljev, s strani nekaterih kolegov sem bila delezna celo cudnih pogledov, ces da se peham samo za denarjem (vse bi mi lahko placali starsi, ampak sem hotela biti samostojna, da se ne bi nikoli moglo zgoditi, da bi mi kdo ocital, da so me starsi zakladali z evrcki). seveda sem od njih sprejela kaksen drobiz, ampak v glavnem sem hotela biti samostojna… in ves kaj? tudi jaz sem imela upse in down-e, hude in manj hude stiske, ampak ce bi cas zavrteli nazaj, bi se enkrat naredila popolnoma isto…. izbrani studij mi je bil v veselje, marsikoga sem presenetila, da sem ga izdelala z nadpovprecnimi ocenami, marsikateri nevoscljivec mi je vrgel pod nos, da sem studirala 2leti dlje, ampak ko sem sluzbo zakljucila, sem takoj dobila zelo dobro sluzbo, si iz dela prihrankov kupila boljsi avto, itd.. po mojih izkusnjah, je marsikateri student, ki je vse izpite opravljal redno in v prvo, nikoli nic delal in ga samo zuriral, potem ko je dobil v roke diplomo zelo dolgo iskal sluzbo, si pri starsah sposojal denar ze za malenkosti… sedaj pa povej, katera verzija bi zelela biti?

tvoji starsi imajo najverjetneje neke lastne komplekse, ker morda niso bili zadosti dobri in morda tudi oni niso mogli zadovoljiti zahtev oz. pricakovanj svojih starsev… in zato ne znajo postopati drugace, kot da od tebe pricakujejo popolno, pridno studentko, ki bo samo kimala in se v vsem strinjala z njimi… prej ko slej bodo morali nehati izvajati teror nad tabo…

jaz mislim, da si na pravi poti! ce ne bos imela statusa na tvoji fakulteti, se vpisi fiktivno nekam in bos lahko delala preko studenta. tako bos lahko leto skoristila za studij, za delo in se zase bos imela cas.

ceprav se ti ta trenutek zdi to ena velika zmota, verjemi, da to absolutno ni stvar, zaradi katere bi obupala nad zivljenjem. jaz bi prej rekla, da ti je zivljenje dalo fantasticno priloznost, da se malo osamosvojis od ocitno napornih starsev, da se sprostis, ob tem pa opravis vse izpite in zasluzis nekaj evrckov.

torej, punca glavo gor in akcija 🙂 Verjemi vase! Prisla si ze zelo dalec, sedaj samo spremeni perspektivo na konkretno situacijo in zivljenje bo takoj lepse 😉

Ti trebaš nekoga, ki bi te nasmejal. Se pogovarjal s tabo. Bi ti prishunil in tvojim težavam. S tem bi se razbremenila in odšlo bi teško breme. Mislim da na tak način bi se lahko dalje učila brez problemov.

Razumem tvojo stisko. Sama sem stara 20 in z veseljem, bi ti prisluhnila in te mogoce razbremenila, kaksnih bremen, ki jih nosis sama. (Vcasih je pogovor tisti odresitelj). Ce lahko morda ustvaris kak fake mail, pa ti pisem tam. Drzi se, zivljenja ni konec. Se je komaj zacelo.

Jaz sem bil na FRI, imel sem vedno neke naporne cimre, stanoval pri sorodnikih (non stop so me motili, slabše kot v študentskem domu). Nekaj izpitov nisem naredil, ponavljal drug letnik in v drugem letniku mi je grozilo, da bom zopet padel. Težavo sta mi delala dva predmeta.
Doma so vedno name polagali velike upe. Neštetokrat sem preklel osnovno šolo, ker sem bil odličnjak in mojim je to stopilo v glavo, da nista hotela razumeti kako sem lahko v srednji šoli bil smo pravdober in kako je možno, da mi faks ne gre.
Nekega dne sem predčasno prišel iz Ljubljane domov in v istem trenutku rekel – delat grem, zapuščam faks.
Razočaranje, poskus prepričevanja, očitanje za vse nazaj… In sem šel delat. Leto, dve, tri, štiri, pet… Šele po petih letih dela me je prijelo, da bi vendar dokončal faks ob delu in na drugi fakulteti kar sem tudi naredil. Ampak je bila res ogromna razlika kako enostavno mi je šlo tokrat. Vendar sem bil 5-6 let zrelejši, z močnejšimi delovnimi navadami, boljšo koncentracijo in tudi z veliko večjo vnemo.
Danes mi pa ta faks ne koristi prav nič. Delal sem ga zase, če bom kdaj potreboval in, da se sam sebi in delno tudi staršema dokažem, da nisem luzer.

Zivljenje se lahk spremeni v 24 urah,ne smes obupati. Nisi izpita naredila,saj bos enkrat,ni nic takega…starsi so kot starsi pac,mogoce zaskrbljeni,ne znajo kako se izrazat ali karkoli ze,slabega ti ne zelijo,sm preprican…so pa tezki casi za vse,ampak to ni razlog za obup….jaz sem pri 17 bil samostojen,dalec od doma,vmes nekaj mal sole koncal(saj se vidi da ne znam dober pisat),bil v pekel in nazaj,karkoli ze ,trenutno je cist fajn,gre pac….zivljenje je umetnost…eno kar sem se naucil je to da tistih “prijateljov” treba cim dalj od njih,ker samo te izcrpajo energijo in se vec te spravijo v obup…ni receno da mores imet velik prijateljov, ta pravi prijatelji so cist za dost….lepo se imej..