Pišem, da dam to ven iz sebe..
Znašla sem se v zelo neprijetni situaciji, zaradi katere imam večkrat pomisleke zakaj je sploh vredno živeti, ampak se poskušam zmeraj prepričati da vse slabo mine..
Stara sem 22, še vedno živim pri starših, med tednom v mestu, saj izdelujem težji faks. Letos mi zaradi vse situacije s korono ni uspelo narediti vseh izpitov, niti diplomskega dela. Eno ponavljanje letnika sem že izkoristila tako da bom verjetno izgubila status. Starši doma so tako razočarani, da mi nočejo več finančno pomagati (nekaj so mi dali za stanovanje in bencin). Nisem razvajena, vse vikende sem poskušala delati študentsko delo, da sem si pokrivala del stroškov, vendar sem ga izgubila zaradi korone, sedaj pa sem delo zavrnila, da bi se lahko posvetila faksu, saj mi oboje nebi šlo nikakor skozi. Torej sem ostala brez prihodkov, z napol resinimi izpiti in totalnim nerazumevanjem staršev (nisem jezna zaradi ukinitve dohodkov, ampak zaradi nerazumevanja da če ne narediš vsakega težkega izpita ki ga pade tricetrt sosolcev v prvem poskusu, si idiot ki se ne uči, tudi če so videli da dva tedna sedim za zvezki). Veš čas samo razmišljam kako bom zrihtala faks in pod takšnim stresom da bi najraje večkrat kar obupala ker nimam nikakršne podpore. Vem da bom enkrat vse naredila ampak mogoče bom pač rabila eno leto več kot nekateri.
Med faksom sem v 4 letih izgubila tudi kar nekaj prijateljev, nekatere zaradi tega ker mi ni bil všeč njihov odnos do soljudi, druge pa zaradi tega ker pac nisem več imela toliko časa da bi vzdrževala stike. Našla sem kar nekaj novih, vendar so se tudi ti stiki okrhali saj nisem več imela časa toliko hoditi na zabave niti mi med šolo ni bilo tako do tega, pa smo se manj družili. Imam eno dobro prijateljico ki mi zmerja svetuje glede teh stvari vendar ji glede zdajšnje situacije nočem nič razlagati in težiti, saj ima tudi ona trenutno nekatere svoje probleme.
Imam tudi fanta, s katerim se kar razumeva, imam ga zelo rada. Vendar ko sem pod stresom ves čas razmišljam kako bi mi bilo bolje sami in mislim da ne razume ravno moje stiske, saj je on sam faks opravil brez problema in že ima službo. In ker ne razume mojih skrbi sva se že tudi sprla. Onsamo reče “pa saj bo” ampak sploh ne razume kako grozne stvari mi gredo po glavi zaradi stiske.
V moji glavi kar brni, sploh ne vem kaj naj naredim da bom izboljšala vsaj eno situacijo. Nikamor se ne morem ravno obrnit, nimam časa za službo, saj imam preveč dela za faks, vendar nimam denarja, staršem sem trenutno totalno odveč, razume skoraj noben. Mogoče se bo večini zdel moj problem totalno brezvezen in rešljiv, ampak sama sem trenutno v črni luknji in me je strah da se bom enkrat samo vdala