Simpatija
Bila sva mlada, jaz v srednji on na faxu. Zaljubljena, vendar nikoli ni prislo do resnosti. Vedno je bil nor name, sla sva marsikam, a moja nepolnoletnost je bila veckrat ovira. Drug za drugim sva norela kar nekaj let, vmes imela partnerje, a a vedno so se najine poti spet srecale. Pa sva spet bluzila, uzivala skupaj, nato sva po nekje 5letih prekinila stike. Zakaj ne ve noben od naju. Po 10letih sva se zopet srecala. Pridivjali so na plan vsi najini spomini, dogodivscine… Pri obeh. Nekako cutiva da sva si namenjena, a ker imava vsak svojo druzino, si ne upava stopiti korak naprej. Zopet noriva en za drugim, cutim metuljcke v trebuhu.. A ne upam oditi stran od svoje druzine. Kaj ce nama ne uspe? Samo razdrla bova druzini, in zajebala situacijo. Ampak, ce ne poskusiva, se bova vedno sekirala kaj pa ce…
Če bi bilo dejansko “usojeno”, bi se ŽE zgodilo.
Fantaziranje o nekakšni “usodnosti”, pa nakazuje nagnjenost prelaganja odgovornosti na nadnaravne dogodke – usodo, karmo, fantazijo… ki odloča namesto vas. Ste zgolj lutka v rokah grških bogov.
Posledično vam NIKJER ne bo uspelo.. in nič ne bo dovolj “USODNO”.
Imela sem podobno situacijo pred leti. Sicer se nisem imela druzine, bila pa sem v resni zvezi s cudovitim fantom. Ponovno mi je glavo zmesal fant iz srednje sole za katerega sem isto imela obcutek, da sva si namenjena ampak, da si nikoli nisva dala priloznosti. (Kot, da se je vse dogajalo v napacnem casu)
Jaz sem takrat poslusala sebe in dala sebi in nama priloznost. Pustila sem svojega takratnega fanta, sluzbo in se preselila…vse, da bi sledila svojemu srcu… Precej hitro sem padla na realna tla… To je bila samo neka iluzija, neka zelja…niti priblizno ljubezen. Nikakor ni bilo vredno! Prosim te…ne sanjaj…ne naredi napake, ne unici druzine…na koncu ne bo vredno!
Ampak vem…tezko se je uciti na napakah drugih… Delaj na sebi…na odnosih…jaz sem takrat bila premalo zrela za dojemanje resnice in bistva. Vso sreco ti zelim!
Sem imela podobno situacijo. Sicer se nisva poznala od prej, ampak sva v sluzbi razvila res fajn odnos. On je imel druzino, jaz partnerja. Po kakih 2 letih sem se odlocila narediti konec “metuljckom” in sem ga enostavno spustila. Na nek papir sem napisala vse kar mi je na njem vsec, sla sem na pikik z njegovo familijo, list po pikniku zazgala in ga nekako spiritualno dala iz glave. Sedaj imam tudi jaz druzino. Seveda si zelim da bi probala imet en odnos in obzalujem da nisva. Kar bi lahko bilo je vedno slajse kot kar je. Potem pa pogledam svoje otroke, njihovega oceta in ta obcutek postane cisto nepomemben.
Ce si taka oseba prevaraj moza in imejta skrito razmerje. Imeti enega partnerja celo zivljenje je v nasprotju z naso naravo, mogoce komu to pase, meni pac ne. Je pa to nekaj kar moj moz zeli in spostujem ker je oce mojih otrok in ga ljubim. Ne bi ga zelela izdati. Ce bi zelel odprto razmerje bi bila jaz prva ZA. Ce bos razdrla druzine ti bo zal. Ce je on za se parkrat dobita, da vidis kako je. Vecinoma je sladko samo zato ker ne mores imet.
Torej, …
kaj točno je bistvo teh vaših postov (leti na avtorja topica)? Kaj sploh želite, kakšno informacijo potrebujete? Če pričakujete, da se bo odločil kdo namesto vas, potem pričakujte nepričakovano. Že to, da razmišljate o tem, je dovolj, ni potrebe po deljenju z nami. Itak se ve, da je, če upoštevamo moralna načela, to, o čemer pišete, nedopustno. Če ste egoist in se odrečete družini, spet ne zadostite moralnim normam. Če boste zadostili moralnim normam, ne boste zadostili sebi in svojim željam. Tole me najbolj spominja na skok z bungeejem: ali skočiš, ali ne skočiš. Nekje v zraku ne moreš ostat. Lahko pa narediš anketo in vprašaš 100 mimoidočih, ali bi ali ne bi skočili. Ampak, če imaš strah pred skokom, bo to bore malo pomagalo. Če imaš pa pošlihtano, kaj dejansko želiš, potem ti ni treba spraševat drugih.
Mater, ste eni neodločni, če pa že niste neodločni, pa vsaj želite zadeve preložit na druge. Ne spraševat, naredi, kar moraš, al pa pozabi na vse skupaj. In še to, če bi bilo res vse tako idealno, kot pišeš, bi bila skupaj. Že kar nekaj let.
Oba sta poročena in oba imata družino – oba sta se obvezala in oba sta šla naprej. če sedaj oba sanjata o preteklosti je to zato, ker mislita, da imata preveč obveznosti ki jih ne želita sprejeti in želita bolj free življenje. otroci so pač tudi obveznosti (vzgoja, skrb, čas ipd.) ne le samo hec in zabava in lepi trenutki in oba nočeta tega. zato je poskočila iskrica. namesto, da se spogledujeta med vama, pojdite vsi 4 z otroci na izlet, predstavite se partnerju drug drugega in poskusite zaživet tako. če bo po nekaj letih še ista iskrica, pač se ločita prej preden gresta prevarat partnerja.
Vesolje ti v življenje prinese točno tiste ljudi in situacije, ki jih potrebuješ.
In verjetno ta mladostniška simpatija z razlogom ni del tvojega življenja.
Praviš da sta se srečala po 10- ih letih. In ti razmišljaš o trm, da bi zapustila družino. Samo zaradi simpatije.
Veš, eno je simpatija, eno je skupno življenje. Kje piše, da bi ti bilobz njim lepo, ko bi ga spoznala v realnem, prizemljenem življenju? Stopi korak nazaj, da adrenalin in evforija popustita. In potem šele ukrepaj.
