Pustite jokati otroka
Na forumu sem brala post, naj ne pustimo otroka jokati, da to ni dobro,… Sama to preizkušam in se mi zdi da mora biti neka meja in ne morem dvigniti dojenčka že ob prvem joku, sicer se mi zmeša, ker bi ga potem imela samo še v rokah in jaz se posušim od dajanja. Ne morem biti vsemogočna in imeti neskončno energije. Včeraj sem že skoraj pregorela in ugotavljam, …ne vem, hudo mi je, ker je mnenj in metod ogromno, kaj pa uporabiti je drugo. Poleg tega je vsak otrok drugačen. Ali se res ne sme pustiti niti malo jokati. Po moje, da malo pa lahko. Kaj pravite.
Poljubček, pozdravček vsem staršem in malčkom!
Po mojem je to odvisno od staršev in pa seveda kkašen je otroček.Jst sem od začetka našo zelo težko poslušala,če je jokala in sem jo zelo hitro vzela k sebi.Na srečo je pa zelo malo jokala.Zdej ko je večja (10m),se mi pa zdi da je tud jok drugačen in kadar vem da samo sitnari,jo tud mal pustim da kakšno stvar dokončam.Ko vidi,da ne bo nič,se umiri.Je pa tak karakter,da se je sposobna tud 2 uri skupi dret,samo da doseže svoje.Ponavadi mamica in oči podležeta debelim krokodiljim solzam,ki jih zna naša 10m stara punčka že zelo dobro izkoriščat.
Precej je odvisno od starosti otroka in načina joka. Če je majčken greš prej, starejšega lahko pustiš tudi kakšno minutko dlje. Jaz sem po joku vedela, ali “kliče”, ker mu je dolgčas ali mu kaj manjka ipd. In potem presodiš, ali greš takoj ali malo počakaš. Ne moreš in ne smeš pa pustiti v nedogled, če počaka par minut pa ni nič narobe.
kot sem videla v tvojem drugem postu, je punčka stara 3 tedne. sama v tej starosti, če bi se le dalo, nikoli ne bi pustila otroka jokati. otrok si zdaj ustvarja prvi vtis o svetu, velika sprememba je zanj, ko je prišel iz maternice in najbolj ji lahko situacijo olajšaš, če jo imaš čimveč pri sebi, da te čuti kot je navajena.
preberi sestavek karmen mlinar o jokanju dojenčkov:
in o krčih-mogoče so vzrok za jok pri tvoji punčki:
Pri moji 3 mesečnici je pa tako.Sicer malo joka, ampak ima dve vrsti joka.Ko je recimo lačna, je bolj glasen in histeričen jok, ko pa se bi rada carklala pa joka bolj tiho in čez čas utihne.
Ko jo imam na rokah ali pa se z njo pogovarjam ali kako drugače ukvarjam, pa jo recimo kar naenkrat odložim in grem, se skoraj vedno začne jokat.
Potem pa grem k njej in ji kaj govorim, dvignem je pa ne in potem tako postopoma grem, recimo kuhat …
Pustit je pa nekako ne morem, da bi se jokala in jokala.
Tako, da vsaka mamica že približno ve, zakaj se malčki jokajo, je pa res, da se z nekaterimi dojenčki moraš 100 na uro ukvarjati, nekateri pa so bolj zadovoljni, ko sami ležijo v posteljci ali pa se igrajo.
Jokat pustit otroka, recimo več kot 5 minut, pa vseeno ne odobravam.
LP ŠaNaja
Kot je napisala Tinca1-otroci znajo dobro izkoristiti svoje solze.Naš pingvinček je star 17 mesecev in že prav dobro vem zakaj joka. Največkrat je to trma, ker česa ne sme in takrat ga pustim, da se ohladi, kar pa ne traja dolgo, saj se že po par minutah potolaži in najde kaj drugega. Če pa je bolan ali kaj drugega pa je njegov jok povsem drugačen in takrat se tudi po pol ure carta.
LP
Hojla!
Predvsem poslušaj sebe – tudi ti si samo človek, potrebuješ čas zase, zato poskusi najti kakšno pomoč, morda bi dojenčka lahko večkrat vzel v naročje njegov očka ali babica, če seveda imaš to možnost. Naša punčka se je prve tri mesece vsak večer borila s krči in takrat jo je okoli prenašal njen očka (kljub temu, da je zjutraj odšel v službo), jaz pa sem bila njen šerpa čez dan. Jokati je nisem puščala, saj tega enostavno nisem prenesla, vzela sem jo naročje, včasih sva skupaj ležali na postelji… Spominjam se, da sem tudi jaz kdaj imela vsega vrh glave, a sem nekako prebrodila krize in ko zdaj pomislim, se mi sploh ne zdi tako težko. Sicer pa gledam na te stvari takole – tudi odraslega človeka ne pustiš čakati 15 minut, če te prosi za neko stvar, dojenček pa te za bližino “prosi” z jokom. Če si ti želiš objema, se lahko sama stisneš k svojemu možu (partnerju), dojenček pa te svoje potrebe po bližini spet ne zna izraziti drugače kot z jokom, ne zmore še sam priti do tebe. Moja enajsmesečnica sedaj sama priplazi do mene, razširi rokice in njenemu “mamamama” se ne znam upreti…
Skratka, z jokom ti dojenček nekaj dopoveduje.
S.
Moja piki je stara mesec in pol. Kadar ima krče, joka in joka… takrat je res hudo. Bolijo roke, noge… vsa sem utrujena. Ampak, če moram npr. na wc, jo položim v stolček za tisti čas.
Zvečer poprosim moža, da mi pomaga. Če je le mogoče (če je doma in če nima nujnega dela), to z veseljem stori.
Načeloma je pa ne pustim jokati. Mogoče le kak dan, ko sem zares utrujena od vsega ne pritečem vsakič v prvi minuti ampak uspem v prvih petih minutah – ki se meni sicer zdijo dolge kot ena ura.
Tako je drobcena in vesela, ko jo vzamem v naročje, da bi je sploh ne dala iz rok, če ne bi imela še drugega dela :)))
Cmisati ja, jokati ne. Teorije gor ali dol, vzgoja se začne s prvim dnem. Otrokova in tista, ko otrok “vzgaja” svoje starše. Če se navadi, da ob vsakem glasku nekdo prileti, ga dvigne in nosi okrog, bo zelo pogosto cmevkal in “uveljavljal” svojo zahtevo. Jaz sem bila po porodu čisto fuč, in nisem bila sposobna sina prenašat, tudi če bi ga še tako hotela. Bil je zelo težak, jaz pa po dveh sepsah totalno na nuli. Pomoči -razen atija, seveda-nisva imela. Tako sem si sina namestila v svojo bližino, da me je videl, da sva se pogovarjala, vendar sem ga res malo nosila. Kasneje, ko je bil že večji, je bil veliko na tleh, prej je bil v glaven v košku in v stajici. Bil je strašen raziskovalec in je naredil vse, da se je približal stvari, ki ga je zanimala.
Če otrok malo potoži, ni treba vsega spustit iz rok in letet k njemu, če veš, da je na varnem, sit in suh, da ga nič ne boli. Raje ga daj čimbližje sebi, da te vidi in čuti, potem bo tudi joka manj. Bolezen, krči, slabo počutje je druga stvar. Vseeno pa mora večina mam še kaj postorit in se svet kljub vsemu ne vrti samo okoli štručke. Pa tudi stalno pestovanje 3 kil ali pa kasneje 7, 8 in 10 ni ravno enako. Kar se pa novorojenček navadi, to dojenček in kasneje malček zahteva.
Jaz pa mislim, da noben otrok ne joka kar tako, brez veze. Ali je lačen, žejen, ga (bog ne daj) kaj boli, mu je dolgčas, je zaspan ali utrujen… Če “mu ugodimo”, da se bo dobro počutil, verjetno ne bo več jokal in ne bo dileme, ali ga pustiti jokati ali ne… Vsaj take so moje izkušnje. Naša petmesečnica namreč zajoka mogoče enkrat na dva dni, ko je zaspana, recimo, malo več je jokala edino, ko je imela krče.
Sem proti temu, da se otroka pusti jokati. Malo bitjece je čisto odvisno od nas, odraslih. Če mu je hudo (zaradi česar joka, joka pa ne kar tako, ker bi se dobro imel) ne more narediti nič, le čakati, ali bo njegova mami poskrbela, da se bo počutil bolje ali ne (s tem ne mislim le počutil bolje v zdravstvenem smislu, ampak tudi, da bo imel mamino toplino, če si jo je zaželel, mamin dotik, bližino…). No, pa saj o tem je bilo na tem forumu že ogrooooomno napisanega.
Helena
Če je otrok res star šele en mesec, ga jaz nikakor ne bi pustila jokati, niti malo oz. sina nisem pustila, pa mi ni čisto nič žal. Danes, pri osmih mesecih praktično sploh ne joka, je zelo zaupljiv in zelo vesel otrok, sploh pa nikoli ne joka, da bi kaj izsiljeval.
Res je lahko naporno, toda hčerkica bo tako hitro zrasla in pri nekaj mesecih ne bo več tako hrepenela po tvoji bližini kot zdaj. Svetujem ti, da v tem obdobju daš res prednost njej, vse drugo bo počakalo.
Nana
Živjo!
Moja pikica je stara tri mesece. bila je mala novorjenčica in ZELOOOO rada se je prenašala po stanovanju…če ne…je bil jok. VSI SO ME KARALI IN ME UČILI, DA JO BOM RAZVADILA IN TAKO NAPREJ, meni pa srce ni dalo, da bi jo pustila jokati in sem ji vedno ustregla….Že dva tedna je v dopoldanskem času NISEM prenašala naokoli več kot 15 min (v primerjavi res z nekja urami, sem tudi jaz bila čiiisto izmozgana, shzjšana in sploh preč…), sama leži na kožici, gleda igračke, se pogovarja z mano itd…Tudi na dojki mi je visela, tudi po cel dan, če je bilo treba… Sedaj rabi dojko le za hrano (1o min ) in zvečer za pocrkljanje za spanec (20 min) in to brez, d abi ji jaz karkoli odtetgovala.
Po mojem zdaj nekako ve, da sem tam, da ji ne bo nič hudega, četudi ni v naročju….Samo malo je morala odrasti.
Predvsem pa poslušaj SEBE! in NJO! Dojenčki nam marsikaj povedo in to z jokom.
Lep dan!
Draga mamica,
pomembno je, da se zavedaš, da je dojenčkov jok dojenčkova potreba. Noben, noben, noben majhen dojenček ne joka zato, da bi manipuliral s svojimi starši.
Mamice pred rojstvom prvega otroka nikoli ne moremo biti pripravljene na to, kako intenzivna bodo naša čustva, ko bomo slišale svojega dojenčka jokati. In vsekakor nismo pripravljene na to, da nas bo neko, nebogljeno bitjece tako zelo močno potrebovalo.
Sem mama treh otrok in jih kot dojenčke nisem puščala jokati. Pri prvem smo neko noč, ko je imel že deset mesecev, sicer poskusili z metodo “ferberizacije” a sva z možem k sreči kaj hitro ugotovila, da nima nobenega smisla, da dojenček joka, nato joka mamica, na koncu pa še očka… Sama se učim na svojih izkušnjah a nekaj trdno verjamem: da dojenček joka zato, ker nekaj potrebuje, pa čeprav je le to samo bližina mamice.
Seveda, če sem šla na stranišče – je tudi moj dojenček kdaj pa kdaj zajokal. A je bil poleg mene, v kopalnici, na preprogi. Če sem morala nekaj postoriti, sem ga nosila v slingu, itd… bistvo je v tem, da nekaj dni ali tednov star dojenček ne more razumeti, da je ločen od mamice. Nekaj mesečni dojenček pa to že lahko razume, saj je tudi on tisti, ki se v tej fazi začne ločevati od matere (s sedenjem, plazenjem, raziskovanjem,…)
Vem, da je to kaj slaba tolažba, a vedi, da je tistih nekaj tednov ali mesecev, ko te dojenček povsem potrebuje tako zelo kratkih v primerjavi s celotnim časom, ki ga bosta preživela skupaj. Stiskajta se, cartajta se, uživajta svojo povezanost, s tem mu boš dala nadvse trdne temelje tudi za njegov občutek varnosti in samozaupanja v prihodnje.
In razumljivo je, da pridemo mame tudi v fazo, ko smo “nasičene bližine”. Takrat naj dojenčka vzame v naročje kdo drug, ti pa si privošči kopel, sprehod ali vsaj povečerjaj v miru. Preverjeno pomaga!
Tudi jaz sem pristaš tega, da se otročka ne pusti jokati, da otročka ne moraš kar tako scrkljati, da ga lahko včasih daš spati poleg sebe v svojo posteljo da se oba spočijeta.
Želim si le, da bi bili tudi drugi v moji družini (po partnerjevi strani, s katerimi skupaj živimo). Tako pa stalno poslušam, da dojenčki jokajo in da se ga lahko pusti jokati malo. V hiši nas je 6 odraslih. Se pravi če ga vsak pusti jokati nekaj časa, je to skupaj že kar dolgo časa.
To me včasih tako razjezi, da se jim odločno uprem, potem pa poslušam. Spet delaš isto napako kot pri prvem … potem boš pa spet 4 leta boga …
LP
Navdušena sem nad vašimi odgovori. Hvala za potrditev. TAKOOO TEŽKOOO je ZAUPATI SAMEMU SEBI IN ŠESTEMU ČUTO, KO TI VSAK NA PRVEM KORAKU GOVORI, DA GA NE RAZVAJAJ. Dobila sem spet moč za naprej, da bom lahko vztrajala na svojem mnenju. Priznati moram, da je to tudi velika šola za nas, starše, ki si izpopolnjujemo osebnost in samozavest.
Hvala!