V srednjih 40-ih z dvema otrokoma 8 in 11. Rutina. Zakon ne daje njej kar potrebuje. Jaz jo pogrešam, želim si da bi se našla a se nisva pravočasno. Preko facebooka spozna zanimivega moškega. V enem tednu padejo poljubi, en sex. Dobivata se pri njem. Po tednu odkrijem vse. Ne taji, saj ne more. Pravi, da bo prekinila z njim. A si vseeno dopisujeta. Dogovorita se za sestanek pri njem. To odkrijem. Težka dva dneva. Potem prekine z njim. Čeprav zaljubljena. Z družino smo odpotovali za 3 dni v toplice. Vrtiljak mojih čustev. Spal dva tedna nisem. Sedaj začenjam. Tudi jem spet normalno. Rad jo imam še vedno. Želim si jo bolj kot prej. Včasih boli kot hudič in kar ne verjamem da je res. A je in želim preko tega. Sem mnenja, da človeku lahko spodrsne in ni potrebno zaradi tega vreči puške v koruzo. Sploh če jo ljubim. Zavedam se da moram biti na nivoju če želim ohraniti njeno željo po meni. In ta del je težak. Obnašati se normalno. Ljubeč sem bolj kot kdaj koli prej. Ne vem kaj naj z njenim facebookom. Telefon in komunikacijska orodja so nam na razpolago venomer. Ne želim je omejevati a si vseeno želim, da bi postal telefon le nujno orodje za nujno komunikacijo ne pa orodje zabave. Želim si aktivnosti, ki bi naju združevale. Ne pa da sva vsak zase. Sprašujem se kako ob zahtevnih ozrocih najti čas za intimo. Tega že dolgo nisva mogla najti. Takega servisa starih staršev nimava. Kako naj preseževa to sedaj zatečeno stanje in postaneva par ljubeč in polna zaupanja. Kako je vam to uspelo in vam uspeva? Vse je še zelo sveže. Kako naj ravnam da bova partnerja in strša kot si ju zaslužita najina otroka?

Tako da se ločita in otrokom pokažeš da maš hrbetnico in ne vztrajaš v bedni zvezi še dalje. Enostavno! Otroki so tvoji, imaš odnos samo še z njimi.

Predvsem mora biti volja za izboljšanje odnosa na obeh straneh.
Otroka sta že toliko velika, da lahko nekaj ur preživita tudi sama, naj ne bosta izgovor. Ne rabita celega vikenda zase, za ohranjanje čustvene in telesne intime med zakoncema je dovolj, če si vzameta pol ure, uro in gresta skupaj na sprehod. Ali v bližnji lokal na pivo.
Ko enkrat izgubiš telesno bližino, tudi tiste vsakdanje nežnosti, voljo do tega, da nekaj počneš skupaj, pa četudi samo sediš na terasi in počasi srkaš kavo, je odnos že nekaj časa očitno v krizi in ni lahke, hitre rešitve.
Predvsem razčisti-ta, kaj si želi-ta. Po možnosti iskreno. Daj ženi priložnost, da se izjasni. Ampak bodi pripravljen tudi na pest v obraz. Ampak brez tega enostavno ne gre. Če ne bo iskrena, ne bosta mogla ničesar rešiti. Mogoče ne bi bilo napačno, če bi šla k terapevtu.
Svetujem ti tudi, da temo odpreš še na Partnerski in družinski posvetovalnici, kjer svetujejo terapevti.

Mislim, da tole ne bo šlo, saj je nekaj na silo prekinila, ne po lastni želji (če sploh je ali pa le bolje skriva??) in mimogrede bi ona morala biti tista, ki bi spraševala naokoli, kako naj popravi zakon, ne pa ti.

112, človeka po eni napaki po 20 letih zaradi ene napake ne obsodiš. Dosedaj je bila najboljša žena. Je krasna mama. Ta dogodek tega ne spremeni. Otrokom pa s tem ne bi naredil nobene usluge. Ljubim jo. Seveda pa je pogoj za nadaljevanje veze, da sva v odnosu samo midva.

112, človeka po 20 letih zaradi ene napake ne obsodiš. Dosedaj je bila najboljša žena. Je krasna mama. Ta dogodek tega ne spremeni. Otrokom pa s tem ne bi naredil nobene usluge. Ravno obratno.Ljubim jo. Seveda pa je pogoj za nadaljevanje zveze, da sva v odnosu samo midva.

Herotica, hvala za tvoj prispevek. Danes sva nekako dosegla z ženo dno. Vsaj upam, da nižje ne gre. Podrobnosti ne bom opisoval. Ampak sem že hotel iti, ker postajam nekdo, kar nisem nikoli želel biti. Žena me je prepričala, da ostanem. Takoj sva se prijavila na obravnavo pri psihoterapevtki. Greva v četrtek zvečer.

Ideja je bila, da najdeva skupne hobije. Da preživljava čas čimbolj aktivno in skupaj. Načrtovala sva dopust čez kakih 10 dni – upam, da bo epidemiološka situacija to dopuščala.

Izkazalo se pa je, da je ženi težje pretrgati stike z drugim moškim. To razumem, saj sta vzpostavila neko čustveno vez. Vendar ker se ne želim spremeniti z ljubosumjem obsedeno pošast (to me razjeda) je moj pogoj za poskus nadaljevanja zveze popolno pretrganje stikov.

V teh 2 tednih pa sem dojel kar nekaj stvari. Bil sem slab mož. Pomeni, da preprosto nisem znal pokazati svoji ženi, da jo ljubim. Da sem to znal ubesediti in pokazati, se mi je moralo sesuti življenje. Kako žalostno je to? Mislim si, da je to povezano z otroštvom, ker pri nas si nismo izkazovali čustev. Otroke sicer objemam kar naprej, jim povem, da jih imam rad. Ženi sem sicer to tudi povedal – verjetno ne dovolj pogosto – pokazati pa nisem znal.

Vem, da je žena iskala predvsem to, kar ji je manjkalo pri meni – radost do življenja in človeka, ki ji zna pokazati čustva. To jo je odpeljalo. Ampak pri meni pa ni bila zares s srcem in glavo že dolgo pri tem. Če bo tako ostalo, se bova seveda razšla.

Veste kaj je žalostno? Da nekoga ljubiš pa dopustiš, da gredo stvari svojo pot. Saj sem povedal, da si želim najino intimo. Pa je bilo bodisi prepozno in premalo, bodisi se nisem zavedal kje sva že, da bi se še bolj potrudil. Ne vem. Nekateri moški znamo biti slepi. Verjamemo, da je vse v redu – saj smo si vendar obljubili do konca življenja, ne? Potem pa dobiš tisto, česar resnično ne pričakujemo. In potem boli – takrat pa znamo čustvovati.

Imava dva zelo različna otroka. Starejši otrok potrebuje ogromno pomoči pri šoli. Velikokrat sem se tako z njim učil do res poznih ur. Mlajši otrok te pomoči ne potrebuje – potrebuje pa pomoč pri vpeljavi teh delovnih navad. Oba sva se tako posvečala otrokom pri dejavnostih in učenju – pa hitro pozabiš še naprej graditi ljubezen. Oba otroka pa si neznansko želita, da ju uspavam in tako sem največkrat zaspal pri njima. Prepad pa se je večal.

Ne vem kako se bo vse to končalo. Vem pa da bo v vsakem primeru prestanih še veliko bolečin predenj se bova midva pozdravila. Skupaj ali pa narazen.

Če kdo zaide na ta prispevek in še ni zavozil svojega zakona, to so moje ugotovitve:
Vsakemu se lahko zgodi. Midva sva bila zaljubljena še dolga leta po poroki bolj kot marsikak drug par. Verjela sva, da sva nepremagljiva. Trdo sva delala, da sva dobila otroke. Rada sva jih imela in jih imava. Delala načrte za njihov razvoj. Pozabila sva pa na razvoj naju. Pa to niti ni bila težava moje žene. Tega nisem znal jaz. Kregala sva se zaradi bedarij. Nič ni bilo pomembno. Tudi tu sem bil mojster – teženje za totalno nepomembne stvari.

Umetnost srečnega življenja je zadovoljen partner – te lekcije pa nisem obdelal, dokler ni zabolelo. In potem ugotavljaš, da takrat si pa že predaleč, da bi še videl svoje stopinje in se po njih vrnil. Dva srca kričita nase toliko časa, da sta tako oddaljena, da se ne slišita več.

Tam kjer sem zdaj, izkazujem nežnost – ampak po drugi strani zapadam v trenutke žalosti, nemira – in to prenašam nanjo. Kako boš gradil temelje ljubezni na žalosti? Ne gre.

Pazite nase in na partnerja s tem, da mislite na to predenj pridete do moje točke….

Srečno…

S prevaro ti je pokazala koliko ji pomeniš kot mož, kot oseba. Na čustvenem nivolju je naredila križ čez tebe, ostane le še razumski del, ki pa je poškodovan, saj zaupanja ni več.
Pojdi naprej, poskrbi zase in za otroka. Zlomljen in nemočen jima ne boš mogel dati tistega, kar ob odraščanju potrebujeta. Bori se zanju, bori se za skupno skrbništvo.

Tvoja žena se je odločila zate pred mnogimi leti. Odločila se je za takega kot si, ne za nekaj drugega, kar nisi.
Mislim, da poskušaš odnos zgraditi na ruševinah prejšnjega in istih temeljih. Po tvojem pisanju sklepam, da je vzrok za njeno prevaro drugje in ne tam kot ga vidiš sam.
V premislek: poželenja se ne da zgraditi ali ga vzpostaviti na silo, tudi ljubezni ne. Od tod naprej bosta odnos gradila na drugih temeljih. Razmisli, če bo to zate vredu za naslednjih 10, 20 let.

Skoraj kot, da bi bral mojo zgodbo.
Po skoraj enajstih letih in treh otrokih me informira, da ima temen oblak nad glavo in ne more živet več tako naprej v najinem zakonu. Malo za tem odkritjem zakaj temen oblak. Že nekaj časa me je varala. Z enim, dvema, mogoče tremi. Kdo ve. V glavnem tudi jaz sem se zabijal z glavo skozi zid in verjel, da se da se kaj narediti potem pa spoznal, da ljubim neko fatamorgano, ne pa žensko, ki je še vedno moja žena.
Bori se za skupno skrbništvo, poskrbi za svoje otroke njo pa pošlji v tri krasne, ker drugam tako ne spada.
Če ljubiš in spoštuješ svojega partnerja ne boš varal. Pika.
Če je varala, potem ni več tvoj partner. Shrani si v spomin lepa leta ko sta se še ljubila. Sprejmi, da ti je poklonila najlepše darilo kar jih je, tvoje otroke. To naj te žene naprej…
Oseba, ki ne želi biti s tabo pač ni več prava zate. Tudi meni se je bilo teško sprijazniti s tem, a imam svoje otroke tako rad, da bi za njih naredil vse. Tudi oprostil bodoči bivši ženi njeno izdajo mene, najinega zakona in najine družine, zavoljo mirnih odnosov, da bova lahko skupaj poskrbela za otroke. Zdaj naju čaka borba za skrbništvo. Bodi močan in ne se vdat. Ljubezni med vama pač ni več. Prej kot boš to sprejel bolje bo zate.

najvecje poslanstvo satana na zemlji je prepricevati ljudi da on ne obstoja

si ne želiš njej kot osebe, želiš si, da bi še naprej skrbela zate in odgovarjala za otroka. Če ušla, ker verjetno ni želela se več prilagajati. Ti si pa sorry butec. Te ne ljubi, te ne spoštuje. Prevarati nekoga pomeni, da nimaš spoštovanja do tega človeka. Se ločiš, prodaš svoj del hiše ali jo pustiš njej in otroka ostaneta njej. Ampak nočeš biti sam.

Pusti jo. Vem da te boli. Vendar jo pusti naj deluje s svojo voljo. Ljubosumje in ego daj na stran. Pokazi ji ljubezen in deluj iz srca. Oddaljila sta se. Nista ne prva,ne zadnja. Se vedno vama lahko uspe. Naj gre z ljubimcem in se zabava. Privosci ji tisto kar ji sam nisi dal. Se bo vrnila. Kajti tudi ljubimec bo pokazal svoje slabosti.

Hudo. Življenje je kakor škatla z presenečenjem. Eni dobijo nov fotoaparat, za par jurjev, drugi pa crknjeno podgano.

Jaz ti bom pa takole rekla, če je želja tudi iz njene stvari odnos popravit se vse da. Pred leti sem bila v podobni situaciji kot tvoja žena sedaj. Klik je moral biti v moji glavi. Njemu ni bilo treba nič narediti. Za en mesec sem šla z otroci na svoje, da malo počistim po glavi in razmislim kako naprej. In na koncu brez njegovega teženja prišla do zaključka, da nimajo samo moški krize srednjih let ampak tudi ženske. J…t ga se zgodi. No šla sva čez to. Oprostil je pozabil ne bo nikoli, kar je logično in povsem razumem. Do vsega pa je prišlo zaradi tega, ker sva zaradi služb začela živeti en mimo drugega, komaj kaj sva se videla. Sedaj se imava raje kot kdajkoli prej. Po 13 letih sem se ponovno zaljubila v svojega pratnerja, kar je pomoje redko. In ravno sedaj načrtujeva poroko. Hotela sem povedat, da mora ona uvidit če si ti tisto kar želi, na silo ne bo nič. In pa čimveč kvalitetnega časa skupaj preživet. Otroci so res že dovolj veliki, da so sami. Moji so pri teh letih bili pol dneva sami doma. In pa tudi razumejo stvari tako, da če sem ji reče, da mami in tati rabita nekaj časa zase bosta poštekala. Upam da se tvoja situacija reši v dobro vseh vas.

Pozdravljeni

Dejstvo je da je človek monogamen osebek. Čeprav se trudi družba zaradi poenostavljanja enakovrednih odnosov rajši vzpostaviti poligamijo. Toliko o tej temi.
Kar se pa tiče tvoje situacije te pa popolnoma razumem, človek ki vara išče v drugih tisto kar mu doma manjka, to je dejstvo.
Če jo dejansko ljubiš se boš z njo pogovoril in ji dal čas da tudi ona razmisli kaj želi. Vsekakor pa boš moral nekako premagati to svojo ljubosumnost. Mogoče povdarjam MOGOČE pa to lahko vajin odnos pripelje še na višjo raven. Najbolj pomembna je komunikacija veliko komunikacije seveda pa moraš poznati tudi sebe svoje prednosti in slabosti. Zavedati se moraš da nisi vsemogočen, najboljši in vseznalec, mogoče ženi ne moreš/znaš dati kar potrebuje ona. kot si rekel si spoznal da nisi bil najboljši mož že to je dober začetek, se zavedaš svojih pomanjkljivosti in jih poizkušaš popraviti. Hkrati pa poizkusi razumeti da vsak človek ima svoje potrebe fizične in psihične in to je ona iskala drugje ker pri tebi tega ni dobila v dovolj veliki meri.

Še ena modrost ki mi jo je povedala moja stara mama:
Ljubezen brez spolnosti ni možna
Medtem pa je spolnost brez ljubezni popolnoma enostavna

Za vse ostale ja pred toliko in toliko leti se res odločita za skupno življenje in prihodnost. Vprašam pa vas tole, ali ste takrat res poznali svojega partnerja? Mislim da ne, človeka spoznaš šele ko z njim živiš vsaj 3leta takrat pa je bi lahko rekli že prepozno. Ja pred poroko si ustvariš neko generalno podobo ampak človeka sploh ne poznaš in tudi po začetku skupnega življenja se lahko človek spremeni ker vedno preživlja večino svojega časa z zakoncem. In ni vrag da se ne moreš spremeniti ko pride do kakšne težave.
Najlepši in in najbolj pomirjen človek je zadovolen in zadovoljen človek.

Pa upam da se nisem komu zameril in da razumete moje pisanje, konec koncev niti nisem tako študiran ampak oči in ušesa pa znam uporabljati

Vsem ki me razumete čestitam, vsem ostalim ki me mislite raztrgati zaradi mojega pisanja pa sporočam da najprej pometite pred svojim pragom in o se bo ta svetil pridite ometati še mojega.

Imejte se lepo, ljubite se in spoštujte se.
Luka

Dopoveduješ si da se bo zgodlo nekaj kar se ne bo nikoli.
Tudi tvoj dvom ne bo nikoli odšel. Stisni zobe in naredi kar se narediti mora.
Otroci bodo razumeli če ne takoj pa ko bo za to čas.
Ona ne rabi razumet ampak mora sprejet da je konec.

Ni več zaupanja, če pa želiš da ti še kdaj laže pa kar vztrajaj in trpi, če bi te imela rada nebi šla z drugim. Niti terapevt ti nebo pomagal. Če nimaš zdrave samopodobe in odnosa do sebe pobiraj drobtinice in trpi… Lahko pa rečeš adijo in si najdeš novo osebo, ki te bo vredna!
Ogromno kemije, iskric, veselja lahko najdeš v novih osebah.

Pozdravljen Artur.

Priznam, nisi v lahki situaciji, sploh, ker priznaš, da ženo se vedno ljubiš. Zakaj je prišlo do tega, je verjetno dolga zgodba, kamen se počasi nalaga na kamen. Neko svojo zgodbo zagotovo ima tudi žena.
Na hitro pozabil varanja ne boš, zelo dobro sta se odločila glede psihoterapevta,sploh če je le-ta res kvaliteten. Počasi se bodo odpirale se prastare rane in zagotovo bosta prišla do zaključka, zakaj se je to zgodilo. Sama sicer menim, da je varanje stvar odločitve, zaljubljas se v življenju lahko večkrat. Kako boš ravnal v dani situaciji je pa odvisno samo od tebe.
Upam, da sta pripravljena na daljše svetovanje, na hitro se posledic, ki jih nezvestoba prinaša ne da odpravit. Naj se še tako trudiš, vedno te bo gnal črv dvoma, v kolikor ne razčistila in predelata zadev.
V končni fazi, na psihoterapiji morda celo ugotovita, da pa vendarle nista več kompatibilna partnerja in si data prosto pot.
Če ne drugega, vsaj slisala se bosta na terapijah.
Bodi pa vsaj tolk ponosen moški, da zahtevaš, da se žena končno odloči za nekoga. Če si to ti, potem naj s tabo gradi in popravi odnos. Fb in te stvari so za nezrele dame.
Pa tudi skrajni čas je, da otroke zbajkas iz svoje postelje.. Tu pa mislim, da res ni več potrebno uspavanje..
Želim ti veliko sreče.
Lp.