Ne da se mi več
Ne vem več kaj naj. Obtičal sem. Ga ni področja v življenju za katerega bi lahko rekel, da mi gre. Pa karkoli naredim, ni rezultatev. Vsaj ne pozitivnih. Bil sem borec. Nisem se nikoli pustil, ampak zdaj pa ne morem več. Naveličan sem stalnih porazov, truda brez uspeha, biti na voljo vsem… Ah ne vem…
Pozdravljen.
Za začetek naj te najprej potolažim. Nas je več takšnih, eni priznamo, eni ne. Tvoji situaciji se reče “življenje”, ki pa vemo, da ni lahko. Recimo, če bi sedel na par deset ali sto tisočakih, imel sanjsko službo in še kaj, verjetno ne ni pisal tu gor. Sedel bi v enem kafiču, srebal kavico, mimogrede pogledal za kakšno postavno žensko in bi ti dol viselo za cel svet. Na žalost nimaš /nimamo te sreče in je vsak dan borba. Če pa pogledaš iz druge perspektive, pa lahko rečeš, hvala Bogu, dano ti je, da vsak dan vstaneš, sam poskrbiš zase in greš novim izzivom naproti, eni te sreče nimajo. Mene življenje preizkuša že od ne vem kdaj, včasih se vprašam, kdaj bo dovolj in kakšen je recept za zmago, uspeh? Po moje ga ni, ampak sem vseeno optimist. Za marsikaj se lahko zahvalim in upam, da se mi nekoč odpre veliko okno. Pišeš, “biti na voljo vsem”, na voljo bodi tistim, ki ti bodo na voljo, ko jih boš potreboval. Včasih je bolje, če imaš okrog sebe manj ljudi in tisti naj bodo ta pravi. Dragi Peter, srečno!
Težko rečem. Če bi bila samo ena stvar, ne bi bil problem. Poklicno delam kar sem hotel, ampak so potem druge stvari. Z denarjem načeloma nisem obremenjen, dokler lahko plačujem tekoče stroške. Socialno življenje…ljudje me imajo sicer radi ampak za nikogar ne morem reči, da bi ga lahlo npr. ob 2h zjutraj poklical… Ljubbezen… sem realen kar se žensk tiče, nimam visokih pročakovanj, pa tudi ni sreče. Zdravje… lahko bi bilo boljše ampak se ne bom pritoževal. Tudi veselja v nobeni stvari ne vidim več. Kot sem rekel, sem obtičal, pa ne znam več naprej
Kot vidim, kakšnih večjih problemov v življenju nimaš. Imaš vzpone in padce, boljše in slabše dneve kot vsi ljudje. Kaj misliš, da so tisti, ki jim gre vse v življenju gladko (no, takih je zelo malo), zelo srečni?
Ceni tisto kar imaš, vztrajaj, bori se naprej, kajti to je življenje.
Življenje pa ni potica, kajne? Srečno!
Iz napisanega ne moreš sklepati o mojih težavah. Se predobro zavedam, da ima veliko ljudi, večje težave in da se je treba v življenju stalno boriti. Lahko ti napišem, da sem preživel tumor, da sem preživel ugrabitev, pa še bi lahko našteval. Ja, boriš se, dokler se imaš za kaj. Ko se ti stalno dogajajo take in podobne stvari, ne glede na to kaj storiš, te pa tudi počasi vse mine
Neumno bi bilo trditi, kako dobro te razumem, do neke mere pa mislim da te. Moja izkušnja je zelo podobna. V nekem trenutku sem ugotovila, da me praktično nobeno področje več ne izpolnjuje, čeprav sem se pred časom vsa navdušena odločala za točno to.
Danes, nekaj let kasneje, razumem, da se ljudje spreminjamo. Da cilji, ki smo jih postavili nekoč, mogoče niso nekaj, kar bi nas navdihovalo za vedno. Da imamo vso pravico, da ne rečem dolžnost, da si premislimo in stopimo z vlaka, ki nas pobere vsako jutro na isti postaji in zvečer pripelje nazaj.
Življenje nam prinese veliko več porazov kot zmag.
Zavedati se moramo, da smo z vsakim porazom bližje zmagi.
Danes je na tem svetu ogromno priložnosti. Res pa je treba trdo delati in vztrajati.
Ni pa vse v denarju in uspehu. Umetnost je to, da si zadovoljen z majhnimi stvarmi. Za primer naj povem, da sem jaz neizmerno zadovoljen, če grem na en hrib. Par tednov nazaj sem šel na Uršljo goro – https://www.tomazgorec.si/urslja-gora/. Ko sem bil gor na Uršlji gori sem si rekel, kako bi bilo življenje lepo, če bi bil vsak dan tak.
Mogoče je rešitev, da si najdete nek hobi, ki vas bo osrečeval. Pri meni so to potovanja, fotografija, pisanje bloga in socialna omrežja.
Zivijo!
Iz opisanega ne morem reci, da sva skupnih misli ali občutji, ampak v tvojem zapisu “sem se našel”. Tudi sam sem bil “zaciklan”; za naklonjenost punce sem se moral trudit, ravno se je gospodarska kriza rojevala – jaz pa svež s faxa in služb nikjer, avto kripa, šparal na vsem, fax mi je povzrocal tolk skrbi in izplen je bil 51:49. Pomemben podatek; na koncu sem ga uspešno zaključil in nadaljeval z novim. Sem omenil “šparal na vsem”. Šparal sem tudi na kofetkanju s kolegi. Seveda so me odrezali in nisem bil vesel, ampak sedaj, ko je že več let mimo, lahko rečem “o kako lepo, da smo se razšli brez kreganja” :)))
V takem stanju kot si, ti tudi intenzivna telesna vadba ne bo koristila, lažja pa.
Govorim iz svojih izkušenj. Umiri se. Vem, da se trudiš premaknit karkoli, samo da bi se gibalo. Ne z glavo skozi zid. Pojdi v gozd, ne v park, kjer bi poslušal direndaj mesta. Zmanjšaj alkohol in kavo. Ta dva znata lepo packat z depresijo in anksioznostjo. In vsak dan po šihtu nameni sebi uro aktivne hoje v naravi. Obuj in obleci se, zravnaj hrbet in odidi. Aktivno hodi in NE mencaj. Če se začneš sam s sabo pogovarjat (self talk), se “z njim” zmeni dobro, ne pa se kregat 🙂 Resnično ti polagam na srce terapevtske lastnosti hoje!
Pojdi med ljudi in jim povej kaj želiš. Pojdi na sestanek planinskega društva in se jim pridruzi na pohodu. V trgovinah z opremo pa ti bojo znal svetovat. Seveda se ti bo folk nasmehnil, ce bos kakšno “ustrelu”, ne pa prismihoval. :)))
Srecno!
Ko sem prebrala se mi je zazdelo kot bi te poznala. Pa morda niti ne v resnici. Povej če se motim…:
– si moški srednjih let
– uspešen v finančnem smislu (no, vsaj nič ti ne manjka)
– v življenju si vedno napredoval v smeri, ki si si jo začrtal
– v zadnjih parih letih si v življenju ocenil nekaj stvari napačno in se ti je zato življenje obrnilo v smer, ki je nisi vajen (in si je tudi nisi nikoli želel)
– veš kaj si želiš, pa vendar ti življenje ne daje (več) toliko tega
– čeprav delaš vse v smeri, ki si jo želiš, ne dobiš želenih rezultatov (vsaj ne tako hitro kot želiš)
– včasih se spomniš ene ženske, ki te je spremljala več kot polovico življenja (spomniš se jo v opomin a si hkati tudi hvalezen zanjo)
– stalno je s tabo spomin na eno žensko, ki ti je zamajala svet in se ti je zdelo, da si končno srečen – jezen si nanjo, čeprav si si velik del sam zakuhal. tega ne boš nikoli priznal.
– večkrat se spomniš ene ženske, ki ti je prišla v življenje nenapovedano, ki ti dviguje pozitivno vibracijo in si velikokrat v mislih pri njej… niti ne veš zakaj. do nje čutiš samo nežnost. ob njej si drugačen. to te plaši in zato ne iščeš stikov z njo.
– opazuješ ljudi kako si urejajo življenje, iščeš ideje, jih sprobavaš a nobena ideja ti ne leži
– res se trudiš,
– trmast si kot hudič in težko spremeniš svoje razmišljanje
– veš da zmoreš a ceniš tudi znanje drugih
– preveč tehtaš in razmišljaš kaj se ti splača in kaj ne
– za občutke drugih ti ni več dosti mar
– misliš, da če boš delaš to, kar si nekoč, da te bo ponovno pripeljalo do podobnih užitkov (ne bo te)
– hitiš
– krog ljudi, ki jim zaupaš, se vztrajno manjša. ali je še kdo ostal?
– nisi hvaležen za stvari, ki ljudje naredijo zate (morda jih niti ne vidiš, ne vem)
– ne vidiš več neba (kdaj si nazadnje pogledal v nebo ? 🙂 )
Moj predlog (samo kot ena čudna ideja pač :))
– zapri oči in sedi nekje v tišini toliko časa, da ti glava postane prazna
– naredi eno stvar, katero nisi nikoli mislil, da jo boš (npr. pojdi na sprehod po mestu. usedi sa na klopico in dve tri ure samo opazuj ljudi)
– en dan “pozabi” telefon. ne organiziraj ničesar. nikomur ne dajaj navodil. nikogar ne rešuj iz situacaije. telefoni kdaj tudi crknejo, saj veš 😉 pusti, da boš videl, da lahko svet teče brez tebe. in ti lahko resnično začneš razmišljati, kaj si želiš
Če sem se kje zmotila, Peter, me seveda popravi. Ampak ko sem prebrala tvoje kratke vrstice sem dobila ta fleš.
Tudi sama sem v blokadi. Trenutno že drugi mesec. Malo me skrbi in ni mi všeč. Vem samo, da moram priti čim prej ven. To je vse kar vem. 🙂
Srečno Peter
pa tudi tebi Petra4188, Med0, luna med temnimi oblaki, Nicas, Tomaz.Gorec in gorgonzolazija. Super ste.
V večini stvari se motiš.
Ja, star sem 42, finančno…za sproti je. Neke približne cilje imam. Žal ne gre nič tako kot bi moralo. Trudil sem se. Verjetno bi se lahko še bolj, če bi vedel kaj in kako.
Ja, sem trmast. Držim se svojih načel. Pivem vedno resnico. Ne glede na posledice. Nisem eden izmed hinavcev, ki potem za hrbtom vse povejo. Vedno sem bil pripravljen pomagati in gledal na to, da drugim ne škodujem. Nikoli nič ne pričakujem v zameno za to. Pa vseeno ni nikogar več v mojem življenju, ki bi mu lahko zaupal, šel mogoče na kavo…
Tudi na ljubezenskem področju je podobno. Nikoli nisem varal, nikoli se znašal nad nobeno, še glasu nisem nikoli dvignil. Včasih prav pomislim, da bi moral biti tak. Pa ne, nisem nobena copata.
Hodim na sprehode, tudi tečem , nisem sw zapustil. Tudi nisem tak, da bi se smilil samemu sebi. Vem, da s tem ne bi rešil nič. Enostavno se je preveč nabralo. Rad bi se rešil tega….
Veš kako pravijo: če želiš nekaj novega, moraš nekaj novega tudi narediti;)
Počasi, korak za korakom, menjaj svoje navade. Se bo slišalo čudno, a dejansko pomaga: začni jesti z drugo roko, premakni miško v drugo roko, če zdaj pozno vstajaš – si nastavi zdaj uro prej…Ne rabiš vsega naenkrat, npr vsak teden kaj drugega. Če imaš rad živali in možnost, da jo imaš, še najlažje ti bo življenje na bolje spremenil pes:)
V večini stvari se motiš.
Ja, star sem 42, finančno…za sproti je. Neke približne cilje imam. Žal ne gre nič tako kot bi moralo. Trudil sem se. Verjetno bi se lahko še bolj, če bi vedel kaj in kako.
Ja, sem trmast. Držim se svojih načel. Pivem vedno resnico. Ne glede na posledice. Nisem eden izmed hinavcev, ki potem za hrbtom vse povejo. Vedno sem bil pripravljen pomagati in gledal na to, da drugim ne škodujem. Nikoli nič ne pričakujem v zameno za to. Pa vseeno ni nikogar več v mojem življenju, ki bi mu lahko zaupal, šel mogoče na kavo…
Tudi na ljubezenskem področju je podobno. Nikoli nisem varal, nikoli se znašal nad nobeno, še glasu nisem nikoli dvignil. Včasih prav pomislim, da bi moral biti tak. Pa ne, nisem nobena copata.
Hodim na sprehode, tudi tečem , nisem sw zapustil. Tudi nisem tak, da bi se smilil samemu sebi. Vem, da s tem ne bi rešil nič. Enostavno se je preveč nabralo. Rad bi se rešil tega….
[/quote]
Razdvojenost prihaja iz tega, da od sebe zahtevamo nemogoče.
Hočem in nočem. Začnem ali ne. Jutri ali danes …?
Del nas ve, kaj je možno zares in zdaj. Drugi del zahteva od mene, kar trenutno ni možno zame.
A jaz vztrajam v svoji trdovratnosti in si govorim, da bi moral(a) tisto narediti. In ne morem in ne naredim in ostanem v paralizi.
Šele ko se nehamo siliti v tisto, česar trenutno ne zmoremo, se lahko posvetimo temu, kar zmoremo. Potrebno pa je sprejeti, da se premaknemo le za nekaj malega, in da je vredno.
A kaj delamo?
Ker ni možno tisto, kar si zelo želimo, ne naredimo nič za tisti MANJ, ki pa je možen že zdaj.
Premalo je, preskromno, predaleč od sanjskega vrha.
Najboljši način, da se nikoli ne bomo premaknili, je čakati na trenutek, ko bo možno naj zelo velikega ali kar vse. Najboljši način, da bomo nekoč daleč in visoko, pa je narediti tisto možno zdaj in ceniti majhna dejanja, ki sejejo prihodnost. Bogata žetev se rodi iz neštetih malih zrn.
Okej, če ne boš razumel, jih poglej, ko bodo na voljo podnapisi.
https://youtu.be/1gdHZ3wDiZc
https://youtu.be/wLvd_ZbX1w0
https://youtu.be/mvqhSTcwIOs
https://youtu.be/shFbWTEZx_w
https://youtu.be/fesSvXKxYd0
https://youtu.be/JivafUCakbA
Hvala za videe. Sem nekaj pogledal, pa bi rajši na slovenske podnapise počakal.
Kar sem videl se strinjam. Tudi v teoriji vem in se zavedam tega. Enostavno pa ni več energije, volje. Vsi ti sprehodi, teki, kava v družbi,… vse to pomaga samo trenutno. Potem je vse isto, po starem. Ne znam spraznit glave. Samo nabira se in čutim, da je vsega tega enostavno preveč. Samo še eksplozijo čakam….
Peter, jaz te popolnoma razumem.se pocutim cisto isto kot ti. Do konca izpraznjene baterije- od hude tragedije v druzini se ne morem ze enkrat pobrat, sluzba vsaka za bruhat, ljubezen- sploh vec ne vem kaj je to. Skratka razumem te. In jaz sem tik pred tem, da se zlomim. Zelo pridno razmisljam o samomoru ze lep cas in samo ob misli, da bi lahko v trenutku bilo konec vsega, se pocutim mirno. Ko se spomnim, da me caka nov dan, bi pa najraje znorela….
Kaj pa vem kaj je sploh smisel tega zivljenja…
Pusti mi mail, ce zelis, da skupaj jamrava 🙂