Pozdravljeni,

na forum se obračam, ker sem v precej težki situaciji. S partnerjem sva skupaj 5 let, oba stara 40 let, imava 2,5 letnega sina. V sredini meseca marca mi je med pogovorom, ko sva pripravljala sina na spanje, rekel, da mogoče bi bilo boljše, da se za nekaj časa razideva. Kot strela z jasnega! Ja, sva se odtujila, nisva se več znala približati drug drugemu. Jaz sem bila že ves čas od otrokovega rojstva dalje večinoma časa sama z otrokom, on cele dneve v svoji delavnici, kjer naj bi delal. Večkrat sem ga prosila, da naj pride prej domov, da bomo več skupaj, da bom imela tudi jaz nekaj časa zase. Nikoli ni zaleglo, zato se je najina komunikacija vrtela v stilu, da sem ga jaz prosila, on pa je prihajal še kasneje, potem sva se skregala, on je večkrat šel kar za nekaj dni k svojim stašem, da se je potolažil. Čez nekaj dni pa prišel, kot da se nič ni zgodilo. Večkrat je rekel, da mu je zoprno, ker začne popoldan čutiti pritisk, da bi moral biti z nama. Daleč od tega, kar bi si jaz želela. To naj bi začutil svobodno. Finančno večinoma jaz držim vse skupaj gor s svojo plačo, ker on ne zasluži zadosti. Vsak mesec je prispeval 50 eurov. Ali pa še to ne, če ni imel. Nima prijavljene dejavnosti, nima urejenega osnovnega zdravstvenega zavarovanja. Je sposoben človek, razgledan, razume marsikaj, ampak te osnovne stvari so zanj banalne. Otrok zanj potrebuje le duhovno ljubezen. Jaz naj bi vse to po njegovo razumela, ker pa nisem, je seveda prihajalo do prepirov.
Če nadaljujem v marcu – partner je predlagal razhod, ker ni bil srečen, zato da bi si oba vzela čas, da ugotoviva, kaj delala narobe, kaj si želiva, kaj lahko še doprineseva v odnos. Rekel je, da tako ne želi več živeti, da je star 40 let in si ni še nič sam ustvaril-stanovanje, v katerem živimo, sem uredila sama v največji meri že preden sva se spoznala. Določene stvari pa sva potem spremenila skupaj. Ob nenadnem predlogu sem ga vprašala, če gre za tretjo osebo-priznal je, da si z eno žensko dopisuje in da sta bila enkrat na pijači, sedaj pa je to izzvenelo in se zaključilo. Verjela sem mu, sama ogromno razmišljala o svojih vzorcih, ki jih prinašam v vezo, o tem, kaj lahko naredim drugače. On je začasno odšel k staršem, 2x tedensko prišel k nama z otrokom, da se je malo poigral s sinom, potem pa spet odšel. Sin je zmeden gledal očeta, kako odhaja in prihaja, jokal za njim, jaz tudi, sinu sem pojasnjevala, da ati dela, zato ga ni, srce se mi je pa paralo…
Minil je kakšen mesec, ko sem se želela pogovoriti o prihodnosti, o tem, kaj si on želi, kaj jaz, kaj lahko kdo še vloži v zvezo. On se je izmikal, govoril, da ne ne, kaj hoče, da sem ga uničila, ko sva se kregala, da nisem verjela vanj. Počutila sem se krivo, saj sem v navalu jeze res rekla marsikaj, za kar mi je bilo žal. Med pogovorom se je izkazalo, da s stikom z drugo žensko še vedno nadaljuje, ne samo po telefonu, ampak se z njo tudi srečuje. Naj ne bi prišlo do fizičnega stika, rekel je, da mu je fajn z njo, da se tako umakne pred težavami. Ko sem ga vprašala, če želi biti z njo, je rekel, da ne ve. Da mu midva z otrokom še vedno ogromno pomeniva. Popolnoma ponižana sem se počutila, ker je najine težave razlagal njej, meni pa očital, da se jaz nikoli nisem hotela pogovarjati. Kdaj že? Zvečer, ko je prišel, je bil čas, da otroka spravim spat, potem ko sem želela biti malo z njim, pa je on že spal. Za vse naj bi bila kriva jaz, zato se je zgodila druga ženska, v katero se je tudi sam zaljubil.
Glede na to, da moja čustva do njega niso izginila, jaz sem bila vedno tam doma, v čakanju, da bo uvidel, da je res pomembno, da smo več skupaj, sem mu po premisleku kljub groznim občutjem razvrednotenja, zavrženosti odločila, da sem pripravljena še nekaj narediti za najino vezo. Želim biti res prepričana, da sem naredila vse, preden vržem puško v koruzo. Predlagala sem mu partnersko terapijo, se je po razmisleku strinjal.
Sedaj sva opravila 3 terapije, jaz aktivno sodelujem, on pravi, da je opazil, kako se spreminjajo stvari na bolje, da nisem več tako napadalna do njega, da mu je všeč, da se borim za naju, da mu to ogromno pomeni. On pa…stika z njo ni prekinil. Terapevt je seveda povedal, da ima terapija možnosti za uspeh, v kolikor se zadeve s tretjo osebo zaključijo. Partner pa sedi na dveh stolih, pravi, da ni vrgel puške v koruzo glede naju, tudi drugi ženski je povedal, da hodiva na terapijo, da pa bi on na mojem mestu čakal, da se bi jaz svobodno odločila s kom želim biti. Ko pride do težjih občutij po terapiji in med nama tudi do konflikta, se znova umakne, češ saj je terapija brez veze, ker ne deluje…jaz bom nadaljevala tudi sama.
V meni se pa poraja jeza, ker dela tako, kot je njemu najbolj dobro v danem trenutku. Ne čutim zaveze z njegove strani, resnega prizadevanja, da bi si želel, da nama uspe, da da vse od sebe, kar lahko kot sem pripravljena dati jaz.
Prišla sem do točke, ko ne vem več, če ima vse skupaj še smisel. On je zaljubljen v njo, z mano je bil po zelo zelo dolgem času intimen v točki, ko je začutil, da se ga nič več ne oklepam tako močno, da sem mogoče malo obupala nad nama. Tudi jaz sem začutila med nama na novo prebujeno ogromno strast. Potem pa pride dan, ko se spet zaradi malenkosti skregava, on se umakne, znova ponovi, da je po vsaki terapiji samo še slabše, čeprav jaz vidim premike. Sam meni, da bi bila veza z njo katastrofa čez čas, da se prej vidi z mano, skratka ogromna neskladja…
Ne vem več, kaj narediti, da ne bom ranjena še bolj. Ali imeti zaupanje, še naprej iti v noro tveganje ali zaključiti zvezo.

Pozdravljena!

Na tvojem mestu bi zaključila takšno nesmiselno zvezo.

Če pogledamo na široko, si za vse večinoma sama oz. za vse kar imate si si v življenju ustvarila sama.

Tvojega izbranca vidim kot nesposobnega partnerja, ter prav tako tudi kot nesposobnega očeta.

Vse je na tebi! Vsakodnevna skrb za otroka, medtem ko se on skriva v delavnici (pa še vprašanje je če je to res) ali pa klepeta z drugo (mogoče še kaj več).

Ženska!! Prosim, zamisli se! Takšnega človeka ne rabiš! Prekini! Ne potrebuješ ga!

Kaj bo pa drugače?

Saj ga praktično ni v tvojem in v sinovem življenju. Ves čas jo nekam popiha stran od svojih problemov (se pravi sta jima očitno problem vidva).

Ti se trudiš za vas tri, njemu je vseeno! Ne moreš mu stalno odpuščati, poglej vendar kaj dela tebi in otroku!

Pusti ga! Poskrbi zase, poskrbi za sina! Glej da bo sin srečen, imel lepo prihodnost, sama pa spoznaj novega partnerja, če ti bo do tega in ko bo čas za to.

Res te prosim, ker mi po prebranem res ni vseeno zate. Možakar je slab partner in slab vzor vajinemu otroku.

Družino se nikoli ne postavi na stranski tir, a on jo je. Njemu je vseeno, se rajši dobiva z drugo, kot pa da bi pomagal svoji partnerki vzgajati sina, skrbeti zanj, biti oče.

Odstrani ga iz vajinega življenja in ga v primeru, da te bo prosil za novo priložnost ne sprejemaj več nazaj.

Ni vaju vreden!

Misli nase, na svojega sina! Poskrbi da bo srečen.

L.p.