Pozdravljeni,
2 meseca nazaj sem prek prijateljev spoznala nekoga, ki je po dolgem casu zopet prebudil moje srce. Vedela sem, da se je par mesecev nazaj razsel z dolgoletno partnerico in da prezivlja tezko obdobje. Toda s svojim nastopom, humorjem, podobnim razmisljanjem in z nogami trdno na tleh, je stopil v meni led. Naslednjih par dni sva se dobivala cez dan, sla v gore, na kavice, kosilo, vecerjo. Zelo mi je bilo vsec, da mi je posvecal toliko pozornosti, se trudil dokazati, da sem vredna vseh tistih drobnih stvari, obenem pa ni silu vame. Seveda sva po par dneh pristala v postelji in tudi tam je bilo vse kot je treba. Cez par dni sem na njegovo zeljo spoznala njegovo hcerko in jo v trenutku vzljubila. Res so bili cudoviti dnevi, videvala sva se vsak drug dan, vcasih sem tudi prespala. Nato me je po 3 tednih poznanstva sokiral z izjavo, da naj se ne navezem ali pa ne zaljubim, ker on se nikoli vec ne bo, ker noce vec trpet. Takrat se je tudi prvic malo umaknil nazaj. Vem, da bi mogla takrat potegnit crto, ampak nisem zelela. Govorila sem si, da ne bom silila vanj, ker vem, da potrebuje cas. Tudi sama sem sla skozi tezko obdobje in sem mislila, da ga razumem. Nato spet, kot da se ni zgodilo nic. Srecanja, sprehodi s tamalo, voznja s kolesi, izleti, klici, druzenja s skupnimi prijatelji. Znova vse idealno, dokler se ni v zacetku aprila pred prazniki zopet potegnil nazaj. Prvic se je zgodilo, da se mi dva dni ni javil, nato spet klic kot da ni nic narobe. Po tistem ni vec isto. Res me poklice skoraj vsak dan, se vedno pikniki pri kolegih, vcasih me s tamalo povabi na sprehod, ampak telesnega stika ze skoraj 14 dni ni….razen stiska roke, mezikanj, obcasnih saljivih zbadanj. Zakopal se je v delo, fitnes in druzenja s tamalo, obcasno skoci do kaksnega kolega. Pogresam skupne trenutke, priznam, da sem se navezala nanj, ceprav se ne bi smela. Boli me, ker nisem poslusala razuma, ker vem, da je bilo vse prehitro, sploh zanj…ker vem, da se vedno preboleva bivso. Nisem hotela biti samo tolazba, a ocitno sem bila res samo to. Nikakor ne razumem zakaj me se vedno skoraj vsak dan poklice, govoriva po dve uri, vidiva se pa ne? Zakaj me sploh se kontaktira, ce se ne vidi z mano? Vsi, ki vedo za naju, so zmedeni, tako kot jaz. Ker kadar sva v druzbi z njimi, me pozira z ocmi. Kaj ima v glavi, o cem razmislja, kaj zeli? Rada bi te odgovore, a tega nikakor ne zelim vprasati prek telefona, ko se vidiva, je pa z nama njegova tamala. Zakaj jo veze name, ce nima resnih namenov, ker sva se v tako kratkem casu zelo navezali druga na drugo? Prav uziva, ko vidi kako se razumeva in samo nemo opazuje. Resnicno ne vem kako naprej. Naj se mu en dan enostavno vec ne javim na telefon in ga ignoriram? Ali naj mu stojim ob strani in mirno cakam, da ugotovi kaj bi rad? Nocem biti nekdo, ki bo skocil ob prvem klicu in ki mu bo vedno na razpolago…ali pa da bom na koncu druga violina, ki mu bo pomagala prebroditi krizo in odprla pot do druge…

Pojdi dalje. Saj ti je jasno dal vedet, kaj in kako. Ce mu je resnicno do tebe, se bo ze zbrihtal, ti pa medtem vodi svoje zivljenje tako, kot da on ni najbolj pomembna oseba v tvojem zivljenju. Ne odzivaj se na vsak njegov klic in predlog. Reci mu da imas delo in da nimas casa. Poisci si drugega moskega, pa bos videla njegovo reakcijo.

Prikladna si mu.
In njegovi kolegi ti dejansko rečejo: on te požira z očmi, zmedeni smo, kako je z vama? Po dveh mesecih ste tako zaupljivi?
Otroci se hitro navežejo na odrasle ljudi, ki kažejo zanimajo zanje. To je naravno.

To, da se ne bo nikoli več zaljubil, ker noče trpeti, je izjava na ravni razočaranega 16-letnika po prvi propadli simpatiji. Za odraslega moškega z otrokom je to navaden bullshit. To je za žensko v nebo vpijoč znak, da gre za prodajalca megle, ne preveč brihtnega, predvsem pa neiskrenega. Verjemi, da se bo še zaljubil in ko se bo, mu ne bo padlo na kraj pameti izjaviti kaj takšnega.

Poskusi se distancirati, ker samo trošiš energijo, čas in čustva za nekoga, ki si tega ne zasluži in ti tega ne bo nikoli vračal. Dvourni pogovori po telefonu – mu je pač malo dolgčas, ko hčere nima pri sebi, in medtem pobriše kuhinjske omarice, lika, zlaga perilo …
Mogoče sem malo prekruto napisala, ampak taki tipi res niso vredni.

kaj pa vem, verjetno drug drugemu celita rane. Pametno je da se ne navezete prevec in si pac popestrita cas ko sta skupaj. ko bo cas za naprej, kdo ve, mogoce bota skupaj mogoc ne. Si boste pa zapolnili cas ko sta ga prezivela skupaj. upam samo da tamali ne predstavlja vseh svojih kolegic. srecno
1

Takšnim, ki se mi po 2 dni ne javijo, se jim jaz 4 dni ne. Zakaj bi bila nek predpražnik za čudaške tipe? Sej ni edini na svetu. Ampak problem je, ker ti plešeš okoli njega kot da je kralj, on te pa malo izkorišča za popestritev.

Točno tako.

Moški preboleva jo drugače. Zanj kriza šele pride (nisi napisala zakaj sta šla narazen).
Bila si in si točno to, kar sedaj potrebuje in jaz na tvojem mestu ne bi upala na kaj več.
Seveda ne more sedaj takoj skočit k drugi, bi bilo čudno..ali pa niti ne, ker ko se moški zaljubi, premika gore.

Vzami to, kar ti je rekel za popotnico. Bodi nedosegljiva in če se ne bo niti potrudil, da pride zadevi do dna, boš vedela na čem si.

Konec koncev. Četudi ostaneta na nivoju, na katerem sta sedaj, bo slej ali prej našel drugo…samo bivšo mora pozabit. In s tabo je verjetno ne bo.

Kot so ti že drugi napisali, ko je ljubezen prava, si človek želi bližine in ga nič ne ustavi. Vsi imamo težavna obdobja za sabo, smo izdelane osebnosti in imamo svoje fore… itak.)
Takrat ni nič komplicirano, pač dobivaš se in uživaš skupne trenutke, ki jih poiščeš vedno, kadar se le da. Ko ga pokličeš, ko ti paše, pošiljaš lupčke in srčke – in ne premišljuješ zdaj, ali naj ga pokličem/kaj pošljem, ali je že minilo par dni, a je že pravi cajt… Življenja obeh se pač počasi začneta združevat in postaja vedno globje in lepše. Pri meni je recimo to trajalo vsaj eno- dve leti, da je moja ‘overthinking’ glava začela verjeti v skupno prihodnost. Ampak pri nama je bila intima in zaupanje na prvem mestu že od začetka. Postala sva tudi najboljša prijatelja. In tako mora biti, takrat pridejo pravi srečni trenutki.

Moje mnenje je, da si mu prikladna, prijetna oseba za pogovore itd, lahko te ima celo rad na nek način, vendar nisi prva izbira. In to še išče, zato te pušča malo ob strani, čeprav mu pašeš od časa do časa. Osebni intimni trenutki so osnova odnosa, in če teh ni, potem stvar ni taprava, sorry. Jaz to lahko rečem po vseh izkušnjah in spotikanju čez kamne… Ko srečaš nekoga, s katerim se RES ujameš, ni vprašanj, postaneta najboljša prijatelja, zaupnika, in ni zadeve, ki bi bila ‘čudna’ in nerazumljiva.

Na tvojem mestu bi se potegnila nazaj in si predstavo o skupnem življenju z njim dala iz glave. Ker se to verjetno ne bo zgodilo. Ima te za frendico, brez velike potrebe po intimi (takrat se čisto drugače predaš drugi osebi, če ti intima ne predstavlja golega sxa).
In če gre, si to preprogramiraj v glavi in ga tudi tako glej. Oči pa odprte za druge, ker pravi bo že prišel in nikoli ni prepozno.
Srečno, chin up!

Točno tako.

Moški preboleva jo drugače. Zanj kriza šele pride (nisi napisala zakaj sta šla narazen).
Bila si in si točno to, kar sedaj potrebuje in jaz na tvojem mestu ne bi upala na kaj več.
Seveda ne more sedaj takoj skočit k drugi, bi bilo čudno..ali pa niti ne, ker ko se moški zaljubi, premika gore.

Vzami to, kar ti je rekel za popotnico. Bodi nedosegljiva in če se ne bo niti potrudil, da pride zadevi do dna, boš vedela na čem si.

Konec koncev. Četudi ostaneta na nivoju, na katerem sta sedaj, bo slej ali prej našel drugo…samo bivšo mora pozabit. In s tabo je verjetno ne bo.
[/quote]

Vprašanje, če gre le za prebolevanje. Tip se je očitno razšel s partnerko in to je verjetno prineslo tudi kako novo komponento v njegovo razmišljanje… vsaj, če sklepam po večin zgodb, ki sem jih o današnjih razhodih slišal. Avtorica o razhodu ni napisala praktično nič in če ni bil ravno lep in ga je njegova prejšnja partnerka pustila po kaki prevari ali morda še kakem natezanju glede premoženja, potem ta moški na zvezo z žensko zagotovo gleda precej drugače kot to orisujejo splošno sprejeta družbena načela. Morda ima težave z zaupanjem… Roko na srce – večini je pomembno preživetje, čustva so tudi pomembna, a preživtje, še posebej, če ima tudi otroka, je pač prva prioriteta slehernika. Ko te po takem razhodu v obraz udari pest reale družbenih uzanc in pričakovanj, se mnogi vprašajo po smislu.
Če avtorica zvezo s tem moškim dojema primarno skozi čustva in poželenje, hkrati pa zanemarja osnovne potrebe in realno stanje, si bo pri moškem s tako izkušnjo bolj težko pridobila zaupanje, ki je osnova za dolgoročno zvezo.
Avtorici bi predlagal, da se z njim pogovori in na mizo vrže dejstva, pričakovanja, cilje. To bo boljša osnova za dolgoročno zvezo, kot pa “metuljčki” in zaljubljenost.

Sploh ne vem, kaj toliko komplicirate. Tip se čisto normalno obnaša. Dajte mu vendar malo časa in ne visite mu na vratu. Meni se zdi, da je za vajina pot čisto pravilna. Pa sem ženska, da ne bo pomote…

Pusti ga na miru. Tudi javiti se mu ni treba kdaj pa kdaj. Ko nekdo dobi občutek da nekoga izgublja. Vidiš sama kaj je pri tebi sprožilo…naj se zdej in trudi.

Jaz pa mislim, da je njegovo obnašanje povsem normalno, v kolikor se je zveza z bivšo in posledično tudi družina razbila na način, ki se mu zdi nepravičen in je morebiti bilo vmes še kakšno varanje. Sama sem šla skozi to in dokler nisem ozavestila, da v bivši zvezi ogromno stvari ni bilo na nivoju zrelega partnerstva z OBEH strani, sem razhod doživljala kot največjo možno krivico, ki se mi je zgodila v življenju. Tudi ko sem spoznala moškega, ki mi je bil všeč v vseh pogledih in bi z njim lahko hitro zgradila odnos, po katerem sem tako hrepenela, sem ga non stop odbijala in ga potem vedno znova klicala nazaj, potrebovala sem ga in ga obenem nisem hotela imeti, zavračala sem njegova čustva – ko se mi je izpovedal, sem mu rekla, naj ne bluzi, ker to ne obstaja. Sama sebi sem namreč pred tem nekako obljubila, da ne bom nikoli več trpela in da nobenega moškega več ne bom spustila blizu. No, skozi čas, terapije in če si le dovoliš osebnostno rast, ugotoviš, da ni vse črno belo, najbolj pa te udari nazaj, ko si dovoliš samorefleksijo in te kar odnese v realnost, kjer spoznaš, da moraš (citiram Nino Orel) »naprej znotraj sebe ozavestiti svoj vzorec, s katerim ste takšno partnerjevo obnašanje vibracijsko dopustili« – ko imaš fokus na tem, kako se ti je zgodila krivica in kriviš nekoga, potem ti življenje avtomatično servira še več tega. Skratka, hočem povedati, da tvojega »prijatelja« razumem in očitno je (še) v fazi, ko sam sebi ne dopušča ozavestiti, kaj se je resnično zgodilo z njegovo zvezo in z njim samim – še težje je, ker ima otroka (govorim iz lastnih izkušenj) in kot je nekdo zgoraj napisal, ga trenutno žene le golo preživetje zase in seveda v prvi vrsti otroka, vodi ga nek razum, kateremu mogoče še sam ne verjame (glede na to, da te drži blizu). Imaš dve možnosti: si ob njem, čakaš, se pogovarjaš (v koliko on to želi!) in morda se ti po tem, ko (če) uredi v svoji glavi glede prejšnjih odnosov in predvsem glede odnosa samega do sebe, preda vsaj 90%. Seveda tvegaš, da se to ne bo zgodilo. Če nočeš tvegati tega, pač greš naprej, zaključiš zadevo, vendar pa spet tvegaš, da se boš vse življenje spraševala »Kaj pa če…?« Ja, to niso lahke zadeve…čakati nekoga, verjeti, vsake toliko časa razočarano ugotoviti, da še ni konec cikla in hkrati ne obupati. Veš kaj, včasih je potrebno dati veliko ogromno energije v nekaj, če želiš da uspe…četudi na koncu ni rezultat (točno) tak, kot si si ga želel. Zato ker v istem trenutku morda tisti drugi – ker je ranjen in se sestavlja – ne zmore tega. In je na tebi, koliko lahko v to daš, koliko verjameš vanj in v ta odnos. Če ne drugega, mogoče na koncu dobiš prijatelja, nekoga, ki si bosta lahko stala ob strani drugače, kot si mogoče sedaj želiš. Torej ni vedno slabo, če se ne izide. Brezpogojno je težko ljubiti, imeti, dati…a je verjetno najboljša stvar, ki jo v življenju sprejmeš in daješ. Moški, ki je mene čakal, je na začetku dobival le trenutke, potem minute in vsakič dlje in več od mene…in je sedaj ob meni. Kljub temu, da sem ga tako dolgo odrivala in spet vlekla nazaj kot jojo, mu dajala drobtinice, govorila, kako neumna je ljubezen. V sebi pa sem se lomila in to je vedel. To, da ni obupal nad mano, ko sem bila čustveno povsem na dnu in ko sem se sesula na prafaktorje, cenim najbolj na svetu. Na koncu, ko sem se z vsem sprijaznila in končno odvrglo to grmado negativnih čustev od zamere naprej, sem ga spustila tja, kamor po razhodu z bivšim nisem hotela nikogar več. Sama sebi sem dala priložnost, da tudi jaz dam več in imam boljšo zvezo kot sem jo imela prej, da delam na sebi, si dovolim napake, kikse in živeti brez da me skrbi, kaj bo na koncu – tega nihče ne ve. Moja hči ima očeta, mamo in najboljšega očima. Ima družino. Jaz pa spet zaupam vase – kar je pomembneje od tega, da zaupam drugemu. V tem trenutku imam vse. Ker se lahko to spremeni, ta trenutek cenim in uživam v njem. Ne gledam več nazaj, tudi ne naprej. Živim. Torej, če misliš, da je vreden tega, da počakaš, je lahko vse samo pozitiven izid…ne glede na to, kakšen bo. Ne sili vanj, bodi samo ob njem, spoštuj, če želi tišino, izkoristi, ko se želi pogovarjati… Če pa si želiš kaj drugega in greš naprej ter to zaključiš, je tudi čisto ok. Imaš vso pravico, življenje je tvoje in če ga želiš deliti s kom, ki ve kaj hoče in je z glavo že zdaj pri stvari, čisto razumem – vsak ima pravico izbrati svojo pot.

Moski gredo vcasih v jamo. Jaz to ne bi jemala tako tragicno. Pusti mu svoj cas, vcasih se ne javi, kaksen dan pojdi po svoje,..

Iz tega lahko nastane cisto krasna zveza.

On se ocitno malo ustrasi, umakne, pa ga spet prinese mimo.

Ko bo bolj zaupal vate, kar bo prinesel cas, se bo verjetno tudi umiril.