Nekje se moram potožiti. Jezi me stanje naše države. Živimo v sistemu, ki nagradi najbolj iznajdljive roparje. Ljudje na visokih položajih (zlasti v državnih podjetjih) najbolj izkoriščajo svoj položaj, še bolj pa me razjezi, da ostali upravičujejo ta dejanja z ‘če ne boš ti kradel državi, bo pa država teb’. Kot mlada oseba ne vidim prihodnosti v taki državi, kjer je delaven človek kaznovan, izkoriščan, kot pa nagrajen. Vso življenje že poslušam s strani bližnjih delovne razmere, šikaniranja na delovnem mestu in izkoriščanje. Žalosti me, ko se razjezim nad takim stanjem, češ, zakaj se ne postaviš zase, pa dobim odgovor; potem me lahko mirne volje odpustijo, ker bo itak nekdo drug nadomestil moje mesto. Strah pred odpustitvijo je šah mat poteza takšnih ljudi, da se lahko znašajo nad delavcem? Sama nočem biti del tega. Študiram medicino in me stanje v zdravstvenem kadru še bolj žalosti. Celotna problematika deluje kot lonec brez dna, ki jo vzdržuje izgorelost zdravstvenega kadra, ki poskuša držati temelje skupaj. Ne predstavljam si svojega življenja čez 10 let, nimam jasno začrtanih ciljev, samo v takem dreku nočem živeti (nekateri bi rekli, da sem sebična, mogoče sem res, a zakaj vztrajati nekje, kjer te ne veseli?). Po drugi strani pa prave podpore pri tem (selitvi) nimam, ne poznam nobenega zdravstvenega delavca, ki se je izselil drugam, da bi ga lahko vprašala za nasvet, dobila spodbudo. Želim delati v sistemu, ki ceni delavnost, zagnanost posameznika, kjer obstaja timski duh. Mogoče prosim preveč, mogoče imam nerealne želje, a si želim verjeti, da nekje obstaja mesto zame. Če se med bralci mojega jamranja najde kdo, ki ima izkušnje z delom in življenjem v tujini (tako pozitivne kot negativne) bom iskreno vesela vsakršnega prispevka.

Sama sem tudi razočarana nad nenehno bitko z mlini na veter za dostojno življenje. Nimam osebnih izkušenj z delom v tujini, vendar obljubljene dežele ne obstajajo – narediš si jih sam, v tujini si pa še tujec.
Če si ne želiš zbežati od točno določene “stvari”, je bitka na domačem igrišču lažja. V tujini boš prav tako (če ne še bolj) izkoriščana v službi, ker se bo “vedelo” da bežiš na bolje, pa še stanovanjska problematika, pa pomanjkanje “podpornega sistema”, pa “tujka”, itd.itd.itd.

Ne pravim, da ne hodi v tujino, ne pravim, da ostaneš doma – samo vedi, da je vsota problemov vedno enaka, če seštevaš iste številke.
Veliko sreče.