Pozdravljeni,
Ker na teh straneh večkrat opazim dobre teme in dobre in uporabne odgovore, sem se tudi sam odločil, da napišem nekaj stavkov.
Na zunaj izgleda vse idealno. Poročen par (50/46), z dvema odraslima otrokoma (20 in 23), živimo v svoji hiši, gmotno preskrbljeni, privoščimo si večkrat počitnice, ker to omogoča tudi narava dela.
Na te krajše ali daljše počitnice hodiva sama z ženo in ta čas je najin odnos mnogo boljši, ko pa smo doma, je ona stalno »dobra mama«, katera sinovoma vse dovoli in ju nikakor noče omejevati. Celo več, kadar jaz kaj zahtevam od fantov, se ona postavi še na njuno stran. Kar zahtevam, imam v mislih opravila kot: pospraviti sobo, ali kakšno delo v hiši ali v okolici nje. Saj starejši hodi v službo, mlajši pa študira, ves preostali čas pa so računalniške igrice, seveda glavna aktivnost.
To mi gre že tako na živce, da sva se kljub nekaj pogovorom in nekaj obisku svetovalke, midva z ženo oddaljila. Seks je še slabši, ko že tako ni bil kaj prida, je pa čedalje več živčnosti in tišine namesto pogovora. Ker vsi pogovori in obiski pri zakonski svetovalki ne zaležejo za več kot nekaj tednov, meni že načenja živce pa tudi zdravje, zato ne vidim več luči na koncu tunela. Ženo imam rad in jo spoštujem, vendar me njena pasivnost blazno moti. Večkrat sva govorila o tem, da ji njeni starši pač niso privzgojili, da se je potrebno za kakšno stvar ali odnos potruditi in da to pomeni proces, pa kljub temu v vsem tem času (25let) in vseh vloženih naporih, le prišla do kakšnega dolgotrajnejšega spoznanja.
V glavnem, nemogoče je v nekaj stavkih opisati vso situacijo. Ampak, če ima kdo podobne izkušnje, pripombo ali kakšen nasvet, sem mu vnaprej izredno hvaležen. Lp, Roman

Podobne izkušnje iz večletne zveze, morda ti moje mnenje pride prav ali pa tudi ne.

Ne zveni, kot da boš kaj dolgoročno dosegel s sedanjim načinom. Stvar tvoje avtoritete in vloge očeta je, da vztrajaš in to do konca, ampak pri ženi glede njenega karakterja verjetno ne boš spremenil ničesar. Po mojem mnenju bo vedno v svoji zaščitniški vlogi; ko se bosta otroka odselila in če boš s svojo avtoriteto pospešil ta proces, pa boš v njenih očeh (vsaj nekaj časa) bad guy.

Osebno bi vztrajal v “svojem prav”, ker je to tvoja vloga, stvar avtoritete in nujnost spoštovanja. Na dolgi rok boš edino tako ostal pokončen in z normalnimi živci, četudi bo žena kuhala mulo. Edino tako boš pridobil rešpekt od nje in sčasoma pravi odnos. Si pa sam na tej poti – ti moraš vztrajati, ti verjeti, ti vedeti za svoj prav, ti (so)odločati; žena bi morala to s časom spoznati, čeprav direktnega priznanja o tem morda ne boš dobil nikoli.

Tehnično gledano glede otrok – pri meni pomaga jasno definiranje, kaj imata za narest. Vseeno mi je kdo to naredi, ampak to raje naredita, ker če ne, začnem težit, pridigat, učit, se zanimat za njune zadeve in sem sploh nadležno ljubeče zatežen. Oba za živo glavo nočeta tega in naredita vse, da imata mir pred mano (pa se super razumemo).

Predlog: za seks ženi jasno povej, da si jo želiš, rabiš, hočeš in si jo vzemi, ne glede na njeno aktivnost pri tem. Poseksaj stokrat, najbolje kar lahko in komuniciraj z njo glede tega, ampak za božjo voljo vzemi si jo. Seveda, če reče izrecno ne, pol pa itak stvari niso več na pravem mestu. In če se bo zatekala k otrokoma, ju ščuvala in sploh dramatizirala, pa bi bilo vsekakor bolje razmisliti o ločitvi. Spet, v tem si sam, ti moraš vodit.

V vsakem primeru se moraš odločiti, da tako ne boš več živel in od takrat naprej živi drugače; poti nazaj itak nimaš več. Aja, pa nujno je, da imaš svoj lajf oziroma kako svojo aktivnost, hobi, dejavnost, da nisi stalno doma / pri ženi.

Runningman, iskrena hvala za ekspeditiven odgovor. Kot izgleda, imava resnično podobne izkušnje.
Sedaj v času karantene, se je stanje najprej poslabšalo, po nekaj pogovorih pa celo izboljšalo. Sedaj je zoprno to, da ne moreš za nekaj dni iti na morje, ali v toplice in se ločiti od sinov. Na ta način ona bolje funkcionira in se lahko bolj posvečava eden drugemu. Seks je vsakodnevna zadeva, komunikacija je boljša, več je smeha, ona je povsod usmerjena na iskanje rešitev, ne na iskanje problemov. Takrat se tudi lažje pogovarjava o perečih problemih. Zaradi teh trenutkov, je vredno vztrajati in graditi naprej.
Kar se tiče hobijev, se ukvarjam z letenjem, vozim motor, hodim v fitnes in vzdržujem kondicijo in vlagam v svoje zdravje. To vse mi pomaga začasno zbežati od problemov in izpustiti stres in pritisk v glavi. Problemi pa se ne rešujejo na ta način – z begom od njih. Iščem hobije, kjer bi zadeve počela skupaj in se še dodatno povezala, vendar mi ne uspeva preveč.
V začetku leta sem sicer malo pregledal razne strani za zmenke in pred kratkim tudi prebral nekaj prispevkov in odgovorov na teh forumih. V glavnem, zelo težko, če že ne nemogoče, je spoznati primernega partnerja. Očitno postajamo vse bolj razvajena družba in nihče se ni več pripravljen truditi in vlagati v zvezo. Morda pa se motim…
»Normalni moški« smo pa ja zelo enostavni. Na zunaj se pri ženski vidi, ali da kaj na sebe: svoj izgled in zdravje, v pol ure ugotoviš, ali je sposobna komunikacije, ima življenjsko energijo za aktivnosti in hobije (pa tudi seks) in se je da nasmejati. Če zna še kaj skuhati, je samo bonus. Edina prava kriterija pa sta, da ima rada seks in ne teži preveč. Bemti, a ni to dovolj enostavno, pa nas velika večina imate takšne probleme? No, saj za moške velja enako kot za ženske.
Zaradi zgoraj naštetega, bi rad verjel, da se je vredno truditi in vložiti še več sebe v to zvezo.

Runningman, še enkrat iskrena hvala za nasvete in za potrditev pravilnosti naslednjih korakov

Ne vem, zakaj vidva hodita k svetovalcu zaradi zakona, ko pa – vsaj glede na tvoj opis – žena ni prerezala popokovine s sinovoma. To, kar počne, ta brezmejna potuha in odnašanje riti, je zanju tako škodljivo, da bi bilo za njuno zrelost in moškost bolje, če bi ju kdaj oklofutala. Kako si predstavlja, da bosta kdaj srečna v življenju, da bosta dobra partnerja – če jima bo sploh uspelo osvojit žensko s takim pristopom do življenja – če dopušča takšno lenobo pri njima? Ne morem drugače reči.
Zdaj bi moral biti že skrajni čas, da če že skrbi za koga, sta to vidva, da skrbi zase in zate, ne pa za taka junca. Kako, da ju ni sram?
Starejši, ki dela, naj začne razmišljat o selitvi od doma. Mlajšemu pomagajta pri sofinanciranju sobe v kraju študija … projekt za čez poletje in naslednje šolsko leto. Udari po mizi, mar nisi dedec?

Herotica, iskrena hvala za prispevek.
K zakonskem svetovalcu sva hodila, ker pri vzgoji otrok nisva bila usklajena in sem želel razčistiti ta del ter njegov vpliv na najino zvezo. Korak po korak, smo zgladili tudi to in ob usklajenem nastopu, se tudi sinova drugače obnašata, saj se ne moreta več zanašati na odkrito ali prikrito podporo mame.
S sinovoma smo naredili okvirne plane do konca tega leta in bomo na tem tudi vztrajali, midva pa ju bova seveda podpirala v vsem, razen v njuni lenobi. Starejšega zaradi obdobja negotovosti, ki je pred nami, ne bomo »na silo« metali iz hiše, dokler bo šlo po planu, ne bomo ga pa niti na silo zadrževali doma.
Ob pogovoru z ženo, sem ji pokazal tudi kompletno korespondenco tukaj in odreagirala je presenetljivo pozitivno. Moram reči, da se je tudi najin odnos izboljšal in je čutiti manj napetosti.
Se trudimo še naprej…