Pozdravljeni.
Partner je po treh letih zaključil vezo, bilo je precej kruto in nesramno, brezčutno, morala sem se odseliti, je vztrajal,ostalo mu je vse, njegova družiona, dom, prijatelji, ne želi niti kontakta z mano … Imela sva načrte, ampak si je vse premislil. Sem že sama slab mesec v stanovanju, najetem, počutim se osamljeno, razvrednoteno… Je precej hudo, sedaj še s to izolacijo, čutim, da komaj živim, tako težko mi še ni bilo.
Seveda bi šla nazaj, a žal to ne gre.
Kako preživeti, kako zdržati?
Je še kdo, ki gre čez podobno situacijo in ima nasvet?
Hvala.
lp

Povsem te razumem. Sicer sem se jaz razšla po dobrih petih letih zveze že v začetku februarja – pred korono. Prvi mesec sem samo bruhala, jokala in premlevala zadnje dogodke. Razhod je prišel nepričakovano. Bilo je tako hudo, da sem razmišljala o psihoterapevtu, saj sem bila prepričana, da tega ne bom zmogla predelati sama. Še pred korono sem se poskusila čimbolj zamotiti, poiskala sem brezplačne delavnice in predavanja, se začela družiti z neznanci in to mi je najbolj pomagalo. V času korone pa je vse to izginilo in ostala sem sama s svojimi mislimi. Res je hudo, ko imaš preveč časa in se nikakor ne moreš zamotiti. Ker je to moj prvi razhod je toliko huje, ker se prvič soočam s tem. Sedaj v času korone berem in telovadim vsak dan (sem si dala aplikacijo na mobitel). Najbolj mi je pomagalo branje knjige Najina ljubezen (Getting the love you want), ker marsikatero stvar glede partnerskega odnosa bolje razumem in vem, da ena oseba ne more narediti nič, pa če se še tako trudi. Sedaj tudi vem, da bo moj naslednji partner n-krat boljši, ker na manj pač ne bom pristala. Mislim, da je v tem času najbolj pomembno to, da ugotoviš, da verjetno te zveze ne bi mogla rešiti. Da se razbremeniš krivde, da se nehaš spraševati kaj bi bilo, če bi… In to lahko storiš tudi sama. Izkoristi to samoto, da res predelaš to izkušnjo. In ja, vem, neznansko boli. Tudi jaz po dveh mesecih včasih preprosto ne morem zadržati solz, nimam pa več napadov joka in oteženega dihanja. V glavi imam že vse razčiščeno, kaj je bilo in kaj bi moralo biti, pa ni bilo in tudi nikoli ne bi moglo biti… srce in čustva še ne delujejo sinhrono ampak prepričana sem, da bo prišel tudi ta čas, ko bo nehalo boleti.

Zivjo,jaz preživljam podobno, vendar zaenkrat zivimo se skupaj v hisi..spimo itak ločeno, grozno vse skup.. Takoj ko bo konec korone bom kupil stanovanje in odsel.. Mogoce za kaksen mesec prej v najem.. Tudi moja je bila veliko let kruta, nesramna, kot da sem ne vrm kaj.. Dovolj imam tega, tako da bom odšel.
Zelim ti da vzdrzis, bodi mocna.. Srecno in lahko javis, kako bo, da delimo izkušnje .. Lp

Zanimivo naklučje, sam sem pred mesecem zaključil zvezo dolgo 2 leti in 8 mesecev, pravtako zelo na hitro, brez nekih planov. Doživljal sem globoke čustvene pretrese, sedaj pa že en mesec odkrivam svojo psiho in čustva. Tudi sam nisem nikoli pričakoval kaj takega. Morala se je odseliti nazaj domov iz najine garsonjere, sam sem odšel v rodni kraj. Srce je zlomljeno, njeni so proti stikom, na koncu sem to sprejel, da je bolje tako. Saj niti sam nimam močnega prepričanja da bi ponovno poskusil.

Pri meni enako.

2018 sva sla narazen, zveza je bila 10let, se zdaj po skoraj 2 letih dobival custvene napade, je ze boljse vendar se bojim kdaj bo konec tega. Nasel sem punco s katero sva si super obojestransko ampak kar ni volje, ceprav mi je zelo vsec. Zaradi tega sem tudi zmeden kaj sploh zelim in me je strah kaj se bo

Želim ti srečo, da najdeš dosti boljšega partnerja in nekaj kar bo trajalo.
Za mano so že 3je razhodi in nikoli nisem imela tako hudih simptomov kot opisuješ ti. Na srečo. Saj to mora biti res hudo, da čutiš takšno bolečino.
V bistvu sem najdaljšo zvezo (4 leta) prebolevala zgolj 1 teden. In še to lahko rečem, da sem jo “prebolevala”, niti ne zares. Se je namreč tekom zveze toliko stvari zgodilo (laži…), da sem takrat dala veliko bolečine čez in prebolela, nato še samo rekla: hvala lepa za rože in adijo.

Ampak kakorkoli… kar želim povedat je, da sem po vsaki zvezi bolj vedela predvsem česa res ne maram v naslednji zvezi in na kaj bom bolj pozorna. In sedaj opažam, da sem postala tako zelo zahtevna skozi vse te izkušnje, da praktično nikogar več ne najdem, ki bi se z njim karakterno ujemala. Problem je namreč, ker ne maram laži, a 2 bivša sta jih kar lepo uporabljala, pa čeprav čisto tako brezveze.

Vidim, da imajo drugi ljudje okoli mene kar bolj srečo z naslednjimi izbirami, meni pač to ne uspeva. Mora človek imeti tudi malo sreče, da ti sploh pot prekriža primerna oseba, no, jaz te sreče nimam.

Samo kopiram tisto, kar je gospa napisala na fb pod objavo vase tezave. Vem, da je tezko, ampak ima prav! Zdaj imas moznost, da spoznas samo sebe, da koncno vidis kaj si zasluzis. Dvigni glavo in pogumno naprej!

Komentar pod objavo:
Po 11letih sem z dvema otrokoma in le dva kuferja sla stran od moza. Brez ene prebite pare ker sem ostajala doma skrbela za otroka… po enem letu sem na svojih nogah in v stanovanju in srecni smo. Jaz in otroci. Najhujse obdobje v mojemu zivljenju je bilo to! Tudi jaz sem sama tukaj brez druzine in imam le pescico prijateljev za katere lahko recem da pa so mi druzina. Kaj pravis da obrises solze in gledas naprej?? Kaj pravis da se ojacas?? Zakaj sama sebi dajes ovire ce ti jih je ze on dovolj postavil?!? Nobeden razen prijateljev ni verjel da bom prezivela sama z otroci!!! Nobeden!!! Zalostna sem bila marsikaj se mi je zrusilo ampak sram me je bilo pojamrat… ves zakaj? Zdrava mlada celo zivljenje pred seboj in da se unicim zaradi enega moskega? Ali se nisem dovolj po vseh teh letih? Zgubila sem samo sebe pa se to mu ni bilo dovolj! Ma nimas casa za jokanje jamranje, ves koliko stvari dogodivscin te caka? A si nora? Kaj pravis da das ovire stran in poletis naprej? Ko bo ta idijot vidu kdo in kaj si in da ne razpadas ampak rastes bo zelel kontakt z teboj… verjemi! Dokazano! Mene je blo sram pojamrat kaksna borka me je vzgojila! Tudi jaz hocem biti zgled mojim otrokom! Ti ce nimas otroke bodi zgleda sami sebi in jutri da si stabilna mocna in da bos ti vzgled nekomu… zenska si in me smo narejene ze mocnejse pametnejse od njih! Ko se borba za prezivetje (bodisi fizicna bodisi mentalna) zacne… NI ovire katere nemores premagat in naucit iz nje! Nared mi uslugo! Prizgi si muziko poplesuj po stanovanju migaj briga te! Vredna si! Vredna vsake borbe zase! Ko prebres tole ze vem da imas eno muziko ze v glavi… uzivaj in srecno.

Hvala za te vzpodbudne besede. Se trudim, da grem naprej, pa me vsak korak potegne za 20 nazaj. Sem mislila, da bi lažje, pa ni. Počutim se odtujeno in kot da ni moje telo…
Moram se prisiliti nekako…

Hvala za besede. Sem mislila, da če bi ostala še dva tedna in se ne bi selila, da bi se mogoče spremenilo, da bi si premislil in bi razrešila vse… sedaj ni niti stika, nič…kot da nikoli nisem obstajala in to tako boli, da se včasih cel dan ne morem premakniti
Kako je pa pri vas, je kaj bolje, ali slabše?

Ah, ni lahko v tem času. Jaz komaj živim. Oz. vsak dan iščem smisel…
Ne znam naprej, nazaj ne morem

Bila, na istem, sicer ze precej let nazaj, ko me je cez noc doletel razhod 5 letne zveze, ko mislis da bos napredoval, te pa zadane kot strela z jasnega. Ja nisem mogla jesti, bruhala, ni mi bilo jasno zakaj, mislila sem da sanjam, kot sedaj to korono… Prav tako sem prijateljici rekla da ne bom mrla nikogar vec, ker je bil le moja prva ljubezen in tako je se mocneje bolelo… Pa glej, ko najmanj pricakujes se zgodi, spoznala sem nove ljudi, in med njimi se enega posebnega prijatelja s katerim sem se kasneje zapletla in sva porocena ze 9 let in imava 2 otrocka… Sama mocno verjamem v usodo, tako se je to moralo zgoditi, za nekaj je ze dobro, da ti bo lahko nekdo drug krizal tvojo pot… Zdrzi, cez cas je bolje, bodi mocna 🤗

Midva sva zakljucila par dni pred novim letom. Bilo mi je za umret grozno, sreco imam, ker me je prijateljica za novo leto povabila k sebi, a sem bila cist tesnobna. Potem je po novem letu izzvenelo, zdaj pa je korona to spet potencirala. Skupaj sva bila 10 let. To je moja druga zveza in zelo sem se trudila, da bi uspela. Vlagala sem veliko vec kot on. Nisem vec rosno mlada in ne vem, ce bom lahko spoznala se koga pravi cas, da bi imela skupaj otroke. Sprasujem se, ali ima zivljenje smisel in se spodbujam, da sploh vstajam iz postelje. Rekla sem si, da bo to pac zame cas, da grem res vase, v globine. In da razcistim neke stvari v sebi. Da si vzamem (v bistvu mi ga vzame vlada) cas, da naredim stvari, za katere je bilo sicer premalo casa. Ni mi lahko, ker sem ze prej v zvezi bila veliko let osamljena in dejansko veliko sama (ker je delal v tujini) in imam tega res ze prevec. Sprasujem se, kdaj bo te moje samote konec. Upam, da to neznosno karanteno cim prej koncamo, ker v tem ne vidim vec nobenega smisla, ne zase ne za sirso druzbo. A dokler je tako je najboljse zate, zame in za vsakogar, da to vzames kot posrbno obdobje, ki ga nikoli vec ne bo in ga kot takega cim bolje izkoristis – meditiraj, telovadi, pisi, ustvarjaj, poj, beri, pospravljaj, naredi čistko svojih materialnih in nematerialnih stvari. Recimo, da je to potovanje vate v stilu filma “Jej, moli, ljubi”. Vse dobro!

Tole: “Sedaj tudi vem, da bo moj naslednji partner n-krat boljši, ker na manj pač ne bom pristala. “
…zna biti precejšnja cokla v tvoji socialni prihodnosti. Visoka pričakovanja do drugih so nekaj takega kot kamenčki v rižu. Čeprav slastna rižota, te zlahka stane konkretnega zobobola.

Še ena taka…. Čakat, da se korona poleže in greva vsak po svoje, je res težko. Pa mi smo v stanovanju, kar vse skupaj naredi še težje. Se nikakor ne moreš izogniti drug drugemu 😥 Res bom vesela, ko bo tole mimo…

Ojla. Pri meni podobno, komaj čakam da tole mine. In se ga rešim. Le da je “moj” res težak človek, prej psihopat. In sem dolgo rabila, da sem lahko dodelala plan za odselitev. Sedaj ta korona vse poslabšala, a se trudim zdržati. Saj vem, da bo 1x bolje. Lp

Hvala vsem za odgovore. Sem mislila, da bo lažje tole prebroditi, da sem spravila k telovadbi in se bom poskušala najti, sestaviti, pobrati, ampak žal neuspešno, se mi zdi, da je vedno huje.
Saj vem, da nekako bom morala živeti naprej, a bo težko. Vem, da takšne osebe več ne bom našla.
Zanima me

Isto prezivljam. Po dveh letih je konec veze katere bi ze zdavnjaj moglo biti konec. Zavedaj se samo tega da bi vezo resila le za teden dva mesec dva in bi spet sla na razen. Smo za nekatere ljudi zal bilo kaj naredimo, ne dovolj dobri.. Lahko se trudimo po vseh moznosti ampak zal za njih nikoli nebomo to kaj bi oni zeleli da smo in dovolj dobri za njih… Ce ti bo kaj v tolazbo sem bila 10 dni na kavcu pri kolegici dokler si nisam najdla stanovanje…sem jokala spala nic..bruhala. Imela napade poltenja kot da bi 3 maratona odlaufala in se vedno mi se to dogaja… Ni imel jajc mi v obraz povedati ampak mi je napisal fb sporocilo da mi je najdel stanovanje in naj poklicem to stevilko in naj se takoj odselim. Sem pobrala naj bolj nujno in prosila kolegico ce sem lahko pri
Njej dokler ne najdem stanovanja in je privolila. Samo hvalezna sem za to …. Sama sem cez noc ostala z vsemi upi in sanji o druzini in partnerstvu katerega sem si tako mocno zelela in se nisem znajdla nikal v prvih dneh da je moja ljubljena oseba kr cez noc rekla da ne obstajam za njega. Da ti ne povem sledilo je blokiranje na vseh omreji tel. Stevilke in ostalo.Zadnje dve leti sem zvesta nisem pogledala drugega moskega da bi komentirala kaj trudila sem se biti vse kar je on zelel da sem zapustila sebe.Svoje zelje sanje vse… prilagodila urnik dela,ratala popolna gospodinja. Vsaki dan je imel skuhano oprano scisceno…vse.Na koncu sem v casu ko je bilo prepovedano seljenje pred njim nosila skatle dokler se je on smejal moji boecini. Tega ne privoscim nobenemu niti zelim da gdo kaj takega podobnega dozivi…Sem izvedala da cas karantene prezivlja z bivso partnerko in njenim otroci…Ker so prijatelji…Vsako noc preden grem spati vprasam kaj bi bilo cebi bilo… pa odgovora ni… vsako noc zaspim sama v svojih solzah pa meni neznanem okolju ker je on trdil da je ob njemu moj dom… vsako noc molim da zacnem hoditi po pravi poti in da zagledam neko luc na koncu te peklenske bolicine…

Isto prezivljam. Po dveh letih je konec veze katere bi ze zdavnjaj moglo biti konec. Zavedaj se samo tega da bi vezo resila le za teden dva mesec dva in bi spet sla na razen. Smo za nekatere ljudi zal bilo kaj naredimo, ne dovolj dobri.. Lahko se trudimo po vseh moznosti ampak zal za njih nikoli nebomo to kaj bi oni zeleli da smo in dovolj dobri za njih… Ce ti bo kaj v tolazbo sem bila 10 dni na kavcu pri kolegici dokler si nisam najdla stanovanje…sem jokala spala nic..bruhala. Imela napade poltenja kot da bi 3 maratona odlaufala in se vedno mi se to dogaja… Ni imel jajc mi v obraz povedati ampak mi je napisal fb sporocilo da mi je najdel stanovanje in naj poklicem to stevilko in naj se takoj odselim. Sem pobrala naj bolj nujno in prosila kolegico ce sem lahko pri
Njej dokler ne najdem stanovanja in je privolila. Samo hvalezna sem za to …. Sama sem cez noc ostala z vsemi upi in sanji o druzini in partnerstvu katerega sem si tako mocno zelela in se nisem znajdla nikal v prvih dneh da je moja ljubljena oseba kr cez noc rekla da ne obstajam za njega. Da ti ne povem sledilo je blokiranje na vseh omreji tel. Stevilke in ostalo.Zadnje dve leti sem zvesta nisem pogledala drugega moskega da bi komentirala kaj trudila sem se biti vse kar je on zelel da sem zapustila sebe.Svoje zelje sanje vse… prilagodila urnik dela,ratala popolna gospodinja. Vsaki dan je imel skuhano oprano scisceno…vse.Na koncu sem v casu ko je bilo prepovedano seljenje pred njim nosila skatle dokler se je on smejal moji boecini. Tega ne privoscim nobenemu niti zelim da gdo kaj takega podobnega dozivi…Sem izvedala da cas karantene prezivlja z bivso partnerko in njenim otroci…Ker so prijatelji…Vsako noc preden grem spati vprasam kaj bi bilo cebi bilo… pa odgovora ni… vsako noc zaspim sama v svojih solzah pa meni neznanem okolju ker je on trdil da je ob njemu moj dom… vsako noc molim da zacnem hoditi po pravi poti in da zagledam neko luc na koncu te peklenske bolicine.

Nisi edina, ki se slabo počuti zaradi nepoštenih dejanj in besed bivšega. Žal, ne obstaja zakon, da bi lahko take kretene na sodišču stožile za vso psihično bolečino. Tudi jaz imam full bedno za sabo, stara sem 36let, 4 leta sem vlagala v odnos z bivšim, 9let mlajšim, kateremu starši, ki se imajo za elito, niso dovolili da bi sploh bila skupaj. Nikdar nisem niti bila pri njem doma, trudila pa sem se za odnos ves čas. Zdaj pa govori okoli da on mene pozablja, lani se je skurval z 18letnico, dijakinjo srednje šole, ki jo je celo privleko domu, starši so jo sprejeli, ker so rekli da lahk privleče kogarkoli, ki nebo starejši od njega. Skenclala ga je po par mesecih. Nevem kaj ma on za pozabit? Okoli govori da nisma bila ljubimca ampak prijatelja, in da želi vse pozabit. Kaj ima sploh za pozabit? Mene edino zabava, da vsak dobi račun enkrat in takrat plača svoja bedna dejanja. Vsak dobi svoje! Tudi tvoj partner bo dobil svoje. Pogrete župe niso nikoli tak slastne kot sveže kuahe. Samo takrat ga ne smeš nazaj vzeti! Pusti kretena, jokaj, tarnaj, počni nekaj kar že dolgo hočeš za dušo v teh dneh, bolečina mine enkrat. In ne ga vzet nazaj, naj si drka sam kurca doma…

Bo že prišo drugi, ki te bo vreden!