Ne vem več kaj naj
Sem eden izmed tistih, ki smo veseli, da je praznikov počasi konec. Osamljenost je res jeba. Že od nekdaj sem stike zelo težko navezoval. Sem se trudil, ampak ne gre. Nisem eden izmed tistih nadležnih, ki se obesijo nate in ti ne spustijo več. Dojamem, če komu ni do moje družbe in se pač umaknem in ne težim. V večini primerov me imajo sicer ljudje radi, ampak nikoli pa ne pride do tiste povezave, da bi lahko potem skupaj kofetkali, se družili…. Lahko bi rekel, da sem neviden. Prej na to niti nisrm toliko mislil, ko pa sem nehal voziti špedicijo, pa me ta osamljenost vedno bolj razžira. Ko sem bil v vezi, sicer kratki, je bilo vse v redu. Lahko bi rekel sanjsko. Našel sem si žensko, ki sem jo iskal celo življenje. Žal sva morala prekiniti zaradi drugih dejavnikov (ne ni šlo za varanje ali kaj podobnega) in prekinitev je bila za oba boleča. Razšla sva se kot prijatelja. Od trga je že eno leto in ne morem je spraviti iz glave. In to me vedno bolj razžira. Nimam pa nikogar, ki bi mu take stvari lahko zaupal. Do sedaj mi take stvari niso nikoli prišle do živega, letos pa je očitno kombinacija osamljenosti in ljubezni, ki je ne morem preboleti, naredila svoje. Vse to me ubija, žre, ne vem kaj naj naredim. Nisem tako daleč, da bi delal samomor, vem pa da, če bi me npr. hotel povoziti avto, se ne bi umaknil. Vem, da je tole zmešnjava, ampak to se trenutno jaz.
Čas bo zacelil vse rane, še zmeraj jih je. Pojdi večkrat na kakšno kafe v domač bife in pošasi boš navezal stike, zagotovo. Toda naj ne bo kava izgovor za alkoholizem. Tudi dopoldan bife ni prazen, ni nujno tja iti zvečer. Morda imaš možnost vpisa v kakšen klub, folklora, balinanje, zeliščarji, kakšni vrtičkarji, gobarsko društvo – narava dela čudeže. Kaj takega boš našel v domačem kraju ali v sosednji vasi. Te razumem.
Verjami, le sam si lahko pomagaš, če nič ne storiš v tej smeri, potem ne bo boljšega počutja !
Ena največjih napak, kar jih človek lahko naredi v življenju je, da si v središče svojega življenja postavi drugega človeka in se obnaša, kot da je ta drugi človek nekakšen nezemljan brez napak, brez katerega se ne da živeti. Človek postane osamljen zato, ker je imel že v štartu slabo postavljene kratkoročne in dolgoročne življenske cilje.
Svetujem ti, da si na novo postaviš cilje v svojem življenju, v središču katerih ni trnljulčic in sneguljčic iz pravljic.
Se zavedam, da bom moral sam rešiti težave. Težave rešujem sam večino svojega življenja, ker sem že zdavnaj ugotovil, da se ne morem na nikogar zanesti. Zdaj pa ne gre več. Vse to me dobesedno ubija. Ni več energije, smisla… Že to, da tukaj pišem o tem pove, da se ne morem na nikogar v svojem življenju obrniti. Vsi mi govorijo kako sem ful v redu in podobno, na koncu pa vedno eno in isto…
Saj je vse uredu. Je pač neko obdobje, ki se ti verjetno že en čas vleče. Ampak tako kot bije srce, če si predstavljaš, ko greš na ekg, tako je sestavljeno življenje,gor pa dol. Se pravi če sedaj čutiš, da si spodaj, se nasmehni ker se boš prej al slej vzpel. Vem, da je težko verjet temu, ko se počutiš na tleh. Ampak z jutrišnim dnem začni opazovat male lepe stvari. Ne vem, nekdo te lepo pozdravi, drobne male stvari, ki postanejo na koncu velike. V tem trenutku pa sprejmi situacijo taka kot je, bodi samo opazovalec in tudi slaba misel, ki pride,prej ali slej odide. Ker je le misel. Tudi sama sem doživljala to kar doživljaš, brez prijateljic, s starši je blo ku je blo. In ja, sem se počutila sama. In tolk sem delala na temu, da je osamljenost postala samost. Na koncu sem začela uživati sama s sabo, v svoji družbi. Ne vem, odpravi se v naravo tečt, pa pejdi sam na kavico, prični se imet dobro v svoji koži. Pa knjige so tudi lepa družba. Pač iskoristi sedaj čas izključno zase, da se počasi dvigneš iz tega.. In pol bo tudi zate posijal sonček.