Pozdravljeni,

Prosim za nasvete…
Stara sem 23 let, s fantom, ki je star 26 sva skupaj že 8 let. Imela sva vzpone in padce kot vsak normalen par, zdaj se tudi seliva na svoje in mislim, da vse teče kot mora. Me pa skrbi le ena stvar-moja obsesija, ali kako bi rekla temu.

Začelo se je tako, in mislim, da imam strah še zmeraj, samo zaradi tega.
Verjamem,da družba zelo vpliva na razmerje.. Je pa odvisno od posameznika, kako gleda na stvari.

Moj je priden, delaven, dosti naredi zame.. Vem sama pri sebi, da si zasluži, da gre s prijatelji na pir ali dva. Ampak jaz tega ne morem sprejeti. Nikakor.. Njegovi prijatelji so vsi iz stare šole(južnjaki al kako bi se izrazila), imajo punce, žene, otroke, njim pa so samo gostilne in laufanje okoli. Žena pa naj bo doma, tiho, ne sme me klicati, more kuhat itd…saj veste kaj hočem povedati, kakšen nacin življenja imajo. To je večina njegovih prijateljev-mene najbolj moti to, ker vem, kaj počnejo svojim “ženam”, partnerkam, mamam njihovih otrok ipd. VSE VEM-o njihovih skokih čez plot in podobno. Tako da, ko slišim od mojega, da je s tem ali pa s tem nekje(s katerim od teh, ki počnejo slabe stvari-cele dneve po gostilnah, pijani vsak dan) mi pritisk naraste do fula, začnem se dobesedno tresti, kličem mojega kontantno, mu težim da naj pride domov, včasih se mi potem vec ne javi(po 10em klicu) saj ga razumem, da mu je neprijetno in vse.. Potem se javi, in mi z lepim tonom reče, kaj mi je, da naj se umirim, da je samo na pijači z prijatelji, da še eno spije pa pride… Joj, ne da mi miru, ne morem zaspati, ce je to ob 5h popoldne, ne morem funkcionirati, v glavnem čisto padem iz ritma, to me dobesedno vrže iz tira, ratam histerična kot nora baba, vsi njegovi prijatelji vedo,kakšna sem v teh situacijah in se delajo norca(čisto razumljivo, ker vem da ne delam prav, da tega nebi smela početi). Ko grem jaz ven s prijateljicami me moj ne klice konstantno-ce bi me(tako kot jaz njega) sama vem da bi znorela! Ve kje sem, kam grem in da pridem ko spijemo. Jaz pa si ne morem dopovedati, da to kar počnem njemu, da to ni ok-zame in za njega, za najino prihodnost. Dostikrat mi reče, da mu tega ne morem početi. Ko je krizna situacija-ko sem ze cisto obupana, ce se ne javi.. Ga najdem tudi v gostilni in mu naredim sramoto, češ, ti se meni ne bos javljal.. Oh, zdaj ko sem se razpisala mi je se bolj hudo ker ne znam drugace odreagirati, saj me zmrazi, ko je s takšno družbo, saj vem, da ne povedo nic pametnega, samo pumpajo ga neumnosti, njemu pa so ok, ker si delajo usluge(sraufajo avte, prodajajo dele,ipd).
V glavnem, prosim vas za nasvete in prosim, brez obsojanja. Se obsojam že sama vsakic, ko to naredim…

Hvala

Mlada si še, lahko dobiš boljšega, ne pa nekoga, ki ima mišljenje, da je car, ker si vedno vzame čas za prijatelje, ko bosta imela otroka bo še huje, ker boš sama doma z otrokom. On pa bo največji car, ker bo s prijatelji. Ne dopusti si tega, da hodiš za njim v gostilno, potem pa se ti cela družba s tvojim vred za hrbtom smeji. Začni se cenit. Raje si dobi drugega in že na začetku povej, da ti tak način pač ne ustreza, da nekdo pijančuje po gostilnah in je raje tam, kot pa doma s tabo. Verjemi veliko moških je takih, ki bodo raje doma s tabo …

Takole. čisto na kratko.

Vsakemu normalnemu fantu, moškemu,
pa če ima še tako jeklene živce,
bi se ob tvojem početju preje ali kasnej ”utrgalo”!

Naredi dosti za tebe, on tebi nikoli ne teži,
ko greš s priajteljico na pijačo…

Resno se pojdi pogovorit k osebnemu zdravniku in nadalje h kakemu psihologu,
ker očitno potrebuješ pomoč pri potencialnem zdravljenju od posesivnosti.

V kolikor boš nadaljevala svoje početje, bo vezo vzel vrag in kasneje bo obema žal…

Pozdravljena,

sama (24let) se popolnoma vidim v tvojem opisu. S partnerjem (29) sva skupaj 6 let in enako sem odreagirala vedno, ko se je kam odpravil. Pa ne da mu ne bi zaupala, enostavno situacije nisem imela pod kontrolo, razmisljala sem o čem se pogovarjajo, kaj delajo, kam grejo ipd. Najbolj me je bilo strah, da se mu kaj zgodi. Cez leta sem ugotovila vzrok (pri meni borderline osebnostna motnja) in zdaj, ko imava druzino je že veliko bolje. Nekako sem se naucila “preprogramirati” misli, ki so takrat prisotne. Če ni pomagalo nič drugo, sem tudi sama ta cas sla s kolegico kam, da sem se zamotila. Jaz sem se že pogovorila in mu razlozila, da vem da to ni prav, da enostavno v tistem trenutku stvari uidejo z nadzora in da delam na tem, da bom to popravila. Se vedno ni idealno, je pa neprimerljivo boljse. (5 let nazaj recimo sem ga zvlekla z gostilne, prisla za njim, zdaj pa če me kaj prime je mogoce kak čuden sms pa grem spat. Tudi baldrijanove kapljice mi tukaj ogromno pomagajo). Pri sebi poisci vzrok, zakaj ponavljas ta vzorec. Bodi odkrita sama s sabo.

Lp,

Pozdravljena,

sama (24let) se popolnoma vidim v tvojem opisu. S partnerjem (29) sva skupaj 6 let in enako sem odreagirala vedno, ko se je kam odpravil. Pa ne da mu ne bi zaupala, enostavno situacije nisem imela pod kontrolo, razmisljala sem o čem se pogovarjajo, kaj delajo, kam grejo ipd. Najbolj me je bilo strah, da se mu kaj zgodi. Cez leta sem ugotovila vzrok (pri meni borderline osebnostna motnja) in zdaj, ko imava druzino je že veliko bolje. Nekako sem se naucila “preprogramirati” misli, ki so takrat prisotne. Če ni pomagalo nič drugo, sem tudi sama ta cas sla s kolegico kam, da sem se zamotila. Jaz sem se že pogovorila in mu razlozila, da vem da to ni prav, da enostavno v tistem trenutku stvari uidejo z nadzora in da delam na tem, da bom to popravila. Se vedno ni idealno, je pa neprimerljivo boljse. (5 let nazaj recimo sem ga zvlekla z gostilne, prisla za njim, zdaj pa če me kaj prime je mogoce kak čuden sms pa grem spat. Tudi baldrijanove kapljice mi tukaj ogromno pomagajo). Pri sebi poisci vzrok, zakaj ponavljas ta vzorec. Bodi odkrita sama s sabo.

Lp,

Evo čisto na kratko.
Sama sem bila takšna kot ti praviš, do mojega 25 leta. In danes 20 let kasneje vem zakaj. Ker prejšnjemu partnerju nisem zaupala. Vedno sem mu najedala in kot ti praviš mu težila. Z mojim novim sedaj že možem sva skupaj 17 let. In ker on meni zaupa 100 procentno in jaz njemu 100 procentno, gre lahko nekam za par mesecev in vem da bo daleč od prevare.
Ko grem jaz ven ali pa on vprašava en drugega kdaj približno pride, pa vedno reče do jutra bom nazaj, se heca, ker vem da bo že okoli 11 ure že nazaj. Nikoli ga ne kličem. Klicala bi ga v primeru okoli polnoči samo zato, ker bi me skrbelo da bi se mu kaj zgodilo.
Svojemu enostavno ne zaupaš. Kako si bo pa pridobil tvoje zaupanje je pa drugo vprašanje. Tudi moj mož ima ene 2 ali 3 prijatelje za katere vem da radi pijejo, tečejo za kiklami itd. In ko gre z njimi vem točno vem da on ne bo. Ker ga dodobra poznam. Če mu zaupaš je res brez veze kaj delaš, če mu ne, je tudi brez veze da vztrajaš z nekomu, ki nimaš zaupanja vanj. Je pa res da se z leti dodobra vprašaš kaj počneš.
Srečno

Pozdravljena,

boli me, da se kriviš v opisani situaciji. Pri 17 letih sem hodila s starejšim fantom. Tri leta. In v tem času se mi je skoraj zmešalo. Bil je priden, delaven, dober, ampak to pitje s kolegi je bila pa kaplja čez rob. Najmanj petkrat na teden je po službi zavil v bližnji lokal in se ga nacedil do konca. Če tvoj pride domov opit ti svetujem da mu daš ultimat. Ker sama sem bila tako “nora” kot si ti, vsakič sem ga klicala 10krat ali večkrat, mu tudi delala sramoto, ko sem ga iskala po lokalih in verjela sem, da sem sama kriva za to. Nisem bila in tudi ti nisi. Če zdaj tvojih prošenj ne upošteva jih nikoli ne bo. Kvečjemu se bo stopnjevalo. Pomisli, kako bo, ko bosta imela otroka. Mu lahko zaupaš, da bo takrat drugače? Prosim, že sedaj mu postavi ultimat ali pa odidi? Sedaj še ni prepozno. Sama sem ga zapustila in sedaj sem srečna, poročena in mamica malemu sinku in na preteklega partnerja gledam le kot na slabo izbiro in vedno se zahvalim vesolju, da me je prisililo da ga zapustim.

draga moja..tole pa je kot brala sama sebe 😞 razumem te, isto je bilo pri meni…mesalo se mi je, v glavi sem kar imela scenarije taksne in drugacne..
nato je prisel dan, ko sem se odlocla da je tega konec, da ne more jit vec tako naprej, zaradi njega, predvsem pa zaradi sebe.. sama sebi nisem mogla pomagati potrebovala sem pomoc, nasla sem jo v hipnozi in meditaciji in lahko ti povem, da je sedaj prav super, celo moj ne hodi vec zvecer ven, ampak je doma z mano ali pa greva skupaj..

Če je to kar praviš res, potem resnično ne vidim razloga za tvoje reakciije.

Praviš, da za tebe naredi vse? kaj bi potem še rada. Pri moških je odnos do gostilne pogosto odvisen od ženske. Moj gre rad, tega niti ne skrivam, vendar mu ne težim. Se zaposlim z drugimi zadevami. Po 15 letih zakona mu zaupam, neizmerno. Vedno pokliče, gre s kolegi vsake toliko, tega res ni veliko. Predvsem se mi zdi pomembno da jasno pove kam gre in tega ne skriva. In tudi ti pogovori z ločenci itd, to nič ne pomeni, boš začutila svojega deca boš videla da je zgolj samo pogovor. Kakšno rešitev ti priporočam? če tega ni preveč, se res kontroliraj, zamoti se s čim drugim. boš videla kako bo presečenen. Ni nobene potrebe po tvojiih reakcijah

Ze to, da se zavedas, da to ni ok je nekaj! Kaj pa ce bi poskusila it ven istocasno? Da si ti s tvojimi kolegicami in se zaposlis z razmisljanjem o drugih stvareh? 🙂

Mislim res si sitna. On popival, ni ga doma, ne javlja se ti na telefon, druži se s čudno družbo… V takšnem primeru sem se vzela roke in se vprašala. Ali ga lahko sprejmem takšnega kot je? Koliko energije mi pobere? Kdo sem jaz v tem odnosu? Me ponižuje? Zakaj me to boli, kje me stiska? Mi je to poznano, morda od doma? Poglej, meni se zdi, da to ni čisto odvisno od tebe. Lahko si lahko tiha in pridna, v sebi pa razpadaš. Kaj boš naredila, če dobita otroka? Jokala, kričala, samo sebe poniževala in morda malega pošiljala v gostilno…. Kjer mu bo tvoj z mirnim glasom povedal, da je mami zmešana in da naj gre domov. Glej, izbira je povsem tvoja. Lahko živiš kot živiš, lahko pa rečeš, da bi rada živela drugače in kaj je tisto, kar tebe sprosti. Mogoče šport, mogoče knjige, mogoče meditacija, morda poišči kakšno 12 koračno skupino za samopomoč, Alanon bi lahko bil primeren zate ali pa morda pogovor z terapevti. Ni treba, da tako trpiš. Mlada si še in cel svet je pred tabo.

Pozdravljena,

Nisi tecna… zivljenje je prekratko. Ne zapravljaj ga za nekoga, ki tebe in tvojih potreb ne postavlja na prvo mesto. Poglej vase in videla bos, kaj si zelis.
Prijatelji so eno, ljubezen je drugo. Najdi v sebi ljubezen zase in se ravnaj po svojih potrebah. Ce si nesrecna, bo treba nekaj spremeniti, oditi, se sprijazniti z njim…
Imej se rada in se vprasaj kaj si zelis zase. On se vec kot ocitno ne bo spremenil.

Srecno❤️

Se podpišem pod tole. Točno tako!

Prosim, prenehaj se obtoževati. Začni delati na svoji samozavesti in se začni imeti rada. Ker se nimaš dovolj rada, si odvisna od odnosa. Nekdo, ki ni odvisen od odnosa, bo sam sebi dovolj in se bo zavedal, da bo partner prišel, prej, ko slej.
Slednje, kar me moti v tem odnosu je NI ZAUPANJA. Ne zaupaš mu in niti on ne zaupa tebi. Ti ga kličeš ker si z njim obsedena, on se ti kasneje več ne oglaša. Vsega tega se v dobrem odnosu ne dogaja. Ti si zelo osamljena, ko je on v gostilni, ker sama sebi ne zadostuješ. Premlevaš v glavi s kom je on, kdo so ti ljudje…in se bojiš, da ga boš izgubila. In čemu strah? V pravi ljubezni ni strahu. Zakaj se ti on ne oglasi, ko je v gostilni? Zakaj tega ne počne, ko je sam na sprehodu, ali kje drugje? On ve, da ti je neprijetno, ko je v gostilni, pa še zmeraj to počne. Čemu? Se mar počuti v kletki, ko je s teboj in mu gostilna da svobodo?? In čemu mora biti v gostilni? Si morda pomislila, kakšni moški gredo za šank in se ne oglašajo več na klice? Tvoj moški je kar pogosto v gostilni, drugače ti tega ne bi pisala. In še več bo, če bosta imela otroke, takrat ga sploh videla ne boš. Pa ne reči eh moj pa ne bo. Vse smo tako govorile in le redkim so se besede uresničile. Zelo dobro poznam takšne moške, vse bodo naredili, da bodo kaj kmalu spet lahko pristali za šankom s svojo družbo, ki mu pomenijo krepko več kot ti. Vse bodo naredili, da bodo lahko krivdo obrnili nate : “Vse ti naredim, pa še na eno pivo ne smem, poglej kakšna si”. Počakaj še par let in boš razumela o čem pišem. V dobrem odnosu se redkokdaj zgodi, da bi katerikoli partner imel željo iti v gostilno in imeti tam čas zase in se ne odzivati na klice. Tu ni izgovorov. Seveda vsak rabi čas zase, da je sam s seboj, ampak NE V GOSTILNI. In v zdravem odnosu se partnerji oglašam na klice, če smo pri mobitelu, saj ni vzroka, da se ne bi. Še srečni smo, da slišimo svojega partnerja, če tudi smo že dolgo časa skupaj. Vprašaj se, v kakšnem odnosu si, vprašaj se kaj je narobe. V zdravem odnosu se nikoli nobeden partner ne obsoja, kot se ti in noben partner se ne počuti tako osamljene kot se ti. Draga moja, nekaj je narobe v obeh. Oba sta celota in oba tvorita odnos. Oba sta dolžna odnos izboljšati, če ga želita ohraniti, drugače bo iz dneva v dan le huje. Lp

Vem kako je, ko to počnemo. Kot bi nas nekak obsedlo in ne moremo spustiti kontrole. To kar počne on, nima veze s tabo. Ko boš ti spremenila svojo frekvenco, se lahko odziva nate drugače. Iz moje izkušnje, sem se morala naučiti veliko novega o sebi. Izprašati, zakaj to počnem. In sem se vpisala v šolo. Vzela sem si coachinjo. Veliko dela in rezultat je. Predvsem, da ne iščem srečo zunaj sebe in se začnem ukvarjati “z mojim notranjim svetom”. Ga umestiti, slišati, videti, predvsem pa čutiti sebe. Moja coach Adrienne Everheart. Lahko je drugače. Lahko smo zadovoljne v odnosih.

Težko razumem, kako imajo (imate) določene ženske tolikšno toleranco do pijancev. In potem se neumni komentarji v smislu, kako moraš biti ti drugačna, da se bo on spremenil.

Dekle, zbudi se. Moški, ki mu je vrhunec življenja pijančevanje, se ne bo NIKOLI spremenil. Še posebej zaradi tebe ne, “tečne babe”. Zakaj? Ker mu pijanska držuba in flaška pomenita več od tebe. Ti boš vedno na zadnjem mestu, vključno z otroci, če jih boš kdaj imela z njim. Ko se bo pojavila najmanjša težava ali nesporazum, bo tekel v gostilno. Posledično boš vedno sama za vse, sama boš vzgajala otroke in skrbela za dom, fizično in finančno, ker bo on “svoj” denar zapravljal v gostilni, namesto za pijačo. Pa tudi mjemu boš le služkinja, dobra le za otroke pedenat in mu prat gate – in popolnoma za nič drugega.

Sprejmi odgovornost do sebe in svojih bodočih otrok, in ga načevljaj takoj, ne glede na to, koliko misliš, da ga imaš rada. On to samo izkorišča in manipulira s tabo, ker si mu dobra le, ko te rabi za kaj. Je dovolj spodobnih odgovornih moških zate, ki jim bo družina pomembnejša od pijančevanja. Zaupaj vase in v svoje občutke ter si najdi nekoga, ki te bo vreden!

Meni se zdi nenavadno, da ima tvoj fant same take prijatelje (južnake, kot si se sama izrazila). Če je hodil v slovensko osnovno in srednjo šolo in če je ostal v domačem kraju, kako to, da nima prijateljev iz otroštva s podobnim načinom razmišljanja?

Če pogledaš čisto racionalno: skupaj sta že osem let. Se ti ne zdi, da če bi ga ti “južnaki” lahko okužili s svojim načinom razmišljanja in odnosom do ženske, da bi ti to že opazila? Očitno glede tega razmišlja s svojo glavo in na partnerko gleda drugače, se pa dobro ujamejo glede nekaterih drugih zadev in se mu zdijo zanesljivi kolegi. Ta tvoja histerija je predvsem odraz popolnega nezaupanja v njegovo pamet, lahko bi rekli tudi nespoštovanja do njega kot do osebe. Pripisuješ mu nekaj, česar absolutno ne počne, poleg tega pa si tudi prepričana, da je tako neumen, da se pusti prepričati vsakemu, ki ima pet minut časa, in sploh ne uporablja lastne pameti.
On tebi zaupa, spoštuje tvoj čas, spoštuje tvojo potrebo po druženju s prijatelji in ti takrat da mir, da lahko uživaš. Poleg tega je, kot opisuješ, dober in pozoren partner. Kaj bi pravzaprav še rada?

Komentiram ob predpostavki, da ne gre v gostilno vsak dan, ampak bolj občasno.