Spoštovani,
na vas se obračam zaradi petletne hčerke, pri kateri sem začela opažati težave in neprilagojeno vedenje, a ne vem, kako naj ji pomagam. Zadeva sicer še ni huda, vendar se bojim, da bi postalo ob vstopu v šolo slabše.
Opažati sem začela, da ne sledi navodilom, pravzaprav jih celo sovraži. Vzgojiteljica je kdaj omenila, da ne želi sodelovati pri aktivnostih, pri baletu (na katerega je sama želela) stoji od zadaj, ne posluša učiteljice in je ne gleda, zelo nerada pride na vrsto in spušča naprej vse ostale, da poskusijo te večkrat, sama se še enkrat postavi na konec vrste. Ko pride na vrsto, skoraj ne želi poskusiti … oziroma naredi vse tako na pol. Ko sem končno iz nje izvlekla, kaj je narobe, je rekla, da je želela na balet, ker je mislila, da bo fino, sedaj pa je ugotovila, da ni, da je težko.
Tudi doma je podobno. Če ji želi kdo kaj reči, jo popraviti (kar ne počnemo pogosto), ji kaj pokazati ali jo naučiti, se brani, ne želi poslušati, večkrat se celo razjezi.
Vedno bolj se mi dozdeva, da je nesigurna vase, da se boji, da ji ne bo uspelo, čeprav resnično ne vem, od kod takšno mišljenje. Z možem sva zelo ljubeča in jo spodbujava, ne kritizirava, večkrat pohvaliva in ji dava vedeti, da jo imava rada ne glede na vse in da ji ni potrebno biti v vsem dobra. Očitno sva vseeno nekje zgrešila.
Potrebovala bi pomoč. Bolj kot zanjo, verjetno zame. Ne vem, kako naj ji pomagam, da bo samozavestnejša in bolj prilagojena.
Hvala za kak nasvet.

Pozdravljena.
Očitno je v neki stiski, ki pa jo ne zna povedati. Toliko stari otroci še niso sposobni povedati svoje afektivne zgodbe, jo pa z vedenjem izražajo. O tem boste več zvedela v knjigi Celostni razvoj otroških možganov, kjer je opisanih več metod, kako lahko pristopimo otrokom. Vsekakor je na vaju z možem, da nekako ‘sestavita’ njeno notranje doživljanje, da ji ga pomagata ubesediti. Kadar so otroci v neki stiski, je potrebno vedenje pogledati tudi z nekega širšega konteksta. Lahko, da se ji je na baletu kaj zgodilo, lahko da se je kdaj počutila osramočeno, lahko da je kdaj naredila kaj narobe.. Včasih so lahko kakšne stvari, ki nam odraslim sploh ne bi prišle na misel. Pogovarjajte se z njo, ampak tako da skupaj raziskujeta njeno počutje. Tudi na njen odziv doma. Pa ne tisti trenutek, ko je vznemirjena. Potem, ko se umiri in imata kakšen trenutek bližine. Recimo zvečer v postelji. Pogovarjajte se tako, da se zanimate, da jo sprašujete in potem poskusite sestaviti zgodbo in ji dati besede. Ne premišljujte, kje sta naredila narobe ali zgrešila. Saj ni vedno tako. Ko otroci odhajajo od doma v različne socialna okolja, je to za njih tudi stresno. In očitno ji nekaj ne znese. Samo odkriti je potrebno, kaj in zakaj je jezna.
Skupaj raziskujte in jo boste začutila. Vaš strah in skrb pa ne bo v pomoč niti vam niti njej.
Želim vam vse dobro.