5 let nazaj sem spoznala nekoga, ki mi je zavrtel tla pod nogami. Nikoli prej čutila take fizične privlačnosti. Šele takrat ugotovila, se opravičujem, a drugač ne morem napisat, da mi tam od spodaj vse deluje tako kot mora..hmm. Enkraten občutek! Skratka naredil je vse, da sem se zraven še zaljubila vanj. Žal sem bila takrat v dolgoletni zvezi, v kateri takih ali podobnih občutkov nisem doživljala. Očitno sem podzavestno verjela, da mora obstajati nekaj več. In je! Da se vrnem k “nekomu”..2 leti tipkanja, 2x se samo dobila, začela z njim zgolj zarad sx. Prislo tako daleč, da je dejal da ne želi biti razlog propada moje zveze -vedela sem še preden sva imela fizični stik, da je to že itak propadlo -dajal mi je ves čas zelo mešane občutke, govoril vse kar si želi vsak slišati, med najinim odnosom se je sicer dobival tudi z drugimi za katere mi je povedal, bila sva tudi na prijateljski ravni..jaz sem tista ki je čakala da se odloči zame..hah..pa se ni. No tu sem jaz zafrknila, kajti ko sem nazadnje zvedela s kom se je spečal -iskal je moj blsgoslov-, sem mu nakazala da ta oseba ni okej -bila sem ljubosumna, priznam. No ta zveza je propadla ker ni bilo okej in to osebo je takrat skrival pred menoj. On je imel mene očitno za rezervo, če mu slucajno ta zveza propade. Takrat sem enodtavno popiz….ga pustila, vsaj on tako pravi in me danes to neznansko še vedno mori. Od prekinitve stikov je minilo 3 leta. 2x se srečala vmes, sem ga ignorirala, ga je zabolelo in mi 1 leto nazaj napisal opravičilne smse. Samo tolko da me je spet zjeb… Nazadnje se srečava in se poskuša skriti pred mano, me ignorirs..hah..oba otročja..pa nisva otroka.. v meni pa vsi organi takrat ponoreli, ko sem ga vidla.. On očitno uživa danes..prekl…facebook..zakaj sem pogledata fotko?! Zakaj me še vedno zanima?! Kaj naj? Vem nimam razčiščeno z njim, zato me tudi mori, a jezna sem, ker je on preko sms razčistil z mano. Vem, tu se moj ego oglaša, a kako tud tega utišati.. največji problem pa je, da ne morem nikakor zaživet normalno s svojim partnerjem. Pri njemu ne čutim tako kot sem ob tistem “nekom”. Žalostna, jezna, ne znam naprej, tistega nekoga ljubim a hkrati sovrazim.. ali morebiti sovrazim sama sebe. Hvala za branje.

Kot bi brala svojo zgodbo, svoje misli… S tem, da sem jaz na slabšem. Poznam ga že kar nekaj let, videvam ga velikokrat. Predstavljaj si, da moraš biti ob nekom takem normalen, se obnašati kot da je vse ok, v tebi pa vse gori, te boli, vsaj jaz…in te popolnoma razumem. Mogoče se bo slišalo res čudno, ampak ko je bil on v moji bližini, sem se šele zavedala, kaj pomeni, če te nekdo privlači. Z njim bi počela in delala vse tisto, kar z drugim nisem in niti ne bi. Meni se je zdelo, da je bila ta medsebojna privlačnost obojestranska. Pa ne samo meni… še vsaj 3 drugim. V bistvu se mi je dobesedno mešalo v njegovi bližini. Ubil pa me je tisti dan, ko mi je položil karte na mizo in mi jasno dal vedeti, da med nama ne bo nič. Čeprav se je obnašal, kot da se bova požgala za prvim vogalom! In tisti poljubi… pač, nisem še nikoli čutika take elektrike skozi celo telo… te pa sprašujem, kako si lahko prenesla, da je tvoj imel druge? Mene je to ubilo do konca. Najprej samozavest… pač, kaj ima tista druga, da nimam jaz? Ljubosumje je švigalo iz mene, da ni bilo za zgrešiti. Mene zaboli, ko vem, da je drugje… pač boli me 25 ur na dan. In potem si predstavljaj, da moram vse te občutke skrivati, ko ga srečam na kaki rojstnodnevni zabavi-ja, na žalost je družinski frend. Mislim da me ta bolečina že tolko ubija, da sem postala apatična.. sej on to ve. Ve da me je prizadel. Ve da ga imam noro rada. Vem pa tudi, da ga ne morem prisiliti, da bi me imel rad na tak način, kot bi si jaz želela….
Pri nama ni bilo ovir, lahko bi bila skupaj. Oba samska. Jaz sem si to noro želela… kolkokrat sem se zbudila, ker sem sanjala, da je zraven mene. Da se zbudim z njim. Ampak pač…ni…
In sem dala šanso nekomu, ki mi je naklonjenost do mene dokazoval že uh časa nazaj. Hodiva na pjačke, sprehode…je pozoren, ni da ni.. ampak ni ‘on’. Včasih me vpraša, zakaj sem zamišljena, žalostna. Pa se izgovorim, da je bil naporen projekt v službi, karkol, samo ne želim mu priznati, da v bistvu ko sedim z njim, razmišljam o ‘njemu’… iz mene kar bruha bolečina, ker mi ne gre v glavo, sem si res vse v svoji glavi napletla? Očitno… in spolnost? Jaz se počutm paralizirana. Ne morem se sprostit, ne morem nič. In mu navedem razlog, da bi rada šla počasi in on to pazi, razume. In čaka.
Od prijateljev me noben več ne razume. Zato sem zadnje čase rajši doma in sama s sabo. Sej se ne razumem niti sama več. Pač bi rad šla naprej v življenju. Pa ne morem. Ampak bom mogla.
In ‘on’… ne vem, od začetka mu ideja, da se pač ne bova več videla, ni bla ravno ok. Predvidevam, da je vse skupaj jemal v izi, ker če bi mu bilo pol tolko težko kot meni, bi rabil čas. Za novega prijatelja ve. In je vesel za mene. Čeprav sem včasih dobla občutek, da bi ga najrajši zadavil.. ampak to so bila zgolj moja predvidevanja. Trenutno stikov nimava, se pa izogibam tudi krajev, kjer bi ga lahko srečala. Se mi zdi, da mi je mal lažje.. Fb niti ne želim gledati, ker mi je potem hudo.
Ne vem kakšen nasvet naj ti dam.. ne vem kakšna je bila pri tebi situacija, da nista prišla skupaj (vem da imaš partnerja, pa vseeno). Jaz sem se ga 2krat orenk napila/še slabše… hotla sem, da bi bil ljubosumen/ni bil, no, vsaj kazal ni tega. Tako da pojma nimam, kaj naj ti svetujem. pa razumem čisto in popolnoma. Predstavljam si, kaj doživljaš, ker jaz enako.
Mogoče pride dan, ko nama bo vseeno.. ko jih bova videli, bova ravnodušni. Upam da pride in to čim prej.
Pač, moški ne komplicirajo… če želijo biti z neko bejbo, bodo. No, to je bila prva stvar, s katero sem se mogla sprijaznit.
Bom zelo vesela, če se še kaj oglasiš. In drži se! Naj ti bo vsaj malo v tolažbo, da je nekje še nekdo, ki preživlja isto kot ti 😉

Mene zabava pesem MI2 Cista jeba ko sem sita moskih. Ko pa pomislim da jim po 40em doktor po riti sari in isce prostato se toliko boljse za njih. Res!

Niso vredni da unicujejo zenske. Upam da se tema 2 tipoma in mojemu bivsemu vse igrice duplo vrnejo nazaj v lifu.

Ker igrali se bi, zvezo pa bi meli z drugo. Saj pa nismo kurbe in s tem me pune uzalijo.

Spolna kompatibilnost je med ljudmi zelo visoka. Na eni strani imamo vtič, na drugi vtičnico.. samo še nekaj malenkosti je potrebno dodati, da bi tipsko vse delovalo:
V prvi vrsti je to različni imunski sistem (aka feromoni), ki omogočajo potomcev višjo procentualnost preživetja (trenutno živimo v začasni oazi anti-biotikov).
V drugi vrsti so to vedenjski vzorci, kjer vsak iz svoje primarne družine prinese določene MANJKE.. nekaj, kar družina ne obvladuje.. običajno kakšno čustvo – recimo: jezo. Privlačni so nam ljudje, ki ne obvladujejo (skrivajo) iste stvari, kot mi sami.. ker nam to daje teoretično možnost nadoknaditi zamujeno.
V tretji vrsti so zunanja znamenja zdravja (tudi v navezavi s prvo vrsto), kot so višina, simetrije, kvaliteta polti, las itd.

“Živalska privlačnost”, kjer pač se telo odzove, tako kot ga je evolucija ustvarjala milijone let (človeka nekaj 200.000 let), nič ne pomeni oz. Ne nakazuje kvalitetnega odnosa v smislu sodobnega vzorcev partnerstev.
Sodobni vzorec ni star niti pol stoletja, zahteve pa so praktično nemogoče: ne samo, da je partner ekonomsko vzdržen (prejšni vzorec), temveč tudi čustveno (vzorec od romantike 19. Stoletja naprej) in v sodobnem svetu še: seksualni guru (začetnika sta Masters & Johnsonova).

In tako imamo problem. Seksualno smo ljudje visoko kompatibilni. Ne pa tudi čustveno, vedenjsko, ideološko itd.

A ti opisuješ mojo zgodbo? Pri rosnih petnajstih sem se znašla v vrtincu, katerega opisuješ ti. Osem let sva se dobivala. Takrat on varno poročen, jaz samska frklja kateri svet leži pod nogami. Nemogoče prekinit in nemogoče pozabit. Nihče drug mu niti približno ni podoben. Potem sem se preselila. Nekega dne njegov telefon ni več zvonil. Številka ne obstaja. Dnevi so minevali, vsak dan je bilo manj spominov, ujela sem se v nov vrtinec.. novo okolje, spoznavanje novih ljudi, kariera, kmalu končno partner, ki ga nisem primerjala z njim, kasneje družina. Nekega dne ni bil več stalnica v mojih mislih. Potem se je le še zelo redko znašel v sanjah. Pozabila sem vse občutke, ki mi jih je povzročal, pozabila sem najin odnos, posledično njega.
Dvanajst let od zadnjega srečanja se znajdeva en nasproti drugega. Doživljala sem konec sveta. Ni ga še bilo trenutka v mojem življenju, ko bi se počutila tako nemočno, razbito, a hkrati srečno. Glede na tisti trenutek vem kaj pomeni, da se čas ustavi, da okolica izgine, da ostane samo še neustavljiva energija, samo še on. Tokrat je bilo še težje, ker me družina ovira pri odločitvah. Moje misli so se pretakale iz skrajnosti v skrajnost. Od “samo eno življenje imaš, izkoristi ga, da ti ne bo kdaj žal”, do “ceni tisto kar si si zgradila z možem, razen neustavljive privlačnosti od njega nisi dobila nič”. Trpel je on, trpela sem jaz. Bila sem hude bitke. Bila sem spet neustavljivo zatrapana najstnica. Cel teden po srečanju nisem jedla, nisem spala, sanja se mi ne, kako sem lahko funkcionirala. Čas in razdalja sta naredila svoje. Nehala sva si pisati smsje, nehala sva dolge ure klepetat po telefonu, nehala sva se ozirat po domačem kraju, če se bova kje srečala.
Še vedno ga naključno srečam. Še vedno se mi sprožijo hormoni, še vedno me neustavljivo vleče k njemu. Ampak sedaj s tem lahko živim. In cenim, da sem imela tudi to priložnost, da sem ljubila in se predajala brez meja.
Samo po sebi se ne bo rešilo. Privlačnost, ljubezen, seksualni nagon je nekaj, kar je močnejše od razuma. Veliko volje in moči je potrebno za sprejemanje zavestnih odločitev. Srečno.

Moraš razumeti, da ti občutki niso bili realni, ampak so bili bolj spomin na preteklost. Prej si jih nezavedno porinila v ozadje, da boš šla lažje naprej v življenju, ko si ga zagledala, pa so se prebudili oziroma si se nanje spomnila. Dobro, da nisi nasedla in se temu predala, ker bi na koncu lahko ostala tako brez družine, kot brez tega tipa.