Smrt – konec nečesa. Resno?
Sem v sredini 40-tih let in odkar pomnim razmišljam o smrti. Pravzaprav o samem “ritualu” – pogrebu. Želje že sedaj malo trosim okoli. Bolj iz neke meni nerazložljive potrebe, da se moj zaključek naredi kot je treba. Ne želim npr, da se me pokoplje (raztros), vendar želim, da se moje ime napiše na družinski nagrobnik, ne želim župnika, ne želim črnih oblek pogrebcev (razen, če bi si jih posameznik resnično želel) in želim nekaj točno določenih pesmi. Všeč pa mi bi bilo, da bi tudi vsak kaj povedal (ne rabi dramatizirat) pa tudi, da vsak doda kak dodatek k tem “ritalčku” npr. se odvrti še njegova glasbena želja. Tako bi skupaj praznovali/žalovali… se ustavili.
Vse skupaj bolj v smislu, da se tisti, ki bodo prišli na pogreb zavedajo minljivosti in so hvaležni za življenje, ki ga imajo in na katerega lahko (še) vplivajo.
Sem pa presenečena. Razen nekaj treznih posameznikov, ki so to vzeli kot golo dejstvo in brez problemov zapopadli temo, se večina ostalih ni želelo pogovarjati o teh stvareh. Tema je bila seveda splošna. Ni letelo na njihov pogreb 😉
Menim, da je za miren “prehod” potreben tudi čas. Ne razumem zakaj se vsem tako mudi s pogrebom. Večina si želi, da se pogreb opravi čimprej in čimhitreje. Kam se vam mudi? 🙂 Človek je že mrtev. Mislim, da je prav, da si vzamemo čas (če si ga že prej nismo) in resnično razmislimo o umrlemu. kaj si je želel? Kdo je bil? In se poslavljamo od njega počasi. Z organizacijo pogreba: takrat opaziš kdo ga je imel res rad, kdo mu je kaj zameril v življenju, kje so še skupne niti med še živečimi. Je bil dober človek ali je naredil več slabega? Naj bo pogreb tak, da se resnično poslovimo. Ne samo zakopljemo.
Ni pravično, da se takoj po smrti zakopljemo v dedovalne tožbe/procese. Tudi to se zgodi, ja 😉 In ko mislimo, da bomo po hitrem pogrebu lahko potem še dolgo in mirno sami v sobi žalovali… he! Prvi zvonec, prvo sožalje in takoj potem: “Kaj boš pa zdaj s to hišo/sliko/podjetjem (_______________- vstavi na črtke poljubno) ki jo je vaša mama/oče/mož imela tamintam?” Poznate to? V resnici je malo smešno. Ali pa tudi ne. V vsakem primeru – tega je veliko preveč.
Na tem mestu je včasih dobro tudi malo pomisliti kaj se bo dogajalo po naši smrti okoli dediščine. No, če imate vsega sorodstva vrh glave pa ni panike. Takrat lahko pustimo, da se po naši smrti še malo ukvarjo s tem. 😉
Kako pa vi gledate na to? Bi se želeli o tem pogovarjati, da se ve kakšne so vaše želje? Imate kakšne posebne želje? Si že sedaj pripravljate teren (nakup groba ipd)? sploh vidite smisel v tem?
Sem v tvojih letih in pred kratkim so mi naši resnično specialisti odstranili precejšen del mojih nekoč zdravih organov. Sedaj sem zdrava. Vendar nemirna. A srečna.
Borim se sama s sabo, da ne zapadem v malodušje. Imam otroke, ki jih še dolgo ne želim zapustiti.
Vse to pišem z namenom. V tem času sem spoznala veliko stvari o sebi. Tudi jaz sem ugotovila, da želim pustiti nekaj za sabo. Močno korenino. Močno družinsko drevo. Zavedam se, da bom nekoč tudi jaz odšla. Moj spomenik bo na Žalah. Prav tako pa tudi v srcu mojih najdražjih.
Zelo veliko mi pomenijo obredi. Že sedaj jih imam s svojim možem, ko si pripravljava kosilo. Imamo obrede, ko se dobimo z otroci. Od nekdaj občudujem naravo. Ljubim naravne vonjave in žive barve. Vsi ti naravni običaji, ki sem jih s srcem vtkala v naše družinske vezi, bodo zagotovo tudi del pogreba.
Lepo je, da tako preprosto gledaš na te stvari. Nekateri od nas, ki smo (bili) bližje smrti res nismo vedno najboljši sogovorniki pri takšnih temah. Ko bi le lahko.
lep dan ti želim