Bilo je sončno sobotno jutro. Bila sem dobro razpoložena, ko sem opazovala nov dan.
Naenkrat se moje razpoloženje spremeni, pojavi se občutek nevarnosti in jasno spoznanje, da naj bom previdna. Počasi je ta občutek zbledel in sem na to pozabila. Naš kosmatinec je vsako jutro komaj čakal, da smo šli z njim na sprehod. To jutro pa začuda ni bil razpoložen za sprehod. Ko sem mu namestila povodec, se sploh ni hotel premakniti.
Zopet se je v meni pojavil občutek nevarnosti in strah. Točno jasno je bilo spoznanje, da me ne moji običajni sprehajalni poti čaka nekdo, ki namerava v mojo glavo vreči kamen. Noro, kako jasna slika v glavi.
Odprem BB in preberem, da sem bila po živali obvarovana.
Dogodki, ki so sledili, so bili jasen dokaz, da nisem nora ali drogirana.
Ni mi bilo jasno, kaj sem lahko tako hudega nekomu naredila, da mi želi tako škodovati.
Uf, leta morajo preteči, da človek dobi bolj jasno sliko. Škodovati mi je želel nekdo, v katerega sem se zaljubila. To je bila kombinacija mislim da obojestranske zaljubljenosti, prepovedane ljubezni, strašnega občutka manipulacije, možnosti osramotitve. Ni da ni. Zraven pa še strah za lastno življenje, kot ga še nisem doživela.
Danes ga razumem. Da ogromna bolečina in prizadetost lahko povzroči tudi zelo krute reakcije. Najbrž je imel občutek, da se norčujem iz njega ali da mu želim škodovati.
V bistvu sva oba zelo trpela. Naj Bog tudi to obrne v dobro.

ok

Bilo je obdobje v mojem življenju, za katerega upam, da se ne bo nikoli več ponovilo. To je bilo obdobje strahu, ko sem čutila, da me opazuje oseba, ki je do mene čutila sovraštvo.
Kasnejši dogodki in splet okoliščin so pokazali, da so moja čutenja prava.

Nekajkrat sem bila v veliki nevarnosti, najbolj strašljivo pa je bilo, da si ob večerih nisem upala iz hiše. Čutila sem, da nevarnost prihaja iz bližnjega gozda.
O teh svojih občutkih nisem veliko razlagala, če pa že sem, nisem povedala, da najbrž poznam osebo, kateri sem se tako zamerila.
Verjamem v duhovni svet, naslednji dogodek mi je moje prepričanje samo utrdil.
Pozno ponoči sva se s prijateljico pripeljali z avtom pred domačo hišo. Naenkrat mi je postalo strašno tesno pri srcu. Moja prijateljica, ki je zelo senzibilna oseba, mi je z jasnega neba dejala, da ima zelo slabe občutke. Kaj neki da se dogaja v bližnjem gozdu in da ima občutek, da so se demoni prilepili na avtomobil, v katerem sva sedeli pred hišo.
To noč je prijateljica prespala pri meni doma. O mojih strahovih ni vedela kaj dosti, najmanj pa to, kdo po mojem mnenju povzroča te moje stiske.
Ko sva ležali v postelji, mi naenkrat reče, da je v kotu sobe vidi deloma in da ima obraz podoben osebi XX. Bila sem šokirana, ker je povedala ime točno te osebe, ki naj bi bila vzrok mojih strahov.
Presenečena sem bila še bolj, ker še o tej osebi nisva nikoli pogovarjali. Tudi tokrat je ostalo samo pri tej opazki. Menim, da je ona hitro pozabila na to. Meni pa je bila svojevrstna potrditev.
Dolgo sem potrebovala, da sem premagala ta strah. Ugotavljam, da so zrna tega strahu še ostala. Da se te osebe še vedno bojim.
Želela sem razčistiti to zadevo in sem se opogumila in mu napisala pismo, da mu oproščam, kar je bilo med nama narobe in da ga tudi jaz prosim, naj mi odpusti, kar je bilo narobe z moje strani. Nisem pisala o nobenih podrobnostih.
Nobenega odgovora nisem prejela.