V naših srcih je veliko bolečine in trpljenja, ranjene preteklosti in neprestanega iskanja. Želimo si biti ljubljeni, svobodni, sprejeti, spoštovani, modri, razumni, sočutni,…
A dejstva so velikokrat ravno drugačna.Plazimo se v naših temnih, zatohlih močvirjih zamer, strahov, besa, jeze, zavisti, pohote, osamljenosti, negotovosti,..
Razdeljeni smo med tem, kaj si v resnici želimo in kaj smo. Nimamo moči, smo preleni, strah nas je, vedno najdemo opravičilo zase, … da bi v svojem življenju kaj korenito spremenili.
Svoje resnične potrebe srca smo zamenjali za adrenalinska doživetja, hedonizem, neobčutljivost, … , ki nas trenutno dvigne, da se potem lahko ponovno potopimo v tesnobo, depresijo, odtujenost.
Stik z drugim človekom, trk z drugim planetom, odpiranje zunanjemu svetu nam dejansko pokaže, kje smo. Drugi nas jezijo, nam zavidajo, so nesramni, drugi so vsega krivi. Vedno najdemo opravičilo, da smo lahko žrtve.
V bistvu, pa izbruh naših čustev samo pokaže, kje dejansko smo. Kaj je v naši notranjosti in kaj določena oseba sproži v nas. Naš odziv na drugo osebo je naša odgovornost.
Kako obvladati naša čustva v sebi in kako priti do tega, da ob drugih ne bomo prizadeti, da naša reakcija ne bo nesramna, žaljiva, arogantna, posmehljiva,… da se premaknemo iz vloge žrtve, kjer nam drugi hočejo škodovati, konstantno manipulirajo z nami v LEPŠI NOTRANJI SVET, kjer lahko vidimo drugega na drugačen način. Ko spoznamo, da je tudi na drugi strani človek, ki je kombinacija kreposti in slabosti in v prvi vrsti želi zadovoljiti svoje potrebe na tak ali drugačen način.
Tako imamo v življenju priložnost spoznati ljudi, ki so balzam za našo dušo, ob katerih se dobro počutimo, ljudi, ki nas ranijo in nas učijo odpuščanja. Vsak človek je svet zase.
Vstopati v svoj notranji svet in ga prepoznavati je resnično raziskovanje. Slepi, gluhi, prevzetni, leni nismo sposobni prepoznati svoje bede in se odločiti za nov dom brez plesnobe in smradu. Za sončen in svetel dom, kjer je bivanje radost.
Naučili smo svoj um, kako naj obvladuje naša čustva. Navidezna prijaznost, navidezno sočutje, navidezen mir. Kjer ni spontanosti, kjer drugemu dovolimo priti samo tako blizu, da bo naš um še zdržal pritisk, da se sistem ne bo zrušil. Da nas slučajno ne popade bes, jeza, da se še uspemo obvladati. Tako življenje je kot življenje na bojni fronti, kjer je vedno treba biti v pozornosti, v napetosti,… Kjer je človek utrujen od vsega laganja sebi in drugim.
Da se naše srce lahko odpre, je potrebno prebiti oklep, odstraniti okove in zapahe. To pa boli. Prepoznati je potrebno, da je naše srce ranjeno, da potrebuje ljubezni, da je lahko ozdravljeno. Neskončna ljubezen nas čaka, nas vabi, da ji odpremo srce. Je potrebno s pravo ponižnostjo prositi božansko luč, neskončno ljubezen, da posije na naše bedno srce in ga spremeni. Ne, tega ne moremo sami storiti. Ne moremo spremeniti svojega srca.
V stiku s človekom, v dotiku, , v mislih… lahko začutimo drugega človeka in zaznamo energijo, ji jo nosi in jo širi. Kdor premore veliko čiste ljubezni, je zdravilo za naše srce. Zdravi našo dušo, našo preteklost, nas dela vredne in sprejete.
Odloči se, da želiš nositi ljubezen ljudem in doživel boš nov nepoznan svet.

Živeti svojo vrednoto na vseh področjih življenja
https://www.fos-unm.si/media/pdf/forum/21_forum/FORUM2009-Zadel.pdf