Iščem prijatelja/-e.
Zdravo,
če bereš moj post, ki je sicer malce bolj obsežen, pa vendar; hvala in upam, da se tudi ti najdeš v njem.
Star bom 24 let, imam redno zaposlitev, krasne sodelavce, družino in odnose znotraj družine. Primanjkuje pa mi prijateljev. Ko govorim o prijateljih ne mislim na tiste, ki te pokličejo ali pa pišejo samo takrat ko kaj potrebujejo. Takih poznam in imam v bližini dovolj, vendar me takšni ljudje ne zanimajo. Jih sicer pozdravim, ko jih srečam, pa mogoče kakšno besedo več še rečem. Kaj več me o izkoriščevalcih, ki mislijo samo na svojo rit ne zanima.
Govorim o pravih prijateljih, s katerimi se lahko pogovarjaš o čemer koli, včasih tudi o najbolj “neumnih” stvareh, pa te vseeno ne obsojajo. Greš skupaj v hribe, na morje, kino, kakšen avtomobilski ali drug sejem, tekmo, itd. Spoštujejo in sprejemajo te takega kot si.
Nekaj o moji preteklosti: Skozi šolska leta se mi nikoli ni uspelo prav zares “vklopiti” v družbo sovrstnikov, ker po njihovih merilih nisem izpadel dovolj “cool”, zanimiv. Seveda sem se pogovarjal in imel nekaj sošolcev z malce bolj prijateljskimi odnosi. Spomini na šolska leta pa so zame vseeno bolj mračen spomin, kar je posledično vplivalo, da sem si nekako “izdelal” obrambni mehanizem pred ljudmi, ki me nikoli niso dobro sprejeli. Najhuje mi je bilo, ko mi je v 9. razredu osnovne šole, nekdo v času odmora pred vsemi na hodniku pred učilnicami rekel, da me itak noben ne mara, ter da je bolje da se ubijem. Če sedaj za nazaj pomislim, me sam komentar niti ne prizadene.. bolj me je prizadelo, da so se vsi, ampak res vsi po izjavi komentarja smejali. Prav nihče z mano niti besedice ni spregovoril in me vprašal, ali se v redu, ter da naj ne poslušam in se sekiram zaradi (se opravičujem izrazu) idiotov.
V srednji šoli je bilo malce boljše, še najbolje mi je bilo na faksu.
Posledično je name vplivalo to tako, da sem se zaprl vase, in nisem bil več tako samozavesten, ker me je bilo vedno strah, da ljudem okoli sebe ne bom zadosti “cool”.
Razumem dejstvo, da sem nekaterim ljudem bolj simpatični, drugim pač manj. Tako pač je. Vseeno pa to spremeni, da sem imeli zaradi sovražnih ljudi odvzeto otroštvo med sovrstniki – v času, ko sem prave prijatelje najbolj potreboval.
Sedaj pa v nekaj o moje življenju danes: kmalu bom dopolnil 24 let, imam redno službo s katero se zaenkrat zelo zadovoljen. Ne obsojam ljudi, ne glede na raso, spol, nacionalno pripadnost, religijo, spolno usmerjenost, itd. Dokler me nekdo spoštuje, bo to dobil od mene tudi nazaj. Včasih sicer uporabim kakšno obliko humorja, ki lahko v tistem trenutno izpade “nestrpno”, vendar pa nikoli ne mislim nič slabega. V hecu.
Kaj rad počnem, hobiji: v primerjavi z večini moških me ne zanimajo tipične moške stvari (nogomet, pivo in hvaljenje s koliko puncami so že bili). Zanimajo me filmi, na splošno zdravo življenje, hrana, včasih tudi kakšna dobra knjiga, kakšna računalniška igra, shopping, astronomija, poljudnoznanstvene oddaje, zgodovina, biologija, smisel življenja. Zanimive so mi tudi kakšne bolj nore stvari, kot so na primer razmišljanje o tem ali živimo resnično življenje ali pa smo zgolj samo računalniška simulacija. Zadnje čase, pa me je zelo začelo zanimati kodiranje in grafično oblikovanje – začel sem delati na ideji za aplikacijo, in zaenkrat poteka v smeri, da mi bo uspelo napisati kodo za aplikacijo, pripraviti grafično podlago in objaviti aplikacijo na mobilno platformo App Store. Kljub temu, da tega nisem študiral, mi je postalo fascinantno in nekaj kar se želim naučiti. Cilj mi ni, da postane aplikacija naslednji Talking Tom in milijonski dobički. Če bo nek dobiček iz tega bom seveda vesel in mi bo prišel prav, ni pa to glavni cilj, čeprav so nas v šoli učili da je glavni in edini bistveni cilj podjetništva dobiček. Bolj mi je pomembno znanje ki ga bom pridobil in nove izkušnje. Znanja in izkušenj pa se z denarjem ne da kupiti.
Kaj si želim: želim spoznati prave prijatelje, ljudi, ki mi bodo pomagali pri ustvarjanju lepih in veselih spominov v času življenja, ki me je bilo dano. Odprt pa sem tudi, da bi se iz prijateljstva razvilo več. Ženska ali moški, ni važno… važno je, da bom lahko spoznal osebo, s katero bova drug drugega dopolnjevala in izpopolnjevala. Spolni odnosi niso glavna stvar, tako da nisem pravi naslov za tiste, ki imate samo to v glavi ali pa kakšen “one night stand” ali kako se jim že reče… Je drugih spletni strani in ljudi za takšne stvari zadosti in me ne zanima.
Sem z Gorenjske, največ v Kranju in Tržiču. Tako, zaenkrat je to z moje strani vse. Če se najdeš v mojem kupu besedila, mi lahko pišeš. Če pa ne, sem si pa vsaj dal te besede s svoje duše in se počutim veliko boljše. Srečno.
Prav žal mi je za tale dogodek iz 9. razreda OŠ. Zanimivo, kako veliko ljudem je lahko izreči nekaj takega in kako malo jih pomisli kako težko je kaj takega slišati. Seveda, itak nima posebne teže, gledano racionalno, ker nisi v ničemer slabši od tistega, ki ti je tole rekel in od tistih, ki so se smejali. Gre za neke otroške fore in sprejemanje ali zavračanje na podlagi nekih čist nepomembnih in nebistvenih kriterijev, ki se jim v tistem obdobju zdijo ali ne zdijo kul. Verjamem pa da v čustvenem smislu ni bilo lahko,… ko si otrok in ko se ti zdi da je ves svet, kot ga poznaš, proti tebi, ti pa moraš stat pokončno. No, jaz imam glede takih otrok (in kasneje odraslih) posebno spoštovanje!
Kar se tiče pa ostalega, kar si zapisal, zdiš se mi zanimiv in prijeten fant in upam, da si najdeš tudi take prijatelje. Jaz bi imela z veseljem takega prijatelja, če bi bila tvojih let.
Srečno!
Živjo,
tudi sam sem pri 25 letih v podobnem položaju kot ti. Tudi jaz sem redno zaposlen in z navzven odličnim življenjem, a mi primanjkuje prijateljev. Glede na to, da imava podobne hobije oziroma razvedrila, se mi zdi, da bi se morda lahko dobro ujela.
Tako da če si za, mi povej način, kako naj te kontaktiram, pa si morda začneva malo dopisovati. Jaz sem sicer iz Ljubljane.
Zdravo z Gorenjske v prelepo Ljubljano.
Hvala za sporočilo, ki ga (v primeru, da je resnično) cenim in spoštujem.
Lahko mi pišeš na e-naslov: [email protected]. Svojega pravega e-naslova in drugih osebnih podatkov sedaj takoj na začetku ne želim deliti, zaradi moje in pa konec koncev tudi tvoje varnosti osebne identitete.
Ker je zame spoznavanje ljudi preko interneta povsem nova stvar, bom na začetku morda deloval malce zadržan, saj moram najprej pridobiti občutek zaupanja.
Upam, da razumeš, saj je takšen način varnosti dober tudi zate. Ne bi bilo dobro, če bi se stvari odvile v napačno smer.
Da zaključim »sandwich« tehniko mojega sporočila s pozitivno mislijo – hvala še enkrat za tvoje sporočilo in upam, da se bova s skupnimi interesi dobro ujela.
V vsakem primeru ti želim vse dobro še naprej.
Pravih prijateljev mi primanjkuje, saj nimam nikogar, s katerim bi šel lahko na kavo, hribe in druge stvari izven delovnega časa. Znancev imam dovolj, vendar so to ljudje s katerimi imam bolj ali manj »živjo in adijo« odnos. So mlajši ali starejši od mene, niso pa to ljudje s katerimi bi se lahko povezal na prijateljski ravni, ker živijo povsem drugačno življenje.
Vem, da je iskanje prijateljev preko portalov kot je MedOver oz. na splošno spoznavanje ljudi preko interneta lahko nevarno početje. Zato sem zelo previden in ne delim svojih osebnih in občutljivih osebnih podatkov.
Ja, želim si pravih prijateljev in ne takšnih, ki ti pišejo oz. pokličejo samo takrat, ko se slučajno nate spomnijo. Do takih ljudi nimam veliko spoštovanja.
Zivjo, Ocean95. Vidim da je objava ze malo starejsa, pa vseeno. Jaz sem podobnih let kot ti, meni primankuje nekih bolj globjih stikov, kjer niso poanta samo neke ‘vsakdanje teme’ in nasploh prijateljev. Sem na nek nacin ‘dreamer’ ze od nekdaj me zanimajo teme o smislu zivljenja in podobno, sem bolj introventirana in ne maram velikih druzb oz. lazje se sprostim ce sem samo z eno osebo, tesko pa je najti nekoga podobnega meni(prijateljstvo) . Ce si se vedno v isti situaciji, lahko napises… drugace sem pa tudi jaz iz Gorenjske (: