Dragi vsi,
ze tedne me mucijo misli o nosecnosti in porodu, ki mi vzbujajo res grozne obcutke krivde. Ker imam obcutek da ni sprejemljivo govoriti o tem, pisem tu..
Se vam je kdaj zgodilo, da ste se sprasevale in se pocutile, da se moramo zenske na nek nacin zrtvovat zaradi svojih otrok…ceprav si tudi moski navadno zeli otrok, in je seveda lahko lepa custvena podpora; smo zenske tiste ki se moramo v nosecnosti marsicemu odpovedat – se pazit da smo zdrave in fit, medtem ko nam nekdo “vzame” telo, ki pri nekaterih pusti vec kot samo fizicne posledice, poleg tega je porod velik napor, s katerim se ne konca vse – dojenje in morebitne tezave s tem, pa dolgo okrevanje, bolecine med spolnostjo, skratka pa po porodu same nismo na prvem mestu, ampak je na prvem mestu otrok… Vcasih zavidam, da moskim vse to ni potrebno, in so samo “opazovalci”… Se kdo ki se srecuje s takimi podobnimi mislimi?

Ja, prideš do take točke. Tudi jaz. Sploh ko mi je kdaj kaj pametoval. No, jaz sem temu rekla pametoval, on je temu rekel svetoval, skušal pomagati in me spodbujati. Na živce mi je šel že samo stavek “saj te razumem”. Ne, pa me ne! Spodbujanje med porodom “saj zmoreš, saj bo, verjamem vate….” Danes mi je smešno, a takrat bi najraje rekla “ah daj odjeb.i, kaj pa ti veš, ko je vse tvoje delo bilo samo to, da doživiš orgazem.” Pojavi se neka jeza, ker njemu ni treba nič, nam ženskam pa se spremeni vse, od telesa, do počutja, navsezadnje z vsako nosečnostjo in porodom tvegamo življenje ali trajne posledice. Jaz se moram tolikim stvarem odpovedat, jaz tvegam službo, jaz moram zaradi težav na bolniško, meni je slabo, mene vse boli, jaz trpim porod in tacanje dostojanstva v porodnišnici, jaz moram okrevati po porodu……… Sama sem to premagovala tako, da sem si dopovedovala, da ni kriv on, ampak narava, ki nas je tako obremenila. S časom, ko prideš spet k sebi in se življenje vrne nekako na stara pota, tudi ti občutki izginejo. Kot sem rekla, danes mi je vse skupaj hecno. Verjetno so ti občutki nekako normalni, smo pač polne hormonov, skrbi nas porod, zdravje, počutimo se in tudi smo odgovorne za otroka v sebi, strah nas je in tako dalje, medtem ko je njemu vse to prihranjeno, “rezultat”- otrok pa je potem prav tako njegov kot tvoj. Kljub temu, da mine, me pa še vedno pogreje, ko slišim, da oče sili še enega otroka, medtem ko ga mati noče. In ne razumem, kako lahko od nekoga (žene) zahtevaš, da to prestaja, če sama tega ne želi.

Ja, hvala, ze lazje da vem da niso to samo moje neke cudne fiksne ideje… tocno to,…vcasih si res zelim da bi bila na njegovi strani pa bi bilo vse lazje…Kaj pa vem, mogoce pa to izhaja iz casov, ko je bil namen zenske predvsem rojevanje in skrb za otroke…
Upam da tudi mene mine,…Ali pa da bo porod cudezno navdihujoc 😇