Po slabih 10 letih zakona mi je postalo jasno, da sem padla v zakon s čustvenim manipulantom.
Znašla sem se na točki, ko ne vem, ali naj zvezo (v kateri se ne pustim več manipulirati) poskusim vzdrževati, zavoljo otrok, ali zaključim zgodbo?
Partnerju sem tako rekoč ustregla v vsaki želji, zase si nisem jemala časa, čeprav je partner rad ponavljal, da naj grem s prijateljicami na pijačo, potem pa “nabijal” slabo vest zaradi tega.
V zadnjem letu se je to popolnoma spremenilo, saj se ne pustim več zmanipulirati, zato mi z raznimi besedami ali očitki ne more do živega.
V razmerju še vedno vztrajava (verjetno predvsem zaradi otrok), čeprav nekega skupnega odnosa ni, oz. ga je zelo malo.
Je imel kdo ppdobne izkušnje?

Spoštovani,

bi si upala trditi, da je mariskdo tu že zašel v nakj kar je bilo podobno slepi ulici v svojem partnerskem odnosu… to, da se nam stvari zapletejo, da včasih ne vemo ne kam ne kako, je pač neizostavni del skupnega življenja. Naš odziv na težave in zahtevne situacije je tisti, ki pove iz kakega testa smo, kaj si želimo v življenju in kako trdo smo pripravljeni delati, da to dosežemo.
Ali pa bomo pač krivili okoliščine, težko življenjske izkušnje, starše ali partnerja, vreme… kogarkoli. Samo vase ne bomo pogledali.

V vašem pismu mi nekako manjka pojasnilo, kako ste priši do zaključka, da je vaš mož “čustveni manipulant”. Kaj pa razumete pod tem nazivom? Ali se vi čutite manipulirani?

Morda zato, ker vas je najprej spodujal, da se družite s prijateljicami, potem pa “nabijal slabo vest”, kot pravite. “Slaba vest” se nam oglaša, ko se čutimo krive. Krive za nekaj, kar smo naredili ali ker nečesa nismo naredili… najprej se čutimo dolžne za nekaj, potem odgovorne in če temu ni tako “kot mislimo, da bi moralo biti”, se v končnici počutimo krive.
Občutek krivde je lahko tudi koristen saj nas loči med psihopati in ljudmi, ki smo sposobni odgovornosti, empatije in zrelih spoštljivih medčloveških odnosov.
In zelo razdiralen tedaj, ko se čutimo dolžne/odgovorne in posledično krive za nekaj, kar objektivno ni in sploh biti ne ne more naša odgovornost. Npr. če bi se zdaj vaš otrok čutil krivega za vajin slab odnos ali bi se čutil dolžan urejati odnos med vama. O občutku krivde bi lahko pisala in elaborirala na treh straneh. A vi ste se odločili, da boste živeli brez teh občutkov krivde. Ok. A partner pa stopnjuje očitke? In se zato vseeno počutite slabo?

In če nadaljujem, v zadnjem letu se ne želite več počutiti krivo, če si vzamete čas zase in svoja veselja – ali na to mislite, ko rečete, da se ne pustite več manipulirati? Super, tukaj se vidi, da vseeno nekoliko bolje razumete čustva in čustvovanje. Namreč odgoornost za to, kaj bomo čutili je na vsakem posamezniku. Seveda kot reakcija na neko dogajanje v okolju a dražljejem iz okolja pomen in pomembnost pripisujemo mi sami. Kako bom sebi razložili je odvisno od našega referenčnega okvirja, kjer imamo “zapisano” kaj pomeni nek dražljaj in kao pomembno je to ZAME. iN smatram, da je to dobro, ker ste sicer uvodma zapisali, da ste “padli v zakon” , kot da vas je nekdo drug porinil in si niste moža sami izbrali? Tukaj še ni zaznati neke soodgovornosti za situacijo v kateri sta.
Brez tega, da prevzamemo odgovornost za svoje postopke, pa četudi so bili vsi v smeri ustrezanju možu in ko smo še v fazi, da za naše nezadovoljstvo iščemo krivdo pri drugih, žal ni neke pametne poti situacije.

Morda napišete še kaj točno vas sedaj moti v odnosu s partnerjem, morda da ste se oddaljili pa ne bi ugibala o tem… če napišete, pa se morda naprej pogovarjamo…

Kaj menite?
Me prav zanima, kaj mislite o zgornjem.

Vse dobro,

Mirjana

Pozdravljeni Mirjana,

na to me je opozorila prijateljica, ko je bila pri meni na obisku. Nato pa sem o tem začela prebirat tudi članke in forume, in opazila zelo podobne situacije.

Prvih nekaj let skupne zveze (cca. 6,7 let), sem svoje življenje posvečala le partnerju (takrat še nisva bila poročena), otroku in službi.
Kavo s prijateljico sem si privoščila 1x, ali pa mogoče 2x na leto, in takrat ko sem si vzela ta čas za kavo in zase, me je najprej podrobno zasliševal, o čem vse sva govorili, in kako zelo me je otrok pogrešal, da ni hotel jesti, da ni hotel spati, da je samo jokal, itd., in seveda kot vsaka mama, sem imela slabo vest.

V zadnjem letu, sta otroka že toliko velika, da nista več odvisna samo od mene, zato se na take ali drugačne besede ne zmenim več, in si privoščim kavo, ali tek oz. karkoli drugega, tudi večkrat na mesec.

Najin odnos se je zelo oddaljil, oz. se vedno bolj sprašujem, ali je bil to kdaj sploh medsebojni odnos, ali je bil odnos več ali manj samo iz moje strani.

Zelo hitro po najini skupni zvezi sem zanosila (cca 6 mesecev), takrat sem bila še dokaj mlada (20 let), partner pa je 10 let starejši.
Sama sem že živela v najemu na svojem, zato se je preselil k meni.
Res je, da sem kriva popolnoma sama, da se nisem ozirala nase, in da sem vedno ustregla vsem željam in se pri tem niti nisem pritoževala. Dokler je bilo tako, ni bilo nobenih problemov. Zadnje čase, pa je skos nekaj narobe in skos se nad nečem pritožuje.
Vendar, tako kot sem že rekla, sem se s tem nehala obremenjevati.

Poročila sva se slabe 3 leta nazaj, in ko pomislim točno zakaj, niti ne vem, ker je po skupnem življenju in po dveh otrocih bilo to za pričakovati.
Zagotovo, če bi se danes odločala o tem, se ne bi.

Sočustvujem in razumem go.Elll
Seveda si preberite tudi Mejna in narcistična motnja – za svojce na tem portalu. Veliko o tem piše tudi dr. Leonida Zalokar, ki je pravi strokovnjak za te zadeve. Tam je tudi veliko zapisov podobnih vašim. Mogoče najdete kaj zase.
Me je pa zmotil odgovor gospe Mirjane Frankovič, ker se je na pismo gospe Elll tako odzvala. Z nerazumevanjem in nekimi dvomi. Res da je tansakcijski analitik in naj bi tako provaktivno pisanje spodbudilo razmišljanje in pomoč pri odgovorih sami sebi je včasih kruto. Mislim, da bi se to dalo doseči tudi na bolj prijeten način. Človek, ki je žrtev manipulatorja si želi razumevanja. Vem, da ste hoteli Elll spodbudit, da bi si svoja čustva bolje definirala…samo način ni bil ravno primeren.
…”da ste “padli v zakon” , kot da vas je nekdo drug porinil in si niste moža sami izbrali? Tukaj še ni zaznati neke soodgovornosti za situacijo v kateri sta. …”
Kako si razlagate, čustveno zrelost osebe pri 20 ?? Manipulatorji zaznajo čustveno labilne osebe in jih pritegnejo nase. Ko se žrtev zave koliko je ura je že prepozno. In ja s tega vidika se strinjam z vami ga Mirjana…bila je porinjena v tak odnos. Če bi vedela v kaj se spušča se sigurno ne bi. In pri 20 ni vedela!
Bila je čustveno zlorabljena, kar je še hujše od ”nekdo porinil”.
Odnos z manipulatorjem je nezdrav odnos, kjer ni prihodnosti.
Elll, upam, da v definiranju svojih čustev napreduješ in da ti uspe rešiti odnos seveda sebi v prid.