Spoštovani!

Imam vprašanje, ker sem v stiski. Komu in kdaj je prav, da da mamica dojenčka v roke? Seveda pestujejo dojenčka njegov oče ter bratci in sestrice že od samega začetka. Kdaj pa bi morala mamica dati dojenčka v roke ostalim? Takrat, ko tako začuti, ali pa bi pri tem morala iti mimo sebe in se pri tem ne ozirati na svoje občutke?

Problem je nastal, ko sva z možem pred dobrimi dvanajstimi leti dobila prvega otroka. Nobena od mojih prijateljic ni pričakovala od mene, da ji bom dala dojenčka v roke, dokler sama ne bom tako čutila. Je pa to pričakovala bratova punca, ki je sicer psihični bolnik, ob čemer ima še epilepsijo. Zaradi svoje psihične bolezni je kljub obiskovanju psihiatra in jemanju zdravil nevarna sebi in drugim (nasilje izvaja nad mojim bratom, nad mojo mamo in nad mano). Tudi sama je želela zanositi, a ji je psihiatrinja to odsvetovala. Večkrat se je poškodovala tudi zato, ker je nepričakovano dobila epileptični napad.

Da pričakuje, da ji bom dala otroka v roke, je kazala s čudnim vedenjem. Na mojega brata, na mojo mamo in na mene je kričala, da ji ne dam otroka v roke, mojim sorodnikom se je tožila, da ji nočem dati otroka v roke, vse njene kolegice pa ji otroka dajo v roke. Ob tem jim ni povedala, da je psihični bolnik. Prav tako jim ni povedala, da so njeni epileptični napadi nepričakovani, ampak je trdila, da ona že naprej čuti, kdaj bo dobila napad.

Dve leti za tem sva z možem dobila drugega otroka. Zgodba glede tega, da ji otroka ne dam v roke, se je nadaljevala.

Čez nekaj let sva z možem, dobila tretjega otroka. Ker sem vedela, da moj brat trpi zaradi nasilja, ki ga doživlja z njene strani, sem šla mimo sebe in ji otroka dala v roke. Ob tem sem se neizmerno slabo počutila. Ona pa je otroka objemala in ga poljubljala na usta, česar nikakor ne odobravam. Bila sem čisto zraven, da bi ga prijela, če bi dobila napad. Čeprav sem ji takrat otroka dala, je bila do mojega brata še naprej nasilna in se pred mojimi sorodniki še vedno tožila, da ji nisem dala otrok v roke.

Trenutno z možem pričakujeva četrtega otroka. Zato sem v stiski, saj vem, da se bo zgodba nadaljevala.

Zato sprašujem, ali naj gre mama mimo sebe in da otroka v roke osebi, ki ji ne zaupa? Ali pa ima mama v takem primeru pravico zaščititi svoje otroke ne glede na to, kaj si mislijo drugi?

Že dolgo sem v stiski zaradi tega, tokrat pa se prvič obračam na strokovno pomoč in vas prosim, če mi lahko odgovorite.

Dojenčka prepustimo v pestovanje drugim takrat, ko tej osebi zaupamo.
Verjamem, da se je težko pogovoriti in neposredno povedati nekomu, da mu ne zaupamo dovolj, pa vendar je to potrebno.