Bila sem res empatično, ustvarjalno, veselo, zgovorno, občutljivo, ljubeznivo, izredno čustveno, dojemljivo, bistro in srečno bitje, zaljubljeno v življenje. Vedno sem veliko sanjala in svojim sanjam tudi sledila, naredila sem dva faksa in se usmerila v to, kar sem si res želela. Kjub vzponom in padcem sem ohranjala otroka v sebi, imela velik krog tesnih prijateljev, katerim sem lahko res zaupala. Poleti pa se mi je zgodilo nekaj strašnega. Napadle so me grozne misli, res zelo grozne. Od tega, da sem nesposobna, nedojemljiva, v glavnem same take napadalne. Nekaj dni sem živela v tako močnem strahu in grozi, da si je kar težko predstavljati, potem pa se je v mojih možganih zgodil klik. O takrat naprej sem povsem drugačna oseba.
Tako je, kot da bi nekdo izsesal iz mene moje bistvo. Tako se počutim že skoraj eno leto in nimam pojma kaj naj naredim, da se to spremeni.
Nimam ne strahov, ne skrbi, ne veselja, ne nič. Sem povsem brez čustev. Glava se mi je čisto spremenila. Nimam nobene motivacije, želje, vizije, cilja, ni stvari, ki bi me zares veselila. Prej pa sem bila tako radovedna, vse me je zanimalo.
Glavo imam povsem prazno, lahko ure in ure strmim v strop pa sem povsem brez misli. Ni ne teme, ne luči. Vse se mi zdi brez veze. Nič me ne prizadene, nič se me ne dotakne, nobena knjiga mi ne pomaga, ne morem se jokati. Prej sem tako lahko spoznavala ljudi, ohranjala lepe odnose in uživala ob ljudeh, sedaj me odnosi sploh ne zanimajo. Nič, prav nič me ne zanima. Razen tega, kako sebe spet dobiti nazaj. Poizkusila sem že praktično vse – psihoterapija, psihiater, tableti, bioenergija, parapsiholog, masaže, razni zdravilci, akupunktura, sprehodi, narava, pes, šport, prehrana, delo, hipnoza, meditacija – to sploh ne morem – lahko sem povsem brez misli, vendar ni čustev, ni energije. Nič mi ne pomaga. Čisto nič. Sploh ne vem kako to moje bistvo – mojo glavo – sebe dobiti nazaj. Edini izhod, ki ga trenutno vidim je samomor, pa vem da to ni rešitev. Nimam pojma kaj se mi je zgodilo in ne vem več kaj naj naredim.
Na koga naj se še obrnem, kaj še naj poizkusim? Morda pa ima kdo kakšno idejo, ki mi pomaga. Hvala že vnaprej.

Pozdravljeni,

razumem, oz. poskušam vas razumeti, poskušam razumeti ostale paciente ki mi poročajo o istih težavah in se nekako borimo s tem, z vsemi možnimi prijemi. Lahko ni, ampak je lažje ko imate nekoga ki vas vsaj poskuša razumeti, vsaj posluša kako se počutite, kaj ne čutite, ne mislite. Ah, ta samomor, jaz vedno rečem, za to imate vedno čas, ampak dokler niste poskušali res vse, se ne splača, ker nikoli ne veste, kaj vas lepega čaka, morda že jutri, ali že danes.
Niste vse probala, se prepričana da niste. Morda ste poskusila psihiatra in zdravila, ampak ni bil ta pravi in niso bila taprava zdravila. Morda ste poskusila psihoterapevta, ampak ni bil ta pravi. Ostalo pa zanemarimo, predvsem zdravilce in bioenergetike.
Torej kaj predlagam? Poiščite tistega ki vam bo pomagal poiskati svoje bistvo, svojo glavo (moram reči zelo pametno glavo) nazaj. Čimprej.

Lep pozdrav,

Če smem pripomniti oglasi se tudi pri duhovniku psihologu , ker če tebi res nič ne prime si mogoče imela opravka s kom , ki ti po domače povedano kaj podtaknil ,,, lahko je bila samo navadna pijača …. razumeš ?