Najinega že odraslega sina sva povabila, da skupaj z nama preživi praznike (božične in novoletne). Ima sicer svoje stanovanje in službo, ampak živi sam in bi bil tako sam čez praznike, zato sva ga povabila, da jih preživi z nama. A ko je bil pri naju, naju je večkrat razjezil. Ko sva mu hotela kaj povedati, ni hotel poslušati, potem pa je čez nekaj časa hotel vedeti tisto, kar sva mu hotela prej povedati, pa ni hotel poslušati. Kako bi vi ravnali v takšnem primeru? Vse mu dava, spekla sva mu pecivo, skuhala sva mu dobro hrano, skratka vse. Čez poletne mesece mu tudi dava veliko sadja, zelenjave, ki ju imamo na vrtu, on pa živi v mestu in ne more imeti vrta tam, pa še v službo hodi, tako da za vrt nima časa, hrana v trgovini pa večinoma ni bio oz. je od daleč. Od naju pa dobi sveže, lokalno in res sezonsko (ne tako, kot se zdaj januarja oglašujejo paradižniki kot lokalni in sezonski). Večkrat mu tudi pomagava v stanovanju, npr. mož zna dobro beliti, ker je pleskar in mu je prebelil stanovanje. Skratka, vse dobi. Tudi pomagala sva mu s financiranjem nakupa stanovanja. Lahko bi bil srečen, hvaležen, spoštljiv do naju, a je ravno obratno – jezi se na naju, nespoštljivo se vede in naju odklanja. Zakaj? Kaj bi vi storili v takšnem primeru? Kako naj to pozdraviva?

Pozdravljeni,

tega se ne zdravi. O tem se je treba s sinom pogovoriti. Tudi on ima verjetno svoje razloge zakaj je jezen na vaju. Z obtožbami pa ne boste prišli daleč v odnosu s sinom. Poskusita razumet njegovo stališče, vprašajte ga z zanimanjem, prisluhnita mu. Dobila sem vtis, da ste precej odtujeni, potrebno po pozdraviti odnos, ne sina.

Lep pozdrav,

Najinega že odraslega sina sva povabila, da skupaj z nama preživi praznike (božične in novoletne). Ima sicer svoje stanovanje in službo, ampak živi sam in bi bil tako sam čez praznike, zato sva ga povabila, da jih preživi z nama. A ko je bil pri naju, naju je večkrat razjezil. Ko sva mu hotela kaj povedati, ni hotel poslušati, potem pa je čez nekaj časa hotel vedeti tisto, kar sva mu hotela prej povedati, pa ni hotel poslušati. Kako bi vi ravnali v takšnem primeru? Vse mu dava, spekla sva mu pecivo, skuhala sva mu dobro hrano, skratka vse. Čez poletne mesece mu tudi dava veliko sadja, zelenjave, ki ju imamo na vrtu, on pa živi v mestu in ne more imeti vrta tam, pa še v službo hodi, tako da za vrt nima časa, hrana v trgovini pa večinoma ni bio oz. je od daleč. Od naju pa dobi sveže, lokalno in res sezonsko (ne tako, kot se zdaj januarja oglašujejo paradižniki kot lokalni in sezonski). Večkrat mu tudi pomagava v stanovanju, npr. mož zna dobro beliti, ker je pleskar in mu je prebelil stanovanje. Skratka, vse dobi. Tudi pomagala sva mu s financiranjem nakupa stanovanja. Lahko bi bil srečen, hvaležen, spoštljiv do naju, a je ravno obratno – jezi se na naju, nespoštljivo se vede in naju odklanja. Zakaj? Kaj bi vi storili v takšnem primeru? Kako naj to pozdraviva?

Pozdravljeni.

Zakaj mu belite stanovanje, kuhate in pečete ter podarjate hrano s svojega vrta? Iz nesebičnih razlogov kot je ljubezen, ali zato, ker želite nekaj v zameno?

Ko se v stiku z vašim sinom, kaj je bolj pomembno? Oz. kaj je najbolj pomembno za vas osebno? To, da so njegovi odzivi, življenje in kako živi svoje življenje (ki ni vaše) v skladu z vašimi željami in pričakovanji[/b][/i][/i] ALI, da živi svoje življenje in predvsem, da je v njem zadovoljen?

Kolikokrat ste se v svojem življenju usedli s sinom in ga nepristransko in nesebično vprašali kako se počuti, kako je (čustva), kolikokrat ste stali ob strani sinu, ko je imel nematerialne in nefinančne težave? Torej, ko so ga pestile osebne, čustvene in psihične težave, ki pestijo vseh nas, ste bili tam zanj, prisotni in v podporo? Ko napišem podpora, ne mislim popolnoma nič finančnega ali materialnega.

Kdaj ste nazadnje sinu povedali, da ga imate radi?

Svojega lastnega sina imate za igračko. Nekaj mu date zato, da ga potem izsiljujete in jamrate po internetu kako dobri ste vi in kako slab sin je on. Poglejte vase in prenehajte okolico obtoževati za probleme, ki jih ustvarjate sami. Na internetu ponižujete svojega sina, kot, da v živo to ni dovolj. Žal mi je, da ima vaš sin tako hladno mamo.

Srečno.

Pozdravljeni Jolanda99,

to vprašanje vam je res pritisnilo na nekatere gumbe in sprožilo močan čustveni odziv. Ste napisala zelo jezno in obsojajoče sporočilo predvsem mami tega odraslega sina (niste pa naslovila svoje jeze na očeta, zakaj?). Odobrila sem vaše sporočilo, ne zato ker bi bilo posebno koristno za te starše, ampak predvsem zato, da si ponovno preberete in se vprašate, zakaj vas je to vprašanje tako “pogrelo”, kje ste sebe videla v tej situaciji, v kateri vlogi?
Verjetno tudi sama pogrešate to starševsko podporo, brez pričakovanj in protiuslug? se tudi vi počutite ponižano, spregledano in nepomembno? Ali ste to pismo napisala svojim staršem?

Želim vam vse dobro,