Za vse vas, še poseben post
Pozdravljene vse!
Jaz sem se pa tule gor malo zgubila. Ženske so shujšale in odšle, ena nas bombardira vsak dan s posti (pa naj bo, če ji pomaga), gospa Mirjana piše o načrtih s smučanja, ki se niso izšli (prehranskih?) …
Vse skupaj sem si predstavljala drugače, kot pogovor, razmišljanja o tem, kaj nas vodi v prenajedanja, debato, ne samo v stilu “jutri je nov dan”, pa lunine mene itd. Treba je najti doživljenjski način za ohranjanje teže, neko realno “dieto”, ki jo je moč vzdrževati, nujno pa je vsaj razmišljati o vzrokih, zakaj se s kilogrami ščitimo pred svetom, kaj nas muči in zaustavlja na naši poti.
Ne vem, pričakovala sem neko oporo, vse skupaj je pa bolj ko ne brez veze.
Pa srečno in naj bo zdravo!
“Vse skupaj sem si predstavljala drugače, kot pogovor, razmišljanja o tem, kaj nas vodi v prenajedanja, debato, ne samo v stilu “jutri je nov dan”, pa lunine mene itd. Treba je najti doživljenjski način za ohranjanje teže, neko realno “dieto”, ki jo je moč vzdrževati, nujno pa je vsaj razmišljati o vzrokih, zakaj se s kilogrami ščitimo pred svetom, kaj nas muči in zaustavlja na naši poti.”
Meni se tole sliši kot odlična ideja za novo temo na tem forumu. Zakaj pa ne bi poskusili na ta način? Odprejte temo, poveste o čem se želite pogovarjati, poveste svojo izkušnjo, svoje načine spopadanja s težavami, svoja razmišljanja… potem se vam še kdo pridruži. In si lahko izpolnite želje in zadovoljite potrebe, vključno s tistimi po sprejemanju in podpori. Morda lahko dobite tisto, kar ste želeli…ali pač? Je lažje in zanesljivejše občasno oglašanje s kritikami v smislu “ah saj je vse brezveze. Jaz sem brezeveze, drugi pa tudi niso ni boljši”…
Kako kaj terapija? Ste zadovoljni?
Vse dobro vam želim
Mirjana
Jaz si mislim, da prav vse težave vlečemo iz otroštva.. Če gledamo oddajo moje 300kg življenje, vsi v sebi nosijo travmo,..ko se soočijo s psihologom se začnejo pobirat.
Morda si mislimo da ne, ampak nas zaznamujejo take stvari,..take nekomu nič posebnega.
Jaz vem, da name vpliva osnos z mamo, saj me nikoli ni sprejela, da nisem najbolj suha. Pa nisem bila nikoli debela,..
Pa sem shujšala veliko kg, pa me še ni sprejela.
Kako iti čez to?? Nevem..
Poslala sem jo nekam, ji povedala, kar ji gre..
Govoriti o težavah, realno, odkrito,..
Mislim da delo in pogovor celi rane.
V sebi pa moraš imeti jekleno voljo, da se daš v hujšanje in sam sebe brcaš v rit.
Enkrat je ena psihologinja rekla, da eni ljudje rabijo psihologa, ker nimajo drugega za pogovor.
Če pomislim na prijatelje, vsi imajo probleme. Eni so imeli alkohol domav otroštvu, eni so alkoholni sedaj, eni so ostali brez otroka, eni ne morajo do njega, eni ne poznajo svojega očeta,…vsak ima svoje težave. Eni se utapljajo v alkoholu, eni v hrani,eni ratajo blazno pobožni, eni si probleme olepšujejo, eni imajo probleme s taščam, eni v službi,..vse izvira iz otroštva in jaz to verjamem. Govorit o temu, se skregat, si povedat v obraz,…važno da bo duša lažja in bomo imeli breme manj..
Pozdravljeni!
Kot kaže, človek ne sme prav ničesar predlagati pod “napačnim” naslovom. Ker nisem tukaj redna stranka, so me seveda takoj napadle. Sicer že imam v glavi, kaj bi napisala, a me je minilo …
Pri terapevtki se ne počutim dobro. Ves čas mi govori “vi ste taki pa taki”. Seveda sem “taka pa taka”, saj zato pa tam sedim, a ne? Ne vem, mislila sem, da me bo kaj spraševala, pa so samo bolj trditve, kakšna sem. Ne vem …
Bralka meni je pa tvoja tema, ki jo omenjaš, všeč. Dajmo kaj več rečt na to temo. Mirjana je tudi prav zato tu in večkrat je že odgovarjala na to tematiko.
Je pa možno tvoje komentarje napačno vzeti, kot nekakšno kritiko in kritike nihče ne sliši rad 😉. Verjamem, da nisi želela, da izpade tako?
Torej kaj mašimo s hrano? Verjetno je veliko razlogov, pri vsakemu kaj drugega. Nekaj časa nazaj sem poslušala ene podcaste od Psychology of eating, če si angleško govoreča malo poslušaj, res zanimivo.
Lep prehod v novo leto želim vsem..
Tudi meni je tema všečna, čeprav nimam nobenih travm, ki bi me hranile…
Jaz jem, ker rada dobro jem. Ne bašem se samo zato, da bi se basala. Ko jem, jem dobro, uživam v razkošni hrani, razkošnih oblekah, avtomobilih, skratka meni razkošje daje nek posebno dober občutek, pa naj gre za hrano ali karkoli drugega.
Ker hujšam, sem si omejila kalorije in pojem le toliko, kolikor je še v okvirih, ki sem si jih nastavila. Res sem bil na začetku zelo lačna in sem pojedla tudi neokusno hrano z malo kalorijami, samo da nisem bila lačna, zdaj sem se pa naučila tudi zelenjavo pripraviti tako, da mi je okus všeč in zaenkrat dobro jem in hujšam.
Med temi prazniki sem pojedla marsikaj, ahujšala nisem, zredila se pa tudi nisem. Na kalorije nisem kaj dosti pazila, ker sem se očitno že navadila na manj hrane in več kot en kos potice ne morem pojesti, sem potem sita od kosila do zajtrka naslednji dan, prej sem lahko pojedla tudi 5 kosov…
Razmišljam namreč, če je res za motnjami hranjenja vedno nek vzrok …
Ker praktično vsi, ki jih poznam, se borijo/borimo s hrano. Z OH, preveč cukra, preveč kavic kar tako, sicer vsi nekaj migamo, ampak se je treba včasih kar fajn prisilit v to … Ne vem, če poznam koga, ki bi mu bilo za hrano nekako vseeno, ki bi jedel, ker je pač treba jesti.
Imamo vsi neki travmo?
Zase lahko rečem, da mi je bila nekoč velika motivacija za vzdrževanje teže – ljubezen. Nedosegljiva. Ko sem pristala na trdnih tleh in je vmes prišla celo smrt, je bilo konec. Od takrat samo jem. Že leta. Ves ta čas iščem bilke rešitve, pa se ne neha. Poskusi psihoterapij, hujšanja pod zdravniško kontrolo, gibanje … Nič, nič. Kot bi se ščitila pred zunanjim svetom, od katerega sem tako ali tako samo prizadeta. Zunanji svet mi povzroča bolečino. Čutim jo v prsih, v grlu. Včasih se počutim kot ranjen pes, ki ga večinoma brcnejo, ko grejo mimo, občasno mu kdo privošči topel pogled.
Zapiram se vase, v določene družbe nerada hodim ali pa sploh ne več, ker imam 20 kg preveč. V življenju sem že shujšala 20 kg in vem, kaj to pomeni. Tudi določenim dejavnostim se izogibam, ker enostavno nimam primernih oblačil, ker si nočem kupiti večjih. Že leta nisem oblekla druge barve kot črno ali temno modro.
Imam družino, a sem v bistvu sama.
Bralka, najprej en prijazen dobro jutro. Res imamo vsi ljudje probleme, marsikdo tudi s težo in se kar strinjam s tabo, da je to predvsem posledica nečesa drugega (osamljenost, razočaranje, žalost…). Po mojem mnenju pa mora imeti vsak posameznik sebe rad in se sprejemati kakršen koli že je, kar pa ob zavedanju lastnih napak in pomanklljivosti res ni enostavno. Se pa nekako da. Probaj najt nekaj, v čemer si dobra ali kar te veseli. Lahko je to glasba, branje. Pač nekaj, kar te osrečuje. Ljubezen, pravijo, nosimo že v sebi.
Drugače pa, jaz poznam nekaj ljudi, ki jejo samo, ko so laćni in samo toliko, kot potrebujejo. Imajo pa druge probleme… eden je deloholik, drugi odvisen od športa, … Tako da…. zlata sredina ni zastonj zlata 🙂 Pa lep dan.
Draga bralka,
samo, da preverim, če sem va sobor razumela? Sprašujete se, če je za motnjami hranjenja sploh kak vzrok ali je to pač splošno stanje populacije, oz. vseh, ki jo vi poznate?
Po dosedaj znanih dejstvih je vedno nek vzrok motnje. Kot tudi, da ljudje vedno poščemo družbo takih ljudi s katerimi se lahko identificiramo. To je, da smo si podobni. In potem lahko v istem krogu venomer znova in znova potrjujemo svoje zaključke o s svetu, drugih in sebi, ne glede na to kako napačni so. Vzrok pa ni nujno v traumi ali “težkem otroštvu”, včasih so tudi zmotna prepričanja ali kaj podobnega.
Pri vas se mi nekako bere kot prikrita kronična depresija, prave volje ni, energije ni, malo brezveze vam je že vse skupaj, spremembe se kar ne zgodijo (ker se pač ne morejo same od sebe…, pri meni v psihoterapiji ponavadi povem, zlasti ko je kakšna motnja hranjanja posredi, da je uspeh odvisen 90% od človek asamega in 10% od zunanjih dejavnikov oz. psihoterapije). Žal se ne da doseči spremebe in izboljšanja s tem, da vedno znova ponavljamo eno in isto obnašanje.
Vse kar ste napisali o žalosti, prebolevanju, čustvih, traumi, tesnobi bolečini, brezupu in izogibanju se meni sliši realno…po mojem mnenju drži. Zdaj, kako vam pomagati? Pa, po mojem mnenju nazaj na psihotrapijo bi bil prvi korak, po potrebi zdravila, da vam malo popravi energijsko stanje, vsaj za začetek, toliko, da se sploh aktivirate in ponovno začutite upanje in radost. Če vam ta psihoterapija (ali način dela ali oseba) ne ustrezata, zamenjajte psihoterapijo. Včasih se učinki pokažejo po daljšem času, tudi po kakšnem letu, ker vsekakor se da pomagati. Motnje hranjenja so trdovatna nadloga, včasih nam uspe normalizirati življenjski slog, doseči stabilnost in sprejeti sebe – svoj OK-ness šele po večjem številu poskusov, a z vsakim smo korak bližje uspehu. Se splača vztrajati.
Bi premislili o tem?
Pozdrav Mirjana
Drage dame in gospodje,
za oddajo Preverjeno pripravljamo prispevek na temo zasvojenosti s sladkorjem (hrano). če bi katera želala ali bila pripravljena podeliti svojo zgodbo za TV gledalce, vas vljudno vabim, da me kontaktirate na 040 520 257. Snemanje v ponedeljek.
Hvala, pozdrav
Mirjana
Da, razmišljam o tem, ali ne gre morda le za to, da je npr. cuker pač dober in se mu je zato težko odpovedat, seveda ne mislim, da je to splošno stanje populacije, vem, da so motnje hranjenja resen problem, ki ima svoje ozadje, ampak tako na splošno pa se mi vseeno zdi, da ljudje prevečkrat rečejo Joj, moram zmanjšat vnos sladkorja, kruha in podobno. Tako da se mi vseeno zdi, da vsi pa tudi nimamo nekih napačnih vzorcev, ali kako?
Spostovani,
Se bojim, da vas ne razumem v tem zadnjem stavku… ljudje prepogosto recejo, da morajo zmanjsat sladkor ipd., in da nimamo vsi napacnih vzorcev?
A lahko tole malo bolje pojasnite, kaj ste mislili s tem?
Pozdrav Mirjana
Nekaj postane “motnja” takrat, ko MOTI v normalnem funkcioniranju v zivljenju, bodisi ovira bodiisi je vir hudega nezadovoljstva.
K terapevtu pa tedaj, ko smo dovolj pogumni, da sprejmemo pomoc.
Lep vecer vam zelim
Mirjana
Jup, jaz sem razmišljala. Moram rečt dami je pri tem zelo pomagal Mirjanin clanek o čustvenem hranjenju.
Ko začutim željo po sladkem, ali po drugi hrani, kadar vem da nisem lačna, se vprašam kaj v bistvu zdajle rabim? In ponavadi to ni čokolada. Ampak nek mir, boljšo voljo, odklop..
Ti bom pripela clanek, če si ga slučajno zgrešila.
https://med.over.net/clanek/kako-prepoznati-in-ustaviti-napad-zelje-po-hrani/?utm_source=med&utm_medium=sorodnevsebine&utm_campaign=SorodneVsebine
Tale je prvi, potem je pa še eden, a ne, Mirjana?
Hvala za članek!
Čisto v vsem se najdem 🙁
Najbolj od vsega me iz tira vrže, ko pridem iz službe in se zvečer vsi motamo po kuhinji, s psom vred 🙂 Pripravlja se večerja, zraven vsak nekaj po svoje prigrizuje, potem pa kar podležem in rečem, da bom tudi jaz jedla večerjo. Karkoli. To ni dovolj. Potem kar grem in pojem celo čokolado, cele bajadere, karkoli pač. Zraven sploh ne razmišljam. Jem in potem sem pomirjena.
Tako grejo moji dnevi, vrtim se v krogu, počutum se strahotno.
ja, volčja lakota zvečer..Kako pa si s hrano v službi? Če ješ bolj malo in imaš stresno službo, je tale tvoja zgodba čisto logična. Meni se vedno maščuje, če pridem sestradana domov, pojem dvojno porcijo. Več ti bo pa verjetno Mirjana svetovala.
p.s.: Kaj pa če bi po prvi večerji popokala tistega psa, ki se mota pod nogami in šla z njim en krog :-D. Sem prepričana, da bi se bajadere skrile, predno bi prišla domov :-))
Živijo!
Mirjana bi tukaj toplo priporočala obisk psihoterapevta, a gospa pravi, da že hodi nekam…Morda tudi pogovor z zdravnikom, tale obup in nemoč mi že sumljivo vlečeta na depresijo. jaz bi tudi to preverila.
Gospa Bralka iz Kranja, psihoterpaija da neke prve rezultate v roku 6 mesecev, kako je pri vas? Vas lahko vprašam, katero obliko psihoterapije ste si pa izbrali?
Pozdrav
Mirjana
Domov sploh ne pridem sestradana! 🙂
Zjutram jem obvezno zajtrk, kruh in še nekaj gor plus kava. Kosilo gremo jest s sodelavci, včasih je to običajno kosilo (vzamem ponavadi samo jed brez juhe, ker mi je oboje preveč), včasih pa juho in solato s kakšnim mesom. Dve uri kasneje pa se začne – bi sladko ali ne? Če kaj najdem v službi, že takrat podležem…
Glede terapevtke – je mag. psihologije, za druga izobraževanja žal ne vem …