Pozdravljeni,

Stara sem 32 let. Že dve leti neznansko trpim za hipohondrijo. Vedno sem imela občutek, da se meni nič ne more zgoditi, vsaj pet let nisem bila pri zdravniku. Nato sem zbolela za kar resno kronično boleznijo. Od takrat naprej imam hudo obliko hipohondrije. Že eno leto in pol hodim na psihoterapijo (baje k izredno dobremu psihoterapevtu) in se mi zdi, da mi ne pomaga kaj dosti. Jemala sem antidepresiv, vendar name nima učinka (morda zato, ker nisem v osnovi depresivna?) živim v peklu neprestanega googlanja med simptomi in samoplačniških pregledov. Zdravniku verjamem, da ni nič, ampak se v naslednjih dneh že pojavi nov simptom. Sem pretežno z medicinske stroke in zato je še huje.

Kaj mi še preostane? Res ne vem kaj bi lahko še naredila. Hvala!

Pozdravljeni,

moje izkušnje s hipohondričnimi pacienti so takšne, da je motnja precej trdovratna, ampak ni neobvladljiva. Zdravila imajo pri hipohondrični motnji manjšo vlogo, psihoterapija pa je bistvena. Prav tako je pomembno, da je terapevt ne samo strokoven, ampak tudi da vam ustreza kot oseba, da se je razvil odnos v katerem se počutite varno, sprejeto, razumljeno, hkrati pa vas izziva da razmišljate, čutite, raziskujete.
Za Google pa jaz takoj povem en vic ki je meni zelo všeč: Če zguglaš katerekoli simptome, boš v naslednji sekundi ugotovil da imaš smrtno bolezen.
To lahko preverite tako, da guglate simptome, ki jih NIMATE. Ali pa še bolje, ne guglajte več.
Pa še nekaj, če strategija ne kaže dobrih rezultatov, potrebno je zamenjati strategijo. Po letu in pol, ni prezgodaj za oceniti, ali vam psihoterapija pri sedanjem terapevtu pomaga.

Lep pozdrav,