Pozdravljeni..
Imam otroka, starega 11 let, s partnerjem, katerega sem resnično ljubila.. Zanj bi dala vse… On je bil do mene zelo ponižujoč, za nič nisem bila dovolj dobra, vse sem delala narobe, on je pa po njegovo oh in sploh brez konkurence… Tako dolgo me je psihično uničeval, da je ubil vso ljubezen v meni.. Končno sem ga zapustila..

Čez čas sem spoznala mlajšega moškega, v katerega sem se noro zaljubila, saj je bil kar se čustev tiče popolno nasprotje bivšemu… Verjetno bi si takega moškega vsaka želela.. Pa vendar je mene ta zaljubljenost po 3 mesecih minila o ljubezni pa ne duha ne sluha… in pričel mi je iti na živce.. Pogrešala sem samostojnost, odločnost, zrelost in občutek varnosti, kar so bile drugače dobre strani bivšega.. Želela sem ga zapustiti, ker pač to ni to, vendar me je s solzami in prepričevanjem, da bom ga s trudom vzljubila, zmeraj privezal nazaj.. Leto dni sem bila praktično na silo v razmerju, brez ljubezni iz moje strani.. Bolj se je trudil, bolj me je odrival.. Odnose sva imela le še 1x na mesec in zgodilo se je, da sem zanosila… Takrat se je pričela moja največja borba s sabo.. Kaj bo zdaj? Sem obsojena na življenje brez ljubezni? Naj povem, da partnerja nisem objela ali poljubila vsaj že 3 mesece.. Ker ne zmorem.. Spravila sem ga tako daleč, da je postal ves živčen, razumljivo, in prepiri so postali stalnica.. Moje počutje pa iz dneva v dan slabše.. Strah me je tudi, kako vse to vpliva na otročka.. Splav ni opcija!
Partnerja sem zdaj zapustila.. Odleglo mi je.. Pa vendar me je strah.. Kako bom zmogla sama, kako bodo ljudje gledali name…
Prosim za kako izkušnjo, nasvet.. Obsojanj v bistvu ne rabim, ker jih bo menda še dovolj..
Hvala vsem…

Pozdravljena,

Obsojanj res ne potrebujete, ste odrasla oseba, razumete da imajo naše odločitve tudi posledice in ste pripravljena za svojimi odločitvami tudi stati. Osebno ne vidim problema v tem. Vsak lahko naredi napako, si izbere napačnega partnerja, ostane predolgo z nekom ki ga ne ljubi… Naj vas najmanj skrbi kako vas bodo gledali drugi, pomembno je samo to, kako se vidite vi. Ste pogumna ženska, lahko bi izbrala lažjo pot, ampak ste se odločila, da boste otroka obdržala in zanj skrbela, čeprav njegovega očeta ne ljubite več.
Ali bo lahko? Verjetno ne, življenje res ni sama zabava, to vemo. Ampak, dobila sem vtis, da boste zmogla, in da če ne boste zmogla, boste znala prosit za pomoč.
Priporočam vam, da si že zdaj poiščete pomoč, več informacij lahko dobite na forumu Obporodne stiske in se morda priključite kakšni podporni skupini? Premislite o tem, brez obsojanja, brez pametovanja, samo podpora in razumevanje…

Srečno v za vas pomembnem letu!