Pozdravljeni,
Doma imamo problem.S partnerko imava sina 7let in hcerko 4 leta.
Mali je zacel hodit v 1 razred.Ze kar nekaj casa je njegovo obnasanje do naju zelo grdo.Vedno hoce imet zadnjo besedo, grdo se obnasa do mame, se zadira, misli da je glavni.V soli je rekla uciteljica dam ore met vedno zadnjo besedo, da ima nasilno obnasanje.Tudi hcerka je zadircna in misli da je sefica.Ne vema vec s partnerko kako se naj s tem soocama.Ne tepema jih doma, sma skrbna do njih, jih spodbujama in jima stojiva ob strani.
Res pa je, da vedno bolj ko gledam sina, vedno bolj vidim, da ima cisto moje obnasanje.Jaz sem zelo zivcen clovek.S partnerko sva imela neke tezave.Hodiva na terapije.Jaz sem zelo tezki clovek.S tem hocem povedati, da se doma takoj razburim, se kdaj skregan na partnerko, vsaka stvar me moti in zacnem takoj pizdarit.Sem na antidepresivih.Kot da imam dve osebnosti v sebi in mi ena govori se preden se hocem razburit nena se razburjaj, ker ti bo zal, pa druga prevladuje.Dostikrat se tudi na otroka razburjam, jih posiljam nekam,derem na njih. Vem, da sem po vsej verjetnosti jaz krivec zaradi obnasanja otrok.Trudim se da se bom spremenil.Mene pa zanima, ce sem ze naredil skodo otrokoma in bosta taka ostala, oz bosta stalno slabsa glede obnasanja?
Se da to popravit?
Kake prijeme naj uporabiva, da bo sploh sin imel lepo obnasanje, se ne bo zadiral, tepel sesterce,se lepo obnasal v soli itd?
Lepo prosim za nasvet.

Hvala

Spoštovani!

Sprašujete, če se da obnašenje otrok popraviti? Oziroma ali bosta ostala pri tem obnašanju in če bo le-to vsakič slabše?

Glede na to, da ste prepoznali vzorce obnašanja pri sebi in skupaj s partnerko delata na izvoru večine družinskih težav, me to dejstvo navdaja z optimizmom. Kratkega nasveta in jasnih navodil kako vzgajati otroke žal ni. Otroci nas sicer kdaj tudi kaj poslušajo, je pa res, da se vedenja učijo po vzoru, torej od tistega kar vidijo.

Tako je kot pravijo vsi učbeniki: velika mera ljubezni, zadosti zahtev in dosledne discipline za otroka. Saj naloga staršev je, da svoje ljube malčke vzgojimo v samostojne, odgovorne in funkcionalne odrasle sposobne ljubezni (torej dajanja ljubezni).

Morda kratek vpogled:
1. Otrok ne tepemo. Ne kričimo na njih, jih ne zmerjamo, jih ne zapiramo v sobo, jih ne zaklepamo ven, jih ne ignoriramo.

Otroka pogosto pohvalimo in sicer: 1. pohvalimo njegovo osebnost (ti si pameten-a, deloven, prijazn-a, dobra prijateljica, vztrajen-a, premišljen-a, sočuten-a, ipd…) in njegovo obnašanje: to so dobro naredil, natančno izračunal, lepo uredil sobo, nekaj kar je naredil-a…

Kritiziramo pa samo in izključno samo obnašanje, vendar šele potem, ko smo jim natančno pojasnili, kaj pričakujemo od njih in tega niso naredili oz. naredili drugače od pričakovanega: tole bi lahko bolje naredil, vzami si več časa in počasi preberi, nisi pospravil igrač, ipd. samo in vedno brez izjeme pojasnimo, kaj je potrebno popraviti oz. sprementi.

Nikoli ne kritiziramo osebnosti otroka ter se je treba na vso moč izogibat kakršnih koli žaljivk za otroka: trap, mrš…, budala, koza, nikoli ne bo nič iz tebe, zgini, ….

Razumem, da ste tudi v stiski in težavah in želim na prvem mestu pohvaliti pogum in srčnost, da se soočite s težavami, in hkrati vaš uvid v aktualno situacijo.
In vam iz tega razloga – vsem skupaj – zlasti vama s partnerko toplo pripročam sistemsko družinsko terapijo. Vas bodo v tole kar sem zgoraj napisala lepo sistemsko uvedli in boste lahko natrenirali vse veščine odličnega starševstva. Kar bo v veliki meri pripomoglo tudi k izboljšanju odnosa med vama. Verjamem, ker se poiskali pomoč, da ste dober in ljubeč oče, ki želi svojim otrokom resnično dobro in še pomembneje, zdaj je še čas, da se neželjeno vedenje odpravi.
V kolikor potrbujete kakšen kontakt vam ga z veseljem posredujem.
Vse dobro vam želim,
Mirjana