Pozdravljeni,
skrbi me moj brat. Kmalu bo 30, v zivljenju ni se nikoli delal za denar. Faks mu ne gre. Ne premakne se nikamor. Starsi ga zalagajo z denarjem. Kar se mi zdi najhuje je pa da izgleda brat blazno nesrecen. Tudi ko se poskusam z njim pogovorit, konstantno obraca temo ali pa rece kaj je nekdo rekel proti meni ali kaj takega, da zagrabim novo temo. Mislim, da dejansko sam sebi laze in ne ve kaj bi rad. Ce mu karkoli recem kar mu ni vsec (ali na nacin, ki mu ni vsec), se uzali in potem se nekaj casa ne pogovarja.
Starsi si nenormalno zelijo, da bi koncal prvo stopnjo faksa in zdaj so rekli, da se to leto ga podpirajo in ce bo zacel delat izpite, ga bodo se naprej. Jaz mislim, da je slabo da nima nobene odgovornosti. Cisto nobene, saj zivljenje ni le faks. Tudi ce bi sel malo delat lahko se vedno konca fakulteto. Je pa res, da mislim da najina starsa nekako ne moreta sprejeti da sva z bratom odrasla. Npr. jaz sem se morala osamosvojiti skoraj na silo. Konstanto sta imela proti, da delam in studiram zraven itd. Ampak sem si tako mocno zelala svobode in zraven mi je uspelo se faks koncat. Pac ona dva mislita, da je treba najprej koncat solo in potem it delat. Nasploh imata precej izdelano mnenje kako bi jaz in brat morala zivet.

Enkrat je brat imel panicni napad, da so ga morali peljat na urgenco. Ampak to se jima ni zdelo nic kaj takega, oz sta poskusala cim prej pozabit na ta dogodek. V glavnem krneki. Meni je pa brat takrat pisal nepovezane stavke. Zdaj mi deluje bolj stabilen, ampak res nesrecen, zelo je nenatancen, bezi od problemov, noce delat, mu je pod castjo delat nekatera dela, ne pove svojega mnenja, nekako vdan je v usodo a hkrati zeli na vzven delovat frajer. Za vse krivi starse. Mislim, seveda sta tudi onadva kriva ampak pac nima vec 15 let. Lahko se sam odloca zase. Ne vem tocno kaj naj bi jaz naredila pri tem. Verjetno nic, ampak pac boli me, ko ga gledam kako tone vedno globlje.

Pozdravljeni,

popolnoma razumem vašo skrb in je tudi utemeljena, vendar, poleg tega da mu ponudite podporo, ne morete veliko narediti. Pri separaciji in osamosvajanju otrok je poleg tega da starši “dovolijo” separacijo pomembna tudi želja in potreba otroka, da se separira. Tukaj ste vi očitno imela več sreče, ker ste zadevo izpeljala, čeprav vam ob tem niso pomagali. Vaš brat ima manj te želje po osamosvajanju in se to kaže na način, da ostaja odvisen od staršev.
Verjetno bi mu psihoterapija pomagala, vendar je vprašanje ali je za to motiviran, tudi dovolj motiviran na najde (samostojen) način da si psihoterapijo financira. To bi bil že velik korak naprej, žal, ga le redki izpeljejo.

Lep pozdrav,