Pozdravljeni,
Pišem vam v nekakšni stiski cele družine, ki ne ve več kako ravnati ali na koga se obrniti za pomoč. In sicer imam sestro, staro 31 let, ki je kot dojenček imela tumor na glavi. Kljub uspešni operaciji ji je le-ta kljub temu pustila nekaj posledic (jemlje zdravila za glavo), ki pa v mlajših letih niso prišle toliko do izraza. Nikoli ni bila sposobna težjih fizičnih opravil, je epileptik, zelo težko se zbere, mogoče rahlo depresivna, ima močne glavobole itd. Vse te stvari smo v družini obvladovali in ji pomagali po najboljših močeh. Pred parimi leti pa prvi šok, počasi je zapadla v vse močnejšo depresijo, prenehala oziroma zelo malo je jedla in pojavili so se znaki tesnobe, strahu in seveda smo takoj ukrepali. Sestro so sprejeli v psihiatrično bolnišnico, kjer je po okoli 2 mesečni terapiji ob pomoči zdravil okrevala. Zopet je postala takšna kot smo je bili vajeni, lahko bi rekli da je povsem okrevala. Seveda so bili še vedno prisotni dnevi, ko ji niha razpoloženje. Našla si je tudi fanta in kmalu zanosila, tu pa se je vse skupaj zakompliciralo. Kmalu po zanositvi sta se s fantom razšla in je prišla nazaj domov (že prej je živela večina časa doma, ampak ima pa svoje stanovanje). Vsi smo bili na smrt zaskrbljeni kako bo z otročkom, sestra je seveda prenehala jesti zdravila, ki bi lahko vplivala na plod in med njimi so bila tudi zdravila, ki jih je dobila med prvim obiskom psihiatrije. Ves čas smo nadzorovali njeno zdravje in zdravje zarodka. Imeli smo milijon pregledov in zdravniki so zagotavljali, da je z otročkom vse vredu. Sestra je med nosečnostjo zapadla nazaj v psihotično stanje (po diagnozi psihiatra) in zopet pristala v psihiatrični bolnišnici. Zaradi bolezni se je obrnila proti nam, vsi smo bili njeni sovražniki in proti koncu nosečnosti ji je zdravnik tudi dovolil vzeti nekaj antipsihotikov, namreč naj ne bi več vplivalo na razvoj otročka. Vsi skupaj smo se močno trudili, da je lahko rodila krasno punčko. Takoj po porodu je prejela tudi močnejšo terapijo in počasi so se stvari obrnile na boljše, po porodu je prišla domov in sedaj pol leta je skupaj s staršima (dedkom in babico otročka) vzgajala punčko. Vsi smo bili veseli. Punčka zdrava, sestra dosti boljše in vse je bilo super, tu pa zopet nastopijo težave.

Za nasvet vam pišem namreč, že pri prvem obisku psihiatrične bolnišnice nas tamkajšnji psihiater nekako sploh ni hotel obravnavati oz sprejeti informacijo tudi od družine. Mama in oče, ki jo poznata do najmanjše malenkosti in vesta vse o prejetem zdravljenju sestre (po tumorju in vse operacije, kakšna zdravila je, epilespija, glavoboli…). Na kakorkoli se nikoli nismo morali zares obrniti na psihiatra za kakšen nasvet itd. In pravtako je bilo pri drugem sprejetju v nosečnosti. Psihiater ni hotel slišati mnenja staršev, dal ji je vse pravice odločanja o sebi (ker se je bila sposobna pogovarjati), zato smo imeli težave dobiti informacije o njej. Sestra sama se je obrnila proti družini, ki smo ji vedno stali ob strani. Imeli so težave z njo v bolnišnici. Nekako je po dobljeni terapiji bila nekoliko boljša in je bilo potem do poroda nekoliko boljše. Zopet je bilo vse po starem in dobro.

Po 4 mesecih ji je ta psihiater zmanjšal dozo antipsihotikov (Kventiax) in sedaj pri šestih mesecih smo zopet začeli opažati znake, ki so se pojavljali med nosečnostjo. Sestra je zopet postala nastrojena proti nam, ima tisti odmaknjen pogled, slabo je, vse delamo narobe. In mi smo ji takoj hoteli pomagati, obiskali smo psihiatra (drugega, ker je njen na dopustu) in nam je rekel da zaradi takega se ne sprejema pacientov v bolnišnico in ji povečal dozo Asentre in Kventiaxa in je rekel, da naj počaka en mesec da pride njen psihiater nazaj. In kako naj živimo z njo, ko pa je vse tako nervozno, nesramno nastrojeno, in punčko želimo vzgajati v najlepšem okolju kakor lahko. Največja skrb je punčka, ki k očetu ne more it, ker je neodgovoren, medtem ko s sestro (ki jo odnaša in potrebuje terapijo) tudi ne moremo biti. Seveda mama in oče skrbita za punčko od rojstva, ampak je sestra zraven in se trudi pomagat. Starša se mi smilita, ker se tako trudita za punčko in za sestro, ampak preprosto ne moreš živeti z nekom ki zapada v stanje psihoze. Seveda hočemo, da ima punčka mamico ob sebi in moja sestra si je hčerkico želela vse življenje. Nočemo biti tisti, ki bi odmaknili sestro od punčke, ampak ne moremo živeti z njo v takem stanju. Rabila bi takojšnjo pomoč, medtem ko te psihiater gladko zavrne in reče pridite čez en mesec, ko je lahko sestra eksponentno slabša. Želimo ukrepati takoj, da ne bi šla psihoza tako daleč, da bi rabila dva ali tri mesece biti v bolnišnici.

In zanima me zakaj ji njen psihiater po 4 mesecih zmanjša terapijo, če deluje in je bilo vse v najlepšem redu? Po literaturi sodeč je dosti slabše, če se zaradi prehitre ukinitve antipsihotikov stanje poslabša, kakor da prejema delujočo terapijo.

Lepo prosim za nasvet kako ravnati s sestro? Ali bi bi bilo dobro poiskati drugega psihiatra?

Iskrena hvala za vse nasvete, zaskrbljeni brat

Pozdravljeni,

zelo mi je žal, da ste tako dolgo čakali na odgovor. Svetujem vam, da zamenjate psihiatra. Pišite mi na ZS ali mail, da probamo poiskati najboljšo rešitev.

Lep pozdrav,