Zdravnica – psihiatrinja mi je dala diagnozo generalizirana anksiozna motnja. Zdaj hodim na terapije, ne k njej, ker je rekla, če lahko živim s tem, mi terapije ne pripadajo, samoplačniško hodim k eni psihologinji, do zdaj sem bila trijrat, do jeseni je pa na dopustu.
Ves čas me je strah bolezni. Za vsako piko mislim da je rak. Problem je pa v tem, da imam res ves čas neke spremembe, bolečine, sumljive pike. Ko opravim z eno stvarjo, opazim drugo. In potem je ta druga res vedno malo sumljiva, na koncu hvala bogu ni nič. Ampak če bom začela zanemarjat vse spremembe, bolečine, bo pa enkrat res nekaj.
Obupana sem. Imam pokvarjeno poletje. Trenutno imam nekaj na jeziku, zobozdravnica pravi, da ni nič, oralni kirurg je pa rekel, da sicer ni sumljivo, da naj si pa čez en mesec vseeno dam izrezat. Da naj bom pomirjena, AMPAK VSEENO …
Res sem obupana, tako ne morem več živet.
Prosim za vaše mnenje, nasvet … Hvala!

Pozdravljeni,

GAM zdravimo z zdravili in s psihoterapijo. Oboje je učinkovito, vendar je pri obeh terapijah potreben čas. Razumem, da ste v stiski in bi si želela čimprejšnje olajšanje, ampak žal, to ne gre tako hitro. Lahko si pomagate z sprostitvenimi vajami, poiščite si prijetne in zanimive aktivnosti ki vam lahko pomagajo, da preusmerite misli (knjige, narava, glazba, vrtnarjenje…), če vam je psihiatrinja predpisala, lahko v primeru hude tesnobe vzamete anksiolitik in počakate, da terapije začnejo učinkovati. Lahko pa nam pišete, kako vam gre, če vam to pomaga. Niste edina, mnogi so šli skozi iste izkušnje.

Lep pozdrav,

Najlepša hvala za odgovor!
Zdaj nimam nobenih zdravil. Psihiatrinja mi je ob prvem obisku predpisala Asentro, ki pa mi ni nič pomagala. Želela mi je dati neko drugo zdravilo, vendar so se obiski pri njej zaradi oddaljenosti kraja, kjer dela dvakrat tedensko, zakomplicirali in sem se odločila, da najdem psihiatrinjo blizu doma. Zdaj grem k novi konec avgusta.
Najbolj me v življenju moti ta strah pred boleznimi, mislim pa, da je vse skupaj povezano z veliko drugimi stvarmi in dogodki iz mojega življenja, kar pa upam, bom nekoliko predelala s psihologinjo. Veste, res vedno vedno pomislim na kaj hudega in me to popolnoma prevzame.
Zdaj je poletje, ki se ga vedno veselim, potem pa ugotovim, da me spravlja v stisko. Morda pa bolje funkcioniram v rutini?
Hvala za priložnost, da lahko pišem, morda se oglasi kdo s podobnimi težavami …
Lep pozdrav!