Spoštovani.
Jaz res ne zmorem. Ne zmorem izpolniti “vaših” pričakovanj, pričakovanj psihiatrov. Ne zmorem delati majhnih korakov. Ne zmorem biti produktivna. Še tablet ne zmorem jemati redno. Enostavno pozabim in po nekaj dneh nejemanja preneham. Sem res samo gnoj od človeka in sploh nimam resnih psihičnih težav/motenj??? No, in če sem res tak gnoj in ni bolezen, ni bolje, da res storim samomor, kot pa zastrupljam svoji hčeri??? Psihiatri zahtevate aktivnost, ampak ne zmorem, ne gre, zato tudi nimam več poguma se prijaviti v ambulanto, ker nočem več dajati praznih obljub. A nekako se moram spraviti k sebi. Hčeri me vseeno potrebujeta. Po eni strani se mi zdi, da bi bilo najbolje, da bi kar odšla na socialno in rekla vzemite ju, po drugi strani potem res ne bi imela za kaj več živeti. Zaradi strahu pred izgubo hčera, tudi začnem dajati prazne obljube tako pri psihiatrinji kot na socialni. In ker sem pač sposobna narediti konkreten realen načrt, mi seveda vsi verjamejo. Sicer si res tudi sama pri sebi skoraj vsak dan postavim realne cilje in sem v tistem trenutku odločena, a naslednji dan ali ob prvem stresnem trenutku vse pade v vodo. Poleg tega si mislim, da bi tudi hčeri strla ločitev, a starejša hčera (17 let), mi je pred nekaj meseci v prepiru priznala, da si je želela v preteklosti, ko je bila mlajša, da bi kdo prišel in jo odpeljal. Torej se mogoče le motim in me v bistvu tudi mlajša (5 let) ne bi v resnici pogrešala? A spet, če ju “oddam” za kaj naj potem sploh živim? To bi bil ultimativni življenjski poraz zame. Pa smo spet na začetku- in kljub temu se ne zmorem pobrati.
Je pa še nekaj. Na Zavodu trenutno obiskujem delavnico Če želim da je drugače, moram nekaj spremeniti. In tam je danes neka udeleženka pripovedovala kako izgleda poklicna rehabilitacija v Begunjah. In jaz sem 100% prepričana, da jaz del, ki jih je omenjala, ne bi zmogla. Nimam psihofizične kondicije.
Naj še opišem svoj dan za konec. Ponoči bedim in sem ponavadi na internetu do nekje pol treh. Dopoldne spim. Ko se vseno spravim v neko aktivnost, npr.kuho, ne zmorem vztrajati več kot uro. Stanovanje je zanemarjeno. Ko vidim koliko je za narediti, in se zavedam, da ne more biti popolno kot bi si želela, ker je pač sama hiša stara in zanemarjena, slabo funkcionalna, vse crkuje, denarja pa ni, me prevzame obup in agresija, kasneje pa pasivnost. Sem tudi uradno ločena od februarja, a stran ne morem, ker nimam denarja. On se ni želel ločiti in še vedno jemlje ločitev samo kot papir. Prijateljev na katere bi se želela obrniti, nimam.
Čeprav je sanj in želj veliko, je moj cilj v bistvu polnoletnost mlajše hčere in potem samomor.
Vem, da nisem postavila nobenega vprašanja, a vseeno bom hvaležna za odziv.
S spoštovanjem,
Ada

Pozdravljeni,

jaz vas razumem, razumem, da se vam zdi, da ni izhoda, da niste sposobna in ne zmorete. To, da ne zmorete, ste neštetokrat ponovila in si predstavljam, da je to vaša “mantra” v glavi, vsak dan, cel dan. Ni vam treba izpolniti pričakovanj psihiatrov, mi nismo za to, da nas osrečite, v službi smo zato, da pomagamo vam in podobnim kot ste vi. Ljudem ki so toliko prepričani v svojo nesposobnost, da to tudi postanejo.
Pred kratkim sem prebrala misel Pabla Picassa (ki je tudi imel psihične težave): “Vse kar si lahko predstavljamo, je resnica.” Ha? Kaj pravite? Kaj si vi predstavljate? Preberite si kaj ste napisala. Vas v vašem življenju ni nikjer, živite samo zato ker “morate”. Kaj bi bilo, če bi začela misliti drugače? Poskusite, poskusite še enkrat in še enkrat, poiščite si pomoč, dokler ne boste našla takšno ki vam ustreza, jo iščite naprej. Morda dosedaj ni bil pravi čas za spremembe, ampak je čas pravkar prišel. Le kdo vas je prepričal, da ste nepomembna….

Lep pozdrav,

Hvala lepa za odgovor.
Vas lahko samo še vprašam, kakšno je vaše mnenje o Wellbutrinu kot edinem ad? Imate kakšne izkušnje? Bi bilo smiselno poskusiti?
Lp

Pozdravljeni,

moje iskušnje so odlične, če je prava indikacija in ni kontraindikacij.

Lep pozdrav,