Pozdravljeni, ob prebiranju pisma Don Kihotove mame kot tudi nekaterih zapisov drugih….so mi v ospredje stopili moji klienti, ki se zaradi velikih občutkov dolžnosti do staršev, občutkov krivde in slabe vesti….ne upajo zaživeti po svoje oziroma vzpostaviti lastne družine, koder lovke njihovih staršev ne bi segle, sploh v prazničnih dneh. Občutki dolžnosti in t.i. skrbi za starše so izjemno močni in ljudje res verjamejo, da so dolžni skrbeti za dobrobit svojih staršev v nedogled, tako materialno kot čustveno. Tako si npr. gospod v poznih srednjih letih, urejen in zelo izobražen, mami, pri kateri ob sobotah in nedeljah kosi, ne upa povedati, da je spoznal žensko, ki mu je všeč in s katero bi želel preživeti vikend. Strah ga je mamine prizadetosti, užaljenosti, pasivne agresivnosti….vseh orodij, ki jih je vsa leta uporabljala za navezavo sina nase. Brezmejno in dušeče. Seveda je prav, da smo tudi v odraslosti skrbni in pozorni do svojih staršev – vendar do določene meje, v kolikor to ne posega v kvaliteto in odnose našega življenja. Starši vežejo otroke nase preko veliko različnih načinov – zelo nevarna je patološka simbioza – prilagam link, katere sem se uspešno tudi sama rešila – ni pa šlo brez spremljajočih občutkov krivde in slabe vesti. Želim vam kar se da mirne in sproščene dneve, Leonida

http://www.zdravje-plus.com/SIMBIOZA_patologija_simbioze.html

O, tole pa je ena večjih tabu tem v naši družbi. Če se znajdeš s patološko materjo, ki te od malega vzgaja v svojega “sužnja” oziroma ima s teboj bolj partnerski, kot pa mama-otrok odnos in potem, ko poskušaš temu ubežati kasiraš še okolico, ki ti pravi, ja pa ona je tvoja maaaaama, boš že potrpel…itd. IN če to res narediš, to vodi zgolj v še večjo patologijo.

Dejstvo, da niso vse mame – mame ( pa tudi očetje ne) in da so nekatere lahko za svoje otroke precej strupene in da v takšne odnosu veljalo čisto druga pravila, kot pri običajnem odnosu, In da je prva stvar, ki jo moraš narediti postaviti trdne in zdrave meje patološkemu vedenju, ne glede na občutke krivde in pritiske okolice. Vendar je to precej težko že pri partnerju, kaj šele pri staršu, ki te je s svojo vzgojo natreniral tako, da se nekaterih mehanizmov niti ne zavedaš več.

Leonida Zalokar, hvala za link! Besedilo sem kar “požrla”.

Z velikim veseljem! Me iskreno veseli! Kot je že napisala Ana, naši starši, zlasti mame – tabu tema. Ampak jo je res potrebno detabuizirat. Pri meni je kar dolgo trajalo, da sem spregledala in sploh razumela, v kakšno čustveno zanko sem se ujela v celotni družini, da mene praktično sploh ni, da je ves čas prisotna igra, fake, manipulacije. Tesnoba in klima v sobi, da bi jo lahko rezal. Tišči in boli v duši. Uf, res ni bilo fajn……

Lep večer, Leonida

OMG, tole je pa izvrstno izlusceno in bi morala biti obvezna literatura za psihologijo v srednji soli….

Pozdravljeni,

Jaz bi samo tukaj poudaril, kot je že ga. Zalokar napisala, da so meje tisto kar je tukaj najpomembnejše. Če v začetku otroku ne postavimo pravih mej, je tudi kasneje težko, da bo te na pravem mestu, saj otrok nima pravilne slike kje naj postavlja tako lastne, kot tudi zunanje meje. Razen v izjemah, ko se odrasla oseba (ta otrok) poglobi v to. Hkrati se mi pri mejah zdi pomembno, da so te meje zdrave. Da se nam ne dogaja, da gre človek iz ene skrajnosti v drugo.

Srečno!

Pravzaprav tale okupacija ne velja samo za motene starše, ampak tudi za take, ki sicer nimajo te motnje, pričakujejo pa, da jih bodo otroci animirali, obiskovali … Jaz sem očetu interesantna šele zdaj, ko je opešal … zdaj pa so psihični pritiski in ja, podlegam. Dokler je imel svoje hobije in družbo, ga je pa prav malo brigalo in tudi če bi ga prosila za pomoč, bi jo dobila le, če ne bi imel česa pametnejšega početi.
To je po mojem ena taka slovenska posebnost. Starši se enostavno v starosti obesijo na otroke, bog ne daj iti v dom ali da bodo tuji ljudje hodili po hiši (zakaj pa imam otroke).

Meni se bolj zdi, da je precej več “motenih” staršev, kot se zavedamo. To, da te ne briga za tvojega otroka vsekakor ni normalno, oziroma je “normalno” zgolj, če si v takšni družini odraščal. Drugače se mi zdi večji problem pri nas, da so starši preveč okupirani s svojim otorkom, kot pa obratno 🙂

Tole sem sicer napisala pri eni drugi temi, ampak po vsebini sodi tudi sem:

Žalostna otroška zgodba, ki usodno zaznamuje odraslost. V strokovni literaturi lahko preberemo, da so temelji otrokove osebnosti postavljeni zelo zgodaj – do tretjega, najkasneje do sedmega leta starosti. Terorija osebnosti transakcijske analize analogno opisuje življenski skript vsakega posameznika – v psihodinamiki družinskega življenja so otrokom s strani nezrelih, neodgovornih, patoloških staršev dodeljene različne vloge – žrtve, mučenca, grešnega kozla, krivca za vse, strelovod za starševske frustracije ipd., kar je tlakovanje življenjskega skripta PORAŽENCA. V isti družini je lahko drugi sorojenec mali bog, občudovan, podpiran……Po tem skriptu se potem v odraslosti tudi vedemo – dokler ne ozavestimo, da to niso naše odločitve, želje, potrebe….da le izpolnjujemo zahteve nekoga drugega, da imajo drugi nekaj od tega, da smo zgube. Potrebno je verjeti in se zavedati, da imamo scenarij in režijo lastnega življenja v svojih rokah – morda ste že srečali oziroma poznali starše, ki lastnim otrokom ne privoščijo uspeha, sreče in zadovoljstva in jih potiskajo v vlogo zgub, nevrednežev, nesposobnežev in slabičev? In so na svoje otroke ljubosumni, neprivoščljivi….nase jih vežejo z različnimi patološkimi mehanizmi in jim onemogočajo odrasti – ker to koristi njim. V knjigi Strupeni starši je ameriška psihoterapevtka Susan Forward pod drobnogled vzela odnose med starši in otroki. Ta odnos je temelj, na katerem gradimo odnose z drugimi ljudmi in predvsem lastno osebnost.
Strupeni starši so tisti starši, ki so svoje otroke pretepali, zanemarjali, spolno zlorabljali, obremenjevali s krivdo ali so bili do njih preveč zaščitniški. S takim ravnanjem so zastrupili odnose s svojimi otroki. Prizadeti otroci čutijo, da so nevredni ljubezni, nepomembni in nesposobni in predvsem negotovi. Ko odrastejo, se njihove težave stopnjujejo, zato iščejo, a le redko najdejo, izhod iz začaranega kroga krivde in samoobtoževanj.
Avtorica nam v prvem delu nazorno predstavi, kako se različni strupeni starši vedejo do otrok. Osredotočeni so le na svoje težave, ki so jim jih največkrat povzročili njihovi starši: zato ne opazijo ne besednega in telesnega nasilja,s katerim kaznujejo otroke, ne nasilja in manipulacij, ki so jih beli deležni v otroštvu in jih prenašajo na otroke.
V drugem delu atorica svetuje, kako prekiniti ta strupeni krog, kako izstopiti in zaživeti bolj zdravo brez strupenega ravnanja v odnosih.
Knjiga razkriva najbolj občutljiva in najbolj pomembna področja človeških odnosov, o katerih se tisočletja sploh ni govorilo. Vsakomur ponuja jasne, uporabne in učinkovite rešitve.

Knjiga Rojeni za zmago pa odlično opisuje določen skript in možnosti spreminjanja le-tega. Iz povzetka:

Dr. Muriel James in dr. Dorothy Jongeward trdno verjameta, da ljudje nismo v celoti prepuščeni na milost in nemilost podedovanim lastnostim ali okolju. Oboje lahko spremenimo. Vsakdo ima možnost postati zmagovalec, kar pomeni biti avtentičen, odziven in izpolnjen človek. Rojeni za zmago je mednarodna uspešnica, ki s pomočjo dognanj transakcijske analize in gestalt terapije odkriva življenjske skripte, po katerih živimo, ter manipulativne vloge in pogosto škodljive psihološke igre, ki jih nezavedno igramo vsak dan. V knjigi so razloženi psihološki vpogledi, s katerimi se zavemo zmožnosti za usmerjanje lastnega življenja, za sprejemanje odločitev, za razvijanje etičnega sistema ter za izboljšanje razumevanja odnosov s starši, z otroki, s partnerjem, prijatelji, doma in na delovnem mestu. Če si želite imeti več nadzora nad svojim življenjem, delati bolj učinkovito in srečno ljubiti, potem vam bo knjiga Rojeni za zmago pomagala do vpogleda in do samozavesti rojenega zmagovalca, ne da bi zaradi te zmage nekdo drug izgubil. Od zgube do zmagovalca!

Srečno, Leonida

Članek, ki mi je odprl oči. Pojasni zakaj nisem pred leti mogel dati priložnosti nekemu dekletu. Zaradi strahu pred tem kaj bo rekla mama, nadalje pa še kaj bo rekel brat ter kako bi nekdanji sošolki iz SŠ zadnja plat ploskala od veselja če bi vedela, da je njena obveljala.

Posledice čutim še danes, saj pravite “Ko odrastejo, se njihove težave stopnjujejo, zato iščejo, a le redko najdejo, izhod iz začaranega kroga krivde in samoobtoževanj.”