Pozdravljeni,

pišem ker nekomu moram pisati. Ker ne znam skorajda vec uporabljati besed, za nekaj lepega, koristnega, konstruktivnega…

Imam 38 let, zivim s partnerjem in njegovim sinom v svojem stanovanju. Zveza traja 2,5 let.

Dolgo sem iskala nekoga s katerim bi lahko ustvarila druzino in mislila sem, da bo takrat lazje. Da bo zivljenje nekako “potegnilo”.
Po letu in pol pa so se pocasi zaceli ponovno pojavljati strahovi, slaba samopodoba, živčnost, jeza, žalost…vcasih obup….
Zadnje case predvsem jeza…jeza na vse…na sebe, okolico, sluzbo, doma, svoje odlocitve, razmisljanja, lastno podobo….
Obcutek imam kot da se je moje zivljenje koncalo in nicesar vec kotistnega, veselega, lepega…ne morem vec doziveti. Po vecini ze mi z ljudmi niti da ne biti. Za enkrat imam se prijatelje a sem prepricana, da bom v nekem doglednem casu tudi te izgubila. Nicesar nimam dati, niti vem ne kaj bi zelela.. ce bi lahko bi se le ugasnila kot da me nikoli ni bilo.

Zacela sem se zdraviti zaradi neplodnosti oz kmalu bomo zaceli s postopkom umetne oploditve. Pa tudi v to nisem prepricana ali je prava odoocitev. Le kaksen stars lahko pistanem, ko ze sedaj ne prenasam same sebe. Morda mi telo samo sporoca, da nisem ustvarjena za to. A po drugi strani se mi zdi to se edina stvar ki bi mi lahko osmislila zivljenje in ki bi jo morda lahko dobro izpeljala. Takoj za tem pa kup dvomov ali bi res??

Za sabo imam obdobja depresije, jemala sem tudi ze antidepresive. Obiskovala skipinsko terapijo. Mislila sem da bo drugace. Pa ni.
Poskusam s hojo, tekom, vitamini, druzenjem…a povsod se pocutim nelagodno ali pa umirjenost traja le kratek cas.

Ne vem vec kaj bi s svojim zivljenjem.

Pozdravljeni,

opisujete depresivne simptome. Vsekakor vam svetujem, da stabilizirate svoje počutje preden zanosite. Nosečnost in poporodno obdobje je zelo naporno,želimo si, da smo v karseda najbolji formi, ne samo fizično, ampak tudi psihično. Poiščite si psihoterapevta kateremu boste zaupala. Upoštevajoč vse trenutno meni znane okoliščine, bi vam v tem trenutku svetovala individualno psihoterapijo. Če ne boste zmogla samo s psihoterapijo, potem imamo na razpolago tudi zdravila (glede na možno nosečnost bi poskusila, če gre, brez). Ne obupajte, to kar opisujete so depresivne misli in niso realne, poiščite pomoč, verjemite mi, da učinkuje. Srečno!

Lep pozdrav,