Spoštovani!
Pišem vam v upanju, da dobim drugo mnenje, saj je hčer že obravnavana pri pedopsihiatru. Vseeno pa bi vam bila hvaležna za vaš pogled – saj se nikamor ne premaknemo.
Hči je stara 5 let in se samozadovoljuje – uleže se na trebuh in se z rokama drgne po spolovilu. S tem je začela v vrtcu pri počitku pa kasneje tudi pri aktivnostih. Ker se je zgečkala( kot pravi sama) v javnosti sem jo ves čas opozarjala, da to počne ko je sama, v sobi. Prepovedala sem ji na javnem mestu – npr na atletiki, v igralnici… Zgečkanje ni bilo neposredno povezano z neko stisko – rekla je, da ji pač paše. No, sama sem reagirala na to z nepotrpežjivostjo, večkrat z jezo (ne z izbruhi ampak pač v smislu zakaj se ne drži dogovora, da tako ne gre…). No, sočasno so se pojavili tiki – gibalni, glasovni. Bilo je hudo, bili smo pri nevrologu… Prav tako pri pedopsihiatrinji. Nevrolog je navedel da je vzrok organski, pedopsihiater da gre za neko napetost (čustven vzrok). Hči je šla tudi do otroške psihoterapevtke-terapija s psom, ki je na koncu podala mnenje, da je ok – da ima zdravo samopodobo, pozitiven odnos do telesa… ni našla nekih odstopanj, stiske. Hči je na splošno dobro razpoložena, izredno bistra, veliko smo skupaj, se igramo, družinski odnosi so dobri, smo povezani. Kot možnost za tike je psihoterapevtka izpostavila najin odnos – v smislu da nisva dovolj povezani oziroma kako sem odreagirala na samozadovoljevanje … Trudim se, da sva povezani, da jo poslušam, upoštevam, slišim… da sem čim več z njo, da se igrava, skupaj ustvarjava, pogovarjava… da jo objemam… več ne znam.

Ne vem kako naj reagiram na to samozadovoljevanje. Naj ignoriram… naj jo opozarjam… naj ji dam neko posledico…na primer… gre na atletiko 45 minut in res mislim, da lahko zdrži ta čas brez zgečkanja (pa ne – drgne se malo ob mizo in na tleh, ko ležijo). V kolikor bi strogo nastopila v smislu da ji rečem da to ni dopustno, da smo se zmenili, da se ne drži dogovorov, da ne sme… pa potem dobi tike oziroma je še slabše…

Še en primer… zvečer greva skupaj spat, da sem samo z njo (ima sestrico). No, povem ji pravljico (skupaj se jo vsak dan izmisliva)…in ona se vmes zgečka… naj ignoriram? No, malo mi sicer uspe spregledali… nato rečem naj neha, da je skupaj z mano, da ji lahko zmasiram noge (to ima zelo rada..), ampak ne…ona bi se zgečkala…Vprašam zakaj…pravi, da ji paše… No in potem rečem da to lahko počne sama v sobi,…in ona reče prav..pa gre v svojo sobo… (seveda mi je žal, da nisem drugače izvedla zadeve…ampak če ji govorim pravljico…ona se boža …res mi ni primerno…).

Skratka … sploh ne vem kako naj zadevo umirimo, kako naj reagiram, kaj naj rečem…
Imate mogoče kakšen nasvet? Bo res minilo…? Je lahko res samo tako intenzivna razvojna faza…?

S spoštovanjem,

P

Samozadovoljevanje je tudi v predšoslekm obdobju pogosto. Razumem, da je moteče, če se to dogaja v javnosti, pa tudi, če se dogaja kar naprej tudi doma. Kaj se zgodi, če to opazite in skušate preusmeriti pozornost, preusmeriti v drugo aktivnost? Kaj pa pravi pedopsihiatrinja?
Na splošno otroci to nekako prerastejo oz. se skrijejo, ko prepoznajo sram. Zelo je pomembno, kaj o tem misli psihiatrinja, kaj svetuje kot ukrepanje in kako je to svetovala psihologinja.

lepo pozdravljeni,
malo sem prebirala vase clanke in mnenja. odlocila sem se,da vam pomagam z mojim odgovorom. stara sem 27. let in se zadovoljujem ze tudi od malega pomoje enega 4. leta starosti. danes sem se vedno tukaj ampak imam pa tezave v odnosih z moskimi. pricela sem se ze res zgodaj samozadovoljevati,dolgo let se nisem spomnila svojega otrostva,ampak ko sem pa pricela delati na sebi,sem se postopoma pricela spominjat trenutkov iz otrostva. kako sem se bozala in mi je zelo pasalo,se danes se spomnim obcutkov,kako je bilo prijetno,sla sem nekam drugam,nato se je to stopnjevalo,imela sem plasticni telefon insem se s slusalko drgnila…sla sem dlje in se bol raziskovala,z bratrancem sva se igrala mamo in ata,se dotikala intimnih delov in jih bozala,vtikal mi je prste v spolovilo,uglavnem ne bom sla cisto v detajle….ampak to se je se stopnejavlo da najprej sva se mali igrala samo v sobi v postli,potem ze pri stricu na obisku sva sla za hlev in sva bilanzunaj na tleh,pa naju je teta zalotila,bili so obcutki krivde,ces da delam nekaj narobe,grdega,pokvarjenega….potem sem se s sestricnami intimno igrala,bozala,…in to se zelo mlada,to se je samo stopnjevalo,ogromno sem se samozadovoljevala vedno ko sem bila zivcna in sem se sprostila med tem,tudi ko mi je bilo dolgcas,ko sem bila nemirna,nervozna,to me je res sprostilo,ampak po orgazmu sem se pocutila ogabno,gnusno,gabila se sama sebi,nisem mogla prenehati in se danes se soocam s tem. Imela sem kar nekaj partnerjev,ves cas sem iskala pozornost moskih,drugace kot na seksualni nacin nisem znala. Tudi pornografijo sem gledala in se zraven samozadovoljevala…prislo je tako dalec da je iz fizicne slike preslo na mentalne slike,slike in filmi v glavi,kaj vse bi pocela s seksom in s kom bi to vse pocela,taksne stvari ki se veliko ljudem zdijo ogabne in nesprejemljive…..bilo je ze tolikokrat da orgazma nisem dozivela drugace kot da si v glavi vizualiziram kaj bi pocela,pa to veliko stvari naenkrat,tudi med seksom se nisem mogla sfokusirati na partnerja,mogoce za kratek cas,potem pa so spet moje misli odsle v svoj svet seksa in samozadovoljstva,kjer ne more nihce doseci mojih misli,da noben ne ve o cem razmisljam,kako mi je in kako se pocutim. pa potem vsi tisti obcutki ogabnosti,majnvrednosti,kot da delas nekaj gresnega nekaj prepovedanega-ta miselnost je se vedno vpeta v nase misli….uglavnem mislim da si ne zelis takega zivljenja svoje hcerke,mislim da ji ne privoscis tezave v odnosih partnerstvu in tudi pri samem seksu,pa vse te obcutke majnvrednosti,sramu,bolecine,praznine in oddaljenosti-saj je nihce kljub temu kar pocne ne razume. Ona se pocuti zapostavljeno,majn vredno,neljubljeno,nezazeljeno,premalo pozornosti,ampak to v tem smislu da ji data oba s partnerjem svojo ljubezen,toplino,mir,ona bolj kot igranje pa ukvarjanje potrebuje vec objemov,pohval,in to od mame in oceta. Jaz imam zelo vredu starsa kar se tice medsebojne pomoci,podpore sta mi vedno pomagala,razumemo se tudi,ampak je bila pa vedno tista odmaknjena toplina,ki cutis da manjka. imam se eno sestro starejso,imela sem pa tudi brata,bil je najmlajsi,ampak je umrl pri 10.mesecih,to je starsem pustilo pecat,oce si je zelooo zelel sina,imel ga je ampak ko ga je izgubil se mu je sesul svet. z ocetom se nisem nikoli pogovarjala o smrti mojega brateca,medtem ko z mami sva se veckrat pogovarjale o tem. Jaz sem ob smrti brata bila stara 2 leti. ne spomnem se se tako dalec nazaj,ampak takrat se je verjetno pricela odmaknjenost oceta,veliko je delal bil odsoten od doma. ko sem imela v soli kaksne nastope,ker sem veliko igrala, me ni nikoli prisel gledat,cetudi je bil doma,raje je lezal v postelji in gledal tv. mene je to velikokrat prizadelo,saj sem si zelela da bi tudi mene prisel gledat oce kako nastopam,kako je ponosen name,na svojo malo puncko,ampak nisem tega nikoli dozivela. Hocem povedati to,da otrok rabi pristno iskreno ljubezen mame in oceta,da cuti da ste eno,da ste povezani,da obcuti to ljubezen ki jo obdaja. otroci vse cutimo,saj smo povezani s starsi,zato se z otrokom pogovarjajte odkrito,ne jim prikrivati stvari,direktno jih vprasajte kar vas muci,tako boste do otroka odkriti in tudi otrok bo odkrit do vas. Upam da sem vam pomagala.