Lep pozdrav!:)
Že vnaprej se opravičujem za dolžino ampak negre opisati na krajše.
Moj 22letni fant ima skoraj vse simptome depresije. Težava se je začela z upadom zanimanja za karkoli, sploh kar se tiče spolnosti. Že kar nekaj časa seksava samo 1x na mesec. Ker imam jaz zelo visok libido in ostalih simptomov prej niti opazila nisem, sem se osredotočala le na dvigovanje njegovega libida in pozelenja, a vedno tako neuspešno da je bilo kar nerodno. Z vedno večjim opazovanjem pa sem ugotovila, da je problem veliko globlji 🙁
Moj fant se ne zanima več za faks, službe si noče poiskat, zanemarja osebno higieno, izgubil je izpit za avto in ga se po pol leta po izgubi ni začel delati, zelo radi smo skupaj žurali, a njemu ni več do tega, ni mu do zabavnih aktivnosti, rad bi le bil v sobi z mano in gledal filme. Edinokrat ko gre ven gre na joint k prijatelju, to je vsak dan (najprej sem tudi to krivila za upad želje po spolnosti, dokler se nisem še bolj poglobila). Postal je zelo tih,zaprt. Najbližje spusti mene. Znakov samomorilskih nagnjenj pri njem na srečo nisem opazila ampak res se mi zdi da kaže skoraj vse simptome, ki sem jih uspela izkopati. Tudi najini prijatelji so me vprašali če kaj vem zakaj je postal tak. Oni ga vidijo kot lenobo in “flegmo” ampak vidijo samo površino. Včasih ni bil tak.
SEDAJ PA TISTO ZARADI CESAR PISEM:
Rada bi mu pomagala. A fant prihaja iz kmetov, kjer duševnih stvari ne jemljejo resno. Njegovim staršem se o situaciji niti ne sanja, bolj se osredotočajo na to, da bo travnik pokošen, drva nasekana in zložena ter njiva zorana. Ne poglabljajo se v čustva SPLOH. In mislim da ga tudi to vleče dol. Doma nima čustvene opore, zdi se mi da je njihov domači odnos zelo hladen in pogovori delavno usmerjeni. Zato sem v dvomih, ali bi s pogovorom o njegovih težavah sploh kaj rešila, ali pa bi le zlila gorivo na ogenj? Zdi se mi da bi si on res stežka sploh priznal da ima tezave in bi si vse se bolj zanikal ali pa tudi mene odrinil stran. Če pa se ne motim in ima res depresijo in je na to tudi sam pomislil, se lahko simptomi se poslabšajo z mojo potrditvijo! Pa pravijo, da mora depresivni poiskati pomoč. Ja kako, če je že vzgojen tako in v takšnem okolju, kjer se o teh stvareh ne pogovarjajo in težave tlačijo “ker itak niso tu, niso pomembne, bolj je važno da je krompir pobran”. Ne da bi obsojala v tri krasne, ampak mislim da imajo vsi tisti vaški pijanci (ki jih v njegovem okolju ni malo) in temperamentni, živčni in izredno prepirljivi ljudje izvor ravno v tem zatiranju čustvenih tegob. Nočem da je moj fant eden izmed njih, meni in njegovim prijateljem NI VSEENO. Ampak k psihiatru in k antidepresivi ga jaz spraviti ne morem, zagotovo. Zato mi prosim svetujte, kako naj se kot punca soočim s tem? A je morda bolje da mu sploh ne povem o celotni stvari z depresijo ampak mu samo pomagam s stvarmi, ki blažijo simptome? Brala sem da pomaga gibanje, sprehod,šport, da si socialen, delaš stvari v katerih si užival pred boleznijo… Ker priti do nekoga in izreči “mislim da imaš simptome depresije” se mi zdi preveč za procesirati in lepo sprejeti naenkrat. Drugače imam izreden občutek za ljudi in njihova čustva ampak s tako resno situacijo, ki jo lahko hitro zafrknem se neupam spopadati brez strokovnega nasveta. Prooosim povejte,kaj bi vi naredili na mojem mestu? Priznam, da sem tudi sama včasih narobe ravnala, saj mi je vsa monotonost in nezanimanje in totalno pomanjkanje seksa prišlo do živega, saj sem tudi sama malo čustveno nestabilna oseba in sem malo izgubila voljo do zveze in ohladila moj odnos do njega. Za to mi je žal, saj sem takrat tudi jaz mislila da je samo len in “beden”. Sedaj se zavedam situacije, ki se še zdaleč ne vrti okoli mene in res bi rada pomagala!!!
Razmišljala sem tudi o vplivu trave na tako počutje, a se mi zdi da ta ni povzročitelj. Prej obratno, saj sem zaznala, da je eden od simptomov zatekanje k “drogam”, pri njem torej večerni joint. Tudi sama sem redna uporabnica marihuane prav tako tudi najini prijatelji, pa smo vsi še več kot okej. Hodimo na faks in v službo hkrati, se družimo, zuramo, dejansko naredimo kaj vsak dan. kadar sem v sluzbi, imam delo za šolo, kadar nimam časa lahko tudi po en teden ne kadim in ni niti najmanjše panike. Pri njem pa se mi zdi da “rabi” vsak dan enga, se mi zdi da se edino takrat odpre in nasmeji in se tudi pošali in nas spravi v smeh.
Fant ni nek zanemarjen hipi ali “dušbeg”, še zdaleč ne, srce ima na ZELOOOO pravem mestu, v notranjosti se sevedno skriva nasmejan aktiven fant s smislom za humor, prosim pomagajte 🙁

Lepo pozdravljeni,

Vi ste opisala kaj opažate in vas za fanta opravičeno skrbi. Lahko je vzrok njegovih težav trava, ali pa ne. Lahko da je depresiven, ali tudi lahko psihotičen. Na osnovi tega kar ste napisala, tega ni možno izključiti. Ker ste vi njegova punca, in ne strokovna oseba, je vaša “naloga” da se z njim pogovorite. Povejte mu, kaj opažate, kako se je spremenil, kaj je prej rad počel in zdaj je opustil. Kako ga vi vidite, s svojimi besedami. Prepričanje, da pogovorom lahko poslabšate njegovo stanje je velika zmota. Večina ljudi začuti olajšanje, da jim ni treba več lagat, se skrivat in igrat nekaj kar ni res.
Povejte mu, da vamje mar zanj in mu nudite svojo pomoč, ampak niste kompetentna za takne stvari, zato predlagate, da skupaj izberete psihiatra kateremu se bo obrnil po pomoč. Zanemarite kakšni so njegovi starši in kaj bojo rekli drugi. To je izključno njegova odločitev in njegova odgovornost, kaj bo s svojim življenjem naredil. Vi ste mu lahko opora, ne morete pa biti njegova zdravnica, terapevtka ali rešiteljica.
Torej, pogumno spregovorite o težavi, in se lotite reševanja.

Lep pozdrav,

Jaz imam točno tak problem.. že dalj časa me muči depresija,anksioznost in tesnoba.. vedno sem bil nasmejan in spravljal ljudi v dobro voljo.. potem pa se je začelo na prehodu v srednjo šolo.. spoznal sem nove ljudi, kateri so se začeli delati norca iz mene ker govorim po domače. potem je padlo še nekaj cvekov in sem bil čisto na tleh.. našel sem sošolca s katerim sva se dobro ujela.. našel sem tudi dekle ki pa me je le vleklo za nos(bila je žalostna ob izgubi dedka in tako naprej.. toliko časa sva se pogovarjala o tem, da sem začel veliko razmišljati o smrti in o svoji pokojni prababici, ki me je imela zelo rada, včasih se mi zdi da me je imela rada bolj rada kot lastna mati) na koncu pa odšlo z drugim mojim dobrim prijateljem.. od takrat tonem sam v sebi.. šola mi spet ne gre oziroma mi gre, dokler ni treba spregovoriti… sploh nevem več kaj naj storim.. oče me podpira, mati pa prezira.. mislim, da je mati imela podobne težave kot jaz, vendar ravno zaradi teh kmetov niso bile nikoli odpravljene.. poudariti moram tudi, da sem srednji otrok, in dobivam manj pozornosti kot ostali.. poizkusil sem že z antidepresivi vendar so stranski učinki zelo močni zato sem raje prenehal.. pojavile so se še večje želje po samomoru(ne bom ga storil, ker to ni izhod) in kar samo me je vleklo da bi ga storil.. vem, da potrebujem strokovno pomoč, ker sam teh težav ne bom rešil.. bojim pa se prositi zanjo, ker me bodo vsi imeli za zmešanega.. vendar če ne bom prosil bom za vedno ostal depresiven.. kot bi se vse skupaj vrtelo v nekakšnem začaranem krogu iz katerega ne morem.. nekoliko pa tudi delam na sebi, bolj zdravo jem, jem antidepresivno hrano, več se gibljem.. vendar to ne bo dovolj.. pogovarjal sem se tudi s šolsko psihologinjo, ki je bila zgrožena nad antidepresivi.. enostavno nevem več kaj naj storim.. bil sem tudi že pri psihiatru.. rekel mi je naj se ne sekiram toliko in naj se izogibam psihiatriji??? po domače povedano koji k****… nevem več na koga naj se zanesem.. verjamem pa le še očetu, vendar tudi v njega rahlo dvomim ker se mi zdi da mu počasi popuščajo živci zame.. dvomim da mi lahko sploh še kdo pomaga.. zato bi rad vprašal vas, gospa Daniela Fiket, ker me osebno ne poznate, kajti sem prevelik strahopetec, da bi se o svojem problemu pogovarjal na 4 oči 🙁 .. KAJ NAJ STORIM? 🙁 Hvala za vaš odgovor 🙂

Pozdravljeni,

pišete pametno, razumno, verjamem, da tek tudi ste. Pustite za sabo predsodke in kaj bojo govorili drugi. Drugi ne bodo živeli v vaši koži in zato nimajo besede pri tem kaj in kako si boste vi pomagal. Psihologinja je bila zgrožena nad antidepresivi? Njen problem, naj se samo naprej zgraža. Psihiater vam je svetoval naj se izogibate psihiatriji? Se strinjam, izogibajte se takšnim kot je on in bo vsekakor bolje za vas.
Če le imate možnost, si privoščite psihoterapevta, takega ki bo znal oceniti, ali bo šlo brez zdravil, hkrati pa ne bo sam poln predsodkov do njih. Zdravila niso strup, niso pa tudi brez stranskih učinkov in zato, v rokah razumnega zdravnika, imajo svoje mesto in si ga tudi zaslužijo. Če nimate možnosti si dobiti psihoterapevta, si vsekakor poiščite drugega psihiatra in tokrat se ne pustite odgnati. Vaše težave morda ne delujejo katastrofične, ampak so za vas dovolj moteče. Ste pa toliko mlad, da je možno narediti še velike spremembe in je škoda pustiti depresijo da se ukorenini. Torej pogumno naprej!

Lep pozdrav,